Jedro

Če se je tožnica spustila v popravilo poškodovanega avtomobila, katerega stroški so skupaj z vrednostjo rešenih delov dosegli vrednost vozila pred poškodbo, ji ni mogoče odrekati pravice do vzpostavitve stanja pred nastankom škode oz. pravice do popolne odškodnine za nastalo škodo (185. in 190. člen ZOR), če je tožena strakna (zavarovalnica) puščala tožnico v negotovosti glede njene terjatve še dve leti po škodnem dogodku, ko ji je prvič ponudila likvidacijo škode po sistemu t.i. totalke, pred tem pa je pogojevala izplačilo odškodnine izključno z izidom upravno - kazenskega postopka zoper povzročitelja škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodiča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek njenega izreka) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe pretežno ugodilo zahtevku tožnice in toženi stranki naložilo, da ji mora plačati znesek 528.458,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.11.1998 dalje do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške, odmerjene na 167.069,00 SIT. Tožnici prisojeni znesek predstavlja preostanek odškodnine za gmotno škodo, ki jo je na njenem osebnem vozilu povzročil zavarovanec tožene stranke v prometni nesreči dne 27.12.1994. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila pritožbo. Izpodbija jo v obsodilnem delu iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da popravilo tožničinega vozila ni bilo ekonomsko smotrno in da bi zato bilo treba škodo obračunati po sistemu t.i. totalne škode. Ugovarja tudi izvedenčevemu izračunu stroškov popravila tožničinega vozila, saj bi morali biti podkrepljeni z računi tudi v delu, v katerem se nanašajo na domnevno nabavo nadomestnih delov v Italiji. Pri izračunu vrednosti tožničinega vozila pa bi bilo treba upoštevati še odbitek zaradi spremembe modela. Tožena stranak predlaga razveljavitev izpodbijanega (obsodilnega) dela prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da popravilo tožničinega vozila ni bilo ekonomsko smotrno, je treba izhajati iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, po katerih je znašala vrednost njenega vozila pred škodnim dogodkom 1,446.488,00 SIT, stroški popravila vozila (neupoštevaje izdatke za vleko) pa so znašali 1.064.350,00 SIT. Če se k temu znesku prišteje še 35% vrednosti avtomobila iz naslova rešenih delov (po oceni same tožene stranke), se vsota skoraj ujema oz. nebistveno presega vrednost tožničinega vozila pred škodnim dogodkom. Če se je tožnica ob takem stanju spustila v popravilo poškodovanega avtomobila, ji ni mogoče odrekati pravice do vzpostavitve stanja pred nastankom škode oz. pravice do popolne odškodnine za nastalo škodo, ki sta oškodovancu priznani spričo določb 185. in 190. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). To velja še zlasti glede na v tem delu neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, po katerih je tožena stranka puščala tožnico v negotovosti glede njene terjatve še dve leti po škodnem dogodku, ko ji je prvič ponudila likvidacijo škode po sistemu t.i. totalke, pred tem pa pogojevala izplačilo odškodnine izključno z izidom upravno-kazenskega postopka zoper povzročitelja škode. V zvezi s pritožbenim odrekanjem tožničine pravice do povračila stroškov za nabavo nadomestnih delov v Italiji, ki niso podkrepljeni z računi, pa je treba pojasniti, da ne iz mnenja izvedenca niti iz nobenega drugega listinskega dokaza v spisu ne izhaja, da ti stroški ne bi bili s popravilom povezani potrebni stroški (temveč obratno). Kolikor pa tožena stranka graja ugotovljeno vrednost tožničinega avtomobila pred škodnim dogodkom, pa ji je treba odgovoriti, da bi ta lahko bila ocenjena glede na zadnji odstavek mnenja izvedenca K. kvečjemu le še v višjem znesku in da torej dejansko stanje v tem delu ni bilo na prvi stopnji zmotno ugotovljeno na škodo tožene stranke. Ker se tako izkaže, da obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 365. člena ob sojenju na prvi stopnji še veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je treba uporabiti spričo prehodne določbe prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - Ur.l. RS št. 26/99), je bilo treba pritožbo tožene stranke na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.