Jedro

Okoliščina, da obdolženca ni bilo v vozilu v trenutku, ko je prišlo do premika vozila in je le-ta zgrmel v grapo, sama zase ni odločilna za izključitev odgovornosti obdolženca.

Izrek

Izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Idriji je z izpodbijano sodbo ustavilo postopek proti I.B. zaradi suma storitve prekrška po d) alineji četrtega odstavka 130. člena v zvezi s petim odstavkom 130. člena ZVCP-1, ker ni dokazano, da bi obdolženec prekršek storil. Sklenilo je še, da stroški postopka na podlagi četrtega odstavka 144. člena Zakona o prekrških (ZP-1) bremenijo proračun.

Proti takšni sodbi je pritožbo vložila predlagateljica postopka iz razloga 1. točke 154. člena ZP-1 (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1) in iz razloga 3. točke 154. člena ZP-1 (zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja). Višjemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo razveljavi zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 155. člena in 157. člena ZP-1. Pritožba je utemeljena.

Višje sodišče po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določb 159. člena ZP-1, ugotavlja, da razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za zaključek, da obdolžencu ni dokazano, da je prekršek storil, ne prepričajo. Kot je namreč navedlo, je takšen zaključek oprlo na ugotovitev, da ni bilo nobene priče, ki bi potrdila, kdo je vozil obdolženčev osebni avtomobil, preden mu je le-ta zgrmel v grapo. Res je, da je obdolženi v svojem zagovoru navedel, da je bil pri sosedu L.B., vendar pa je slednji, ko ga je sodišče zaslišalo, tudi izpovedal, da mu je obdolženec, ko je prišel k njemu v klet, povedal, da mu je avtomobil zgrmel v grapo 50 m pod cesto ter ga prosil, da pokliče 112, saj se je bal, da bi mu vozilo zgorelo. Res je tudi, da se je obdolženi zagovarjal, da tistega dne osebnega avtomobila po nekategorizirani cesti proti Gorenji Kanomlji ni vozil, pač pa da ga je imel parkiranega pri kozolcu ter da se je vozilo zaradi izrabljenih lamel v menjalniku začelo premikati tako, da ga je zaneslo čez kolovoz pod cesto ter da je bil takrat sam pri sosedu L.V., vendar pa po presoji pritožbenega sodišča tudi v tem delu sodišče prve stopnje dokazne ocene ni sprejelo v skladu z določbami 133. člena ZP-1, saj zagovora obdolženca in izpovedi te priče ni presojalo v povezavi z ostalimi dokazi v spisu. Ni se vprašalo, kaj pomeni dejstvo, da je bilo obdolženčevo vozilo, preden je zgrmelo v grapo, puščeno na mestu, ki ni naslov obdolženčevega prebivališča. Obdolženi namreč v svojem zagovoru, ko je navajal, da je imel osebni avtomobil parkiran pri kozolcu, ni trdil, da je to mesto, kjer običajno pušča svoje vozilo, pa tudi ne, da bi mu avtomobil kdo proti njegovi volji odtujil. Prav tako se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bilo vozilo neposredno pred obravnavanim dogodkom voženo (topel motor), kar bi lahko ugotovilo z zaslišanjem policista M.K. in gasilcev, ki so bili klicani na kraj. Sodišče prve stopnje tudi ni presojalo ostalih dokazov v povezavi z vsebino zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, iz katerega je razvidno, da je bil obdolžencu preizkus odrejen kot vozniku osebnega avtomobila pa tudi ne v povezavi z dejstvom, da je obdolženi takšen zapisnik brez pripomb podpisal. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da v obravnavani zadevi niso bila popolnoma ugotovljena vsa dejstva pomembna za izdajo zakonite sodbe, kot sodišču nalaga določba 68. člena ZP-1, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, ali je bil pred zdrsom njegovega vozila s ceste obdolženi tisti, ki je vozilo pripeljal na kraj. Zgolj dejstvo, ki ga v obrazložitvi sodbe izpostavlja sodišče prve stopnje, da ni bilo nobene priče, ki bi potrdila, kdo je vozil obdolženčev osebni avtomobil, preden mu je le-ta zgrmel v grapo, ni dovolj za razumen dvom o odgovornosti obdolženca za očitani prekršek. Okoliščina, da obdolženca ni bilo v vozilu v trenutku, ko je prišlo do premika vozila in je le-ta zgrmel v grapo, sama zase ni odločilna za izključitev odgovornosti obdolženca. Pomemben je odgovor na vprašanje, kako se je znašlo to vozilo na kraju od koder je prišlo do nenadzorovanega premika oziroma zdrsa v grapo. Obdolženi sam o tem ni izpovedal ničesar, sodišče ga tudi ni vprašalo, prav tako o teh okoliščinah ni izprašalo prič in sicer ne teh, ki jih je zaslišalo ne teh, ki jih je imelo na voljo. Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče ob uporabi določbe 5. odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v nakazani smeri dopolniti dokazni postopek ter nato dokazno oceno sprejeti kot mu nalaga določba 133. člena ZP-1.