Jedro

Odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča izključuje možnost določanja pripadajočega zemljišča po drugih določbah ZVEtL (peti odstavek 30. člena ZVEtL) le v primeru, ko je bilo z upravno odločbo vsebinsko in celovito določeno funkcionalno zemljišče. Zato je treba v vsakem primeru posebej preučiti, kaj, oziroma o čem je bilo z upravno odločbo že odločeno. Če upravna odločba vsebinsko še ni odločila o funkcionalnem zemljišču v celoti, jo je treba pri določitvi pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1.1.2003, upoštevati kot pravno relevantno okoliščino skupaj z drugimi okoliščinami primera, ugotovljenimi po merilih iz 7. člena ZVEtL. Pravilnost take razlage zakona potrjujejo tudi s tem povezane zakonske spremembe (43. člen ZVEtL-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: sodišče) je v tej nepravdni zadevi določalo pripadajoče zemljišče k stavbi z ID znakom 1 na naslovu K.u. 1 in 3, L. (v nadaljevanju: stavba). Z izpodbijanim sklepom je (1) zaradi umika delno ustavilo postopek, kolikor se nanaša na parcelo 1 k.o. G.1 (točka I izreka); (2) kot pripadajoče zemljišče k stavbi določilo parcele št. 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10 in 11 (točka II/1 izreka); (3) zavrnilo predlog, da se kot pripadajoče zemljišče določijo parcele št. 12, 13, in 14 (točka II/2 izreka); (4) odredilo izvedbo ustreznih vpisov v zemljiško knjigo (točka III izreka) ter odločilo o stroških postopka (točka IV izreka).

2. Zoper odločitev sodišča v točki II/1 in III sklepa se pritožuje prva nasprotna udeleženka (v nadaljevanju: M). Sklep v tem delu izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in priglaša stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je vseskozi nasprotovala določitvi pripadajočega zemljišča. Pripadajoče zemljišče k stavbi je bilo že določeno z odločbo upravnega organa. Za obseg pripadajočega zemljišča, kot je bil predlagan in kot ga je določilo sodišče, ni nobene podlage v aktih, ki jih kot kriterij določa Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju: ZVEtL).2 Obseg pripadajočega zemljišča, kot je bil predlagan, je že na prvi pogled pretiran. Lokacijsko dovoljenje, ki je bilo izdano za izgradnjo stavbe, je investitorju nalagalo plačilo odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča v izmeri 2250 m? za namen gradnje. Pravni prednik M je investitorju za izgradnjo bloka in pripadajočih garaž v uporabo oddal zemljišče parc. št. 15 (1938 m2) in 16 (312 m2). Odločbi o gradbenem in uporabnem dovoljenju se glasita na stanovanjski blok, garaže s smetnjakoma in periščem avtomobilov na zemljišču parc. št. 15 in 16. Glede na izdano gradbeno in uporabno dovoljenje je sklepati, da je bila sprememba namembnosti plačana samo za zemljišče, ki je bilo dano v uporabo za graditev predmetnih objektov. Pravna prednica M je (v korist investitorja) odplačno razpolagala le z navedenima parcelama in investitor je zato na pridobitelje posameznih delov v stavbi lahko prenesel le toliko pravic, kot jih je imel sam. Določitev vseh drugih zemljišč za pripadajoče zemljišče pomeni poseg v lastninsko pravico nasprotne udeleženke. Za širšo sosesko, v kateri se nahaja stavba, je bil sprejet Zazidalni načrt za območje urejanja P. (v nadaljevanju: Zazidalni načrt). Ta jasno razmejuje stanovanjske površine od ostalih, tudi javnih površin. Iz dela Zazidalnega načrta "zasnova namenske rabe" izhaja, da pod stanovanjske površine spadajo stavbišče bloka in garažnega niza, atriji bloka ter del zelenice na zahodni strani bloka. Ostale obravnavane površine pa so javne (javne zelene površine, javne cestno prometne površine). V delu "funkcionalna zemljišča" pa sta kot funkcionalno zemljišče določeni samo stavbišče bloka in niz garaž. Zazidalni načrt je prostorski akt, na podlagi katerega se po ZVEtL določajo pripadajoča zemljišča. Le če prostorskih aktov ni oziroma na njihovi podlagi pripadajočega zemljišča ni mogoče določiti, se za določitev pripadajočega zemljišča uporabijo drugi kriteriji, kot je npr. pretekla raba. Sodišče tega ni upoštevalo. Določbe ZVEtL si je razlagalo po svoje in zakonodajalcu pripisalo popolnoma drug namen, kot ga je imel pred očmi pri sprejemanju zakona. S tem povezane argumentacije sodišča po mnenju pritožbe ni mogoče sprejeti. Sodišče se je pri odločitvi sklicevalo na izvedeniško mnenje. Slednje je popolnoma spregledalo pravno podlago za določitev pripadajočega zemljišča in o njem podalo mnenje na podlagi kriterija redne rabe, ki pa je šele podredni kriterij. Pravna prednica M je sprejemala prostorske plane, nato zazidalne načrte in nato določena zemljišča oddala v gradnjo investitorjem. Določena zemljišča je obdržala, ta so se lastninila in M je na njih pridobila lastninsko pravico. Predlagateljem ni nikoli jemala funkcionalnega zemljišča, kot jim pripada na podlagi zgoraj navedenih aktov, nasprotovala pa je temu, da bi se pripadajoče zemljišče širilo na račun javnih površin (gre predvsem za površine parcel 3 in 2). Slednjih si predlagatelji ne morejo lastiti, imajo pa možnost njihove uporabe. Za stavbo je bila že izdana odločba o določitvi pripadajočega zemljišča, vendar je sodišče ni upoštevalo, kot bi jo moralo v smislu petega odstavka 30. člena ZVEtL. Pritožnica opozarja na pomen izreka navedene upravne določbe. Ta postane pravnomočen in ima učinke, dokler ni odločba odpravljena ali razveljavljena. Glede na navedeno sta pripadajoči zemljišči k stavbi le parc. št. 17 in 18. Sodišče je s svojo odločitvijo poseglo v upravno pristojnost. 3. Na pritožbo so odgovorili predlagatelji in druga udeleženka Republika Slovenija. Oboji navedbe pritožnice zavračajo. Predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča v izpodbijanem delu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru razlogov pritožbe, pri tem pa opravilo tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).3 Ugotovilo je, da je sodišče na ugotovljena dejstva materialno pravo pravilno uporabilo. Tudi procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče druge stopnje ni zasledilo.

6. Sodišče je v tem nepravdnem postopku na podlagi določb ZVEtL določalo pripadajoče zemljišče k stavbi K.u. 1 in 3, L.. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče pripadajoče zemljišče k stavbi določilo v skladu z merili, ki jih določa ZVEtL in se pri tem opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in dokazov. Ni res, da je sodišče pripadajoče zemljišče v nasprotju z zakonom določilo le na podlagi kriterija redne rabe in zanemarilo prostorske akte, ki predstavljajo primarni kriterij za določitev pripadajočega zemljišča. 7. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče s pomočjo izvedenca celostno presojalo prostorske akte ter odločitve upravnih organov, ki se tičejo obravnavane stavbe ter pripadajočega ji zemljišča. Stališče, ki ga je zavzelo v zvezi z opredelitvijo oziroma določitvijo pripadajočega zemljišča k stavbi v navedenih aktih (t.j. stališče, da z Zazidalnim načrtom in upravnimi dovoljenji pripadajoče zemljišče ni bilo določeno v obsegu, ki bi zadoščalo za normalno rabo stavbe v smislu določb ZVEtL) je argumentirano obrazložilo v 22. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. V tem okviru je med drugim interpretiralo tudi Zazidalni načrt in se za razliko od pritožbe, ki izpostavlja le posamezne dele načrta, do njega opredelilo celovito, tako do tekstualnega kot do grafičnega dela. Izpostavilo je s tem povezana neskladja med dvema grafičnima deloma istega Zazidalnega načrta in opozorilo na odločbo Občine L.Š. Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora, št. 04 z dne 18.7.1994 (odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča), ki ne sledi nobenemu od njiju. Opredelilo se je do Lokacijskega dovoljenja št. 03 z dne 6.2.1990 ter ugotovilo, da bi iz njega sledilo, da je upravni organ kot funkcionalno zemljišče predvidel le stavbišče bloka in niza garaž, ne da bi kot tako upošteval potrebo po zunanjih parkirnih prostorih, ki pa so bili po Zazidalnem načrtu za stavbo predvideni, in ne da bi upošteval igrišče, ki je bilo za obravnavani blok prav tako predvideno. Opozorilo je na zapis v tekstualnem delu Zazidalnega načrta, kjer je navedeno, da je za ureditev in vzdrževanje zelenic, nasadov, dovozov ter druge spremembe v objektih dolžan skrbeti investitor, ter na dopis Občine L.Š., Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora, št. 02 z dne 7.12.1994, ki dopušča možnost obstoja večjega obsega funkcionalnega zemljišča, kot izhaja iz odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča, in to tudi na površinah ki jih Zazidalni načrt opredeljuje kot javne. Ugotovitev, do katerih je prišlo na podlagi takšne celovite analize prostorskih aktov in z njimi povezanih upravnih pisanj, izvedeniškega mnenja ter ogleda kraja, pritožba niti ne izpodbija. Takšne ugotovitve pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljujejo odločitev o obsegu pripadajočega zemljišča, kakršno je sprejelo sodišče. Pritožba je s suhoparnim izpostavljanjem posameznih upravnih odločb (lokacijskega, gradbenega in uporabnega dovoljenja) ter posameznih delov Zazidalnega načrta ne uspe omajati. Prav tako ne s posplošenim mnenjem, da pripadajoče zemljišče občutno presega površino zemljišča, ki bi bilo nujno potrebno za redno rabo stavbe. Tudi na Pogodbo o oddaji zemljišča in plačilu sorazmernega dela stroškov urejanja v območju urejanja P. z dne 2.10.1989, s katero je investitorju oddala zemljišče 15 in 16 za gradnjo stanovanjskega bloka in gradnjo garaž, se pritožnica neutemeljeno sklicuje. Nasprotna udeleženka se na navedeno pogodbo sklicuje, češ da je investitor na pridobitelje posameznih delov lahko prenesel le toliko pravic, kolikor jih je bilo na podlagi navedene pogodbe preneseno nanj s strani pravne prednice nasprotne udeleženke. Ker lastniki posameznih delov stavbe lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču črpajo iz zakona (prim. prvi odstavek 7. člena ZVEtL ter 42. in 44. člen ZVEtL-1),4 nasprotni udeleženki sklicevanje na navedeno pogodbo ne more prinesti uspeha v tem postopku.

8. Pritožba sodišču očita tudi neupoštevanje upravne odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča. Meni, da takšna pravnomočna upravna odločba povsem izključuje možnost določitve pripadajočega zemljišča po kriterijih iz 7. člena ZVEtL.

9. Takšno stališče je v novejši sodni praksi5 preseženo. Odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča izključuje možnost določanja pripadajočega zemljišča po drugih določbah ZVEtL (peti odstavek 30. člena ZVEtL) le v primeru, ko je bilo z upravno odločbo vsebinsko in celovito določeno funkcionalno zemljišče.6 Zato je treba v vsakem primeru posebej preučiti, kaj, oziroma o čem je bilo z upravno odločbo že odločeno. Če upravna odločba vsebinsko še ni odločila o funkcionalnem zemljišču v celoti, jo je treba pri določitvi pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1.1.2003, upoštevati kot pravno relevantno okoliščino skupaj z drugimi okoliščinami primera, ugotovljenimi po merilih iz 7. člena ZVEtL. Pravilnost take razlage zakona potrjujejo tudi s tem povezane zakonske spremembe (43. člen ZVEtL-1).7

10. Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da je upravni organ z odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča odločal le o statusu posameznih parcel in zato še ni bilo v celoti odločeno o obsegu funkcionalnega zemljišča stavbe. Svoje ugotovitve v zvezi s tem, ki jih pritožba ne napada, je v 22. točki obrazložitve jasno, argumentirano in prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče razlogom sodišča nima kaj dodati.8 Ob upoštevanju navedenega se izkaže, da pri odločanju sodišča ni prišlo do posega v upravno pristojnost in da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.

11. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

1 V nadaljevanju pritožbeno sodišče opušča navedbo vselej iste katastrske občine. 2 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, Ur. l. RS, št. 45/2008 s spremembami, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. 3 ZVEtL v 13. členu določa subsidiarno uporabo Zakona o nepravdnem postopku ? ZNP, ta pa v 37. členu smiselno uporabo pravil Zakona o pravdnem postopku ? ZPP. 4 Nasprotna udeleženka ne trdi, da bi na obravnavanih zemljiščih v dobri veri pridobila kakšne stvarne pravice. 5 Starejša sodna praksa je 30. člen ZVEtL sprva razlagala strogo gramatikalno; prim.: VSL II Cp 2556/2013 (26.2.2014). 6 VSL I Cp 1773/2014 (4.2.2015), VSL I Cp 1798/2016 (11.1.2017). 7 ZVEtL-1 je navedeni selektiven sistem podredja iz ZVEtL presegel in določa le temeljna napotila in merila, ki jih sodišče upošteva pri določanju pri obsegu pripadajočega zemljišča. Zemljišče, ki je bilo z upravno odločbo določeno kot funkcionalno zemljišče, se šteje za pripadajoče zemljišče šele v primeru, če se z uporabo drugih meril ne dokaže drugače. 8 In se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.