Jedro

Na tleh ležeči voziček v trgovini, kjer je pozornost kupcev usmerjena v razstavljene izdelke, ne omogoča varnega in nemotenega gibanja po trgovini. Zavarovanka tožene stranke je s tem, ko ni poskrbela za to, da se voziček na prehodu ne bi nahajal, opustila tisto skrbnost, ki se od nje pričakuje kot od strokovnjaka, zaradi česar je podana njena odškodninska odgovornost do 70 %.

Določba 943. člen OZ velja le za izpolnitev obveznosti sopogodbeniku iz pogodbe o zavarovanju, pri neposrednem odškodninskem zahtevku oškodovanca proti zavarovalnici odškodninsko odgovornega zavarovanca pa se ne uporablja.

Izrek

I. Pritožbama zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi: ''1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 2.055,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 492.586,06 SIT od 5.5.2003 do 31.12.2006 in od zneska 2.055,52 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

2. V presežku, t. j. za znesek 8.376,80 EUR, se tožbeni zahtevek zavrne.''

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 42,40 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

III. Pritožba zoper sklepa o odmeri nagrade izvedencema se zavrne in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 703.694,38 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2003 dalje do plačila, v presežku t. j. za znesek 2.766.305,62 SIT in zakonske zamudne obresti od 5.5.2003 dalje, pa je zahtevek zavrnilo. (2) S sklepom z dne 16.4.2009 pod red. št. 99 je sodišče prve stopnje odločilo, da se izvedencu B. R. za podajo ustnega mnenja prizna nagrada v znesku 300,00 EUR bruto. Od priznanega bruto zneska je treba obračunati tudi 6% prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 18 EUR. Nagrada se izplača iz založenega predujma tožeče stranke, manjkajoči predujem v znesku 118,00 EUR pa je tožeča stranka dolžna nakazati v roku 15 dni. (3) S sklepom z dne 16.4.2009 pod red. št. 100 je nagrado v enakem znesku odmerilo tudi izvedencu I. A. J., tožeči stranki pa naložilo, da v roku 15 dni založi celotni manjkajoči predujem. (4) Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. (5) Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 - UPB3 s spremembami, ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo ustrezno spremeni in zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma opozarja, da je izrek sodbe, ki se glasi v SIT namesto v EUR, nesklepčen, poleg tega je sodišče zahtevek zavrnilo za znesek 2.766.305,62 SIT (11.543,58 EUR), čeprav je tožnik zahteval 10.432,32 EUR in bi moralo zahtevek zavrniti le za 7.495,86 EUR. Že zato je potrebno sodbo spremeniti. V nadaljevanju napada ugotovitev sodišča, oprto na mnenje dr. R., da ni utrpel poškodbe vratne hrbtenice, saj meni, da njegovemu mnenju ni mogoče slediti. Izvedenec se je oprl zgolj na dejstvo, da travmatolog kasneje ni (pisno) postavil dodatne diagnoze. Po stališču pritožbe pa ni neobičajno, da se zaradi narave dela na urgenci zgodi, da anamneza ni zapisana v celoti in da travmatolog kasneje kdaj pozabi dodati diagnozo. Poleg tega meni, da je neživljenjski njegov zaključek, da na roko dopisana diagnoza ''cervic'' na izvidu z dne 30.10.2002 ni samo pisna napaka, kot je to pojasnil dr. J.. Izvedenec je v nasprotju z listinami v spisu na soočenju izjavil, da naj bi rentgenolog pripisal posledice degenerativnim spremembam. To pa ne drži, saj je rentgenolog jasno napisal, da je odločilna klinična slika, nakar je travmatolog ročno dopisal diagnozo zvina, ki jo je kasneje potrdila tudi lečeča zdravnica, ko ga je napotila na fizioterapijo. Dr. R. je prišel v medsebojno nasprotje, ko je na koncu soočenja priznal nakazano funkcionalno motenost kot posledico poškodbe. Pritožba zato meni, da bi moralo sodišče v celoti slediti mnenju dr. J. glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin ter mu odškodnino priznati v zahtevani višini. Končno pritožba opozarja na to, da so bile obresti napačno prisojene. Tožnik je na toženko odškodninski zahtevek naslovil 20.4.2003, s pozivom, naj v 14 dneh poda ustrezno poravnalno ponudbo, zato je upravičen do obresti od poteka tega roka, torej od 5.5.2003 dalje. (6) Tožena stranka uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Prvotno opozarja, da bi se moral izrek glasiti v evrih, ki od 1.1.2007 predstavlja veljavno valuto. Pritožba v nadaljevanju opozarja, da mora tožnik v primeru, ko toženec ugovarja zatrjevanemu načinu nastanka škodnega dogodka, v skladu s sodno prakso dokazati, da je do škode prišlo na zatrjevani način, pri čemer se sklicuje na odločbe Višjega sodišča II Cp 2420/2007, II Cp 3362/2008 in II Cp 240/2009. Meni, da tožnik tega ni uspel dokazati, saj ni nihče potrdil, da je stopil v voziček, se 1 meter peljal in lovil, nato pa padel po tleh, kot zaključuje sodišče. Pri tem izpostavlja lastnosti vozička, ki naj bi to preprečevale. Sodišče je tudi sicer napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožnik k nezgodi ni z ničemer prispeval. Povzema izpoved priče N. H., iz katere izhaja, da je tožnik gledal nazaj, ker je takrat začel piskati alarm na blagajni. Njegovo ravnanje je v vzročni zvezi s padcem, saj se ob normalni hoji in povprečni skrbnosti ob dobro viden voziček gotovo ne bi spotaknil. Pri tem poudarja, da se voziček ni nahajal na mestu, kjer ga ne bi bilo mogoče pričakovati, temveč ob blagajni. Ugotovitev sodišča, da kovinska konstrukcija vozička v podaljšanem delu ni zadostno opozorilo, da se pred njim nahaja ovira, pa je samovoljna, saj tožnik nikoli ni zatrjeval, da voziček ni bil ustrezno označen. Pritožnik zato meni, da je podana izključna krivda tožnika ali vsaj njegov velik soprispevek. Graja tudi višino odmerjene odškodnine. Meni, da izkazane bolečine in nevšečnosti ne opravičujejo odškodnine v višini 2.086,47 EUR. Primarni in sekundarni strah nista bila takšna, da bi porušila njegovo duševno ravnovesje, zato mu sodišče iz tega naslova ne bi smelo ničesar prisoditi. Glede teka obresti navaja, da je potrebovala več časa za reševanje zahtevka (tožnik je namreč ves čas spreminjal izjave o tem, za kakšen voziček je šlo), sporen pa je bil tudi obseg škode (zvin vratne hrbtenice) in s tem višina odškodnine, kar je bilo razjasnjeno šele z zaslišanjem izvedenca. Zato meni, da ne more biti v zamudi že od 20.10.2003. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in zahtevek v celoti zavrne. (7) V pritožbi zoper oba sklepa, s katerima je sodišče odmerilo nagrado izvedencema, tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da sklepa nimata razlogov o nagradi za pripravo in prihod na sodišče v višini 125,00 EUR. Iz zapisnika z naroka 2.4.2009 pa izhaja, da izvedenca stroškov za čas potovanja na sodišče sploh nista priglasila, tako da je sodišče dejansko stanje napačno ugotovilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče oba sklepa ustrezno spremeni oziroma ju razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. (8) Na pritožbo nobena od pravdnih strank ni odgovorila. (9) Pritožbi zoper sodbo sta delno utemeljeni, pritožba zoper sklepa o odmeri nagrade izvedencema pa ni utemeljena.

O povrnitvi škode (10) Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka mora tožnik dokazati naslednje elemente odškodninske odgovornosti: nedopustno oziroma protipravno ravnanje toženca, nastanek škode ter vzročno zvezo (131. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ). (11) Tožnik je dne 9.10.2002 padel v trgovini X zaradi kovinskega vozička za odlaganje nakupovalnih košar (slike v prilogi A21 - A24), ki se je nahajal na prehodu med policami in blagajno, ter se pri tem poškodoval. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala zavarovanka tožene stranke poskrbeti za to, da se voziček na prehodu ne bi nahajal. Razporeditev opreme v prodajalni mora biti namreč takšna, da zagotavlja varno gibanje kupcev in zaposlenih v prodajalni (primerjaj 11. točko 6. čl. tedaj veljavnega Pravilnika o minimalnih tehničnih in drugih pogojih, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti, in pogojih za prodajo blaga zunaj prodajaln, Ur. list RS, št. 28/93 s spremembami, ki je bil izdan na podlagi Zakona o trgovini). Na tleh ležeči voziček v trgovini, kjer je pozornost kupcev usmerjena v razstavljene izdelke, ne omogoča varnega in nemotenega gibanja po trgovini. Zavarovanka tožene stranke je tako opustila tisto skrbnost, ki se od nje pričakuje kot od strokovnjaka, zaradi česar je podana njena odškodninska odgovornost. Ker glavni očitek trgovini ni neustrezno označevanje vozičkov, je odveč pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik tega sploh ni zatrjeval, s čemer meri na kršitev določb 7. in 212. čl. ZPP. (12) Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil vzrok tožnikovega padca ravno voziček, ki se je nahajal med blagajnami in policami, zaradi česa se je poškodoval. Na kakšen način je tožnik padel; ali je stopil v voziček (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje) oziroma se pri tem še nekoliko zapeljal (kot je zatrjeval tožnik) ali pa se je ob voziček zgolj spotaknil, pravzaprav ni odločilno. Vzročna zveza med opustitvijo zavarovanke tožene stranke in tožnikovimi poškodbami je namreč podana v obeh primerih. Pritožba toženke se zato po nepotrebnem ukvarja z načinom padca tožnika. Tudi pritožbeno sklicevanje na sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2420/2007, II Cp 3362/2008 in II Cp 240/2009, ne more biti uspešno, saj citirane odločbe obravnavajo bistveno drugačno situacijo. Nanašajo se na nameščeno prometno nesrečo, kjer je za presojo, ali je škoda posledica obravnavane nesreče ali pa je nastala v drugem dogodku (vprašanje vzročne zveze), potek nesreče ključnega pomena. (13) Pritožba tožene stranke pravilno opozarja, da škodnega dogodka ni mogoče pripisati le njeni zavarovanki, temveč je k temu s svojo nepazljivostjo prispeval tudi sam tožnik (171. čl. OZ). V trgovini se dnevno zadržuje večje število ljudi, ki košare in nakupovalne vozičke puščajo tudi na mestih, ki za to niso predvidena. Tako tudi voziček za odlaganje košar, na katerega je naletel tožnik, ne predstavlja nepričakovane ovire, ker je bil nekoliko odmaknjen od običajnega mesta ob blagajni. Od povprečno skrbne odrasle osebe se pričakuje, da bo temu ustrezno prilagodil svoje gibanje in pazil, kje hodi. Tožnik očitno ni bil dovolj pazljiv, saj bi takšen kovinski voziček s temnimi koleščki (po sliki sodeč je širine približno 0,5 m in višine 0,2 m, z dvignjeno horizontalno prečko pa sega nekako do pasu) sicer videl. Tožnik pri tem tudi ne zatrjuje okoliščin, ki bi zmotile njegovo pozornost. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da tožnik s svojo nepazljivostjo ni prispeval k nastanku škode. Zato je na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ob pravilni uporabi 171. člena OZ odločilo, da je tožnik s 30 % sam prispeval k nastanku škode. (14) Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju dr. R. (pisno mnenje na list. št. 162 do 168). Jasnim in prepričljivim razlogom za takšno odločitev, ki jih navaja v drugem in tretjem odstavku na strani šest sodbe, se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Izvedenec dr. R. je argumentirano pojasnil, zakaj meni, da tožnik pri padcu ni utrpel zvina vratne hrbtenice. Eden izmed razlogov je bil tudi ta, da noben od izvidov travmatologa (razen izvida z dne 30.10.2002 v priloga A9) takšne diagnoze ne vsebuje. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno štelo, da tožnik takšne poškodbe ni utrpel. Pritožba sicer meni, da je travmatolog diagnozo enostavno pozabil dodati, kar pa pritožbenega sodišča ne prepriča. V omenjenem izvidu A9 je takšna diagnoza sicer navedena, ker pa je ročno prečrtana in dopisana (česar se po mnenju izvedenca ne dela), tudi to ni zanesljivo. Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje na potrdilo osebne zdravnice (A19 in A20), saj ta zgolj prepiše (ročno dopisano in zato nezanesljivo) diagnozo travmatologa (glej pojasnilo izvedenca na list. št. 227 spodaj). Izjava dr. R. na soočenju (list. št. 224), da je spremenjena ukrivljenost hrbtenice (''kifotična angulacija'') posledica degenerativnih sprememb, ni v nasprotju z ostalimi listinskimi izvidi (pritožba ima v mislih izvid z dne 30.10.2002 v prilogi A10), kot prikazuje pritožba, saj iz omenjenega izvida izhaja ravno to. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 2.4.2009 tudi ni razvidno, da bi dr. R. spremenil mnenje o tem, ali je ugotovljena funkcionalna motenost posledica poškodbe, kar je sicer prej zanikal. Pritožba s takšnimi navedbami ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost ocene sodišča prve stopnje, ki je njegovo mnenje štelo za bolj prepričljivo in se zato oprlo nanj. Utemeljenost takšnega zaključka po oceni pritožbenega sodišča potrjuje tudi dodatni argument izvedenca, da je zvin vratne hrbtenice tipična poškodba pri prometnih nesrečah, kjer deluje večja sila od zadaj, v obravnavanem primeru pa tožnik med hojo ni imel takšne hitrosti, da bi mu ob padcu močno zanihala glava.

Pritožbeno sodišče končno dodaja, da je vprašanje, ali je tožnik utrpel zvin vratne hrbtenice, odločilno (predvsem) zaradi trajnih posledic, ki naj bi mu jih poškodba pustila (in s tem utemeljenost zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Teh pa izvedenec dr. R. ni ugotovil. Pri pregledu tožnika, ki je bil opravljen v juliju 2008 (torej več kot 2 leti po tožnikovem pregledu pri dr. J. dne 25.4.2006, ki je sicer ugotovil omejitve v gibljivosti vratu) je bila gibljivost vratu povsem normalna (glej mnenje na list. št. 166 zgoraj). Takšnih ugotovitev izvedenca pa tožnik niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ne izpodbija, temveč (je) pravilnost mnenja napada(l) zgolj glede utrpelih poškodb. (15) Glede na ugotovitve izvedenca dr. R. o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin ter strahu, ter izpovedi tožnika, ki jih sodba povzema na sedmi in osmi strani sodbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo odškodnino za ti dve obliki nepremoženjske škode. Odmerjena odškodnina v višini 696.307,56 SIT (2.905,64 EUR) po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično zadoščenje in ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo okoliščine konkretnega primera, prisojena odškodnina pa glede na vse okoliščine primera ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med zelo lahke (I.), za pretrpljeno škodo pa je prejel približno tri povprečne plače v RS. Pritožbeno zavzemanje toženke za znižanje odškodnine oziroma zavzemanje tožnika za zvišanje (iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki niso izkazane, primerjaj točko (14)), je zato brez podlage. (16) Pritožbeno sodišče je v prisojeno odškodnino iz naslova premoženjske škode (15,41 EUR) in nepremoženjske škode (2.905,64 EUR) poseglo le toliko, kot to narekuje ugotovljeni 30% soprispevek tožnika. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je tožniku prisodilo odškodnino v skupnem znesku 2.055,52 EUR. (17) Od 1.1.2007 dalje je domača valuta euro (Zakon o uvedbi evra, Ur. list RS, št. 114/2006, ZUE), kot utemeljeno opozarjata pritožbi obeh pravdnih strank. Navedeno je pritožbeno sodišče ustrezno upoštevalo tudi pri zakonskih zamudnih obrestih. (18) Glede na to, da se tožbeni zahtevek glasi na plačilo 2.500.000,00 SIT (10.432,32 EUR), sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo 2.936,46 EUR, je z zavrnitvijo zahtevka za znesek 2.766.305,620 SIT (11.543,58 EUR) prekoračilo tožbeni zahtevek. Navedeno procesno kršitev je pritožbeno sodišče samo odpravilo (354. čl. ZPP) in glede na utemeljenost zahtevka za 2.055,52 EUR zahtevek zavrnilo za razliko 8.376,80 EUR. (19) Pritožba tožnika utemeljeno graja obrestni del odločitve. Oškodovanec je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od dne, ko je toženo stranko pozval na plačilo odškodnine (299. čl. OZ). Zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da mu gredo obresti šele od vložitve tožbe dalje, ker v njegovem pozivu rok za izpolnitev ni bil določen. Napačno pa je tudi stališče tožene stranke, da pred izdajo sodbe ni bila v zamudi, ker sta bila sporna obseg in višina škode, saj te okoliščine pri neposrednem odškodninskem zahtevku oškodovanca proti zavarovalnici odškodninsko odgovornega zavarovanca na začetek teka zamudnih obresti ne vplivajo. Za ta razmerja se 943. člen OZ namreč ne uporablja, ker velja le za izpolnitev obveznosti sopogodbeniku iz pogodbe o zavarovanju. Glede na to, da tožnik zahteva zakonske zamudne obresti od poteka roka 15 dni od vložitve odškodninskega zahtevka pri toženi stranki, mu gredo zakonske zamudne obresti od tega dne, torej od 5.5.2003 dalje. (20) Pritožbeno sodišče procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ni ugotovilo. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa je pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka (358. čl. ZPP). (21) Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 1. odst. 154. in 3. odst. 165. čl. ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel le glede obrestnega dela zahtevka; ker je njegov uspeh neznaten, sam krije stroške pritožbe. Uspeh toženke s pritožbo je 30%, zato je v takšnem deležu upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ki znašajo 141,36 EUR (materialni stroški 10 EUR in sodna taksa 131,36 EUR). Tožeča stranka ji je dolžna povrniti 42,40 EUR.

O odmeri nagrade izvedencema Pravno podlago za odmero nagrade izvedencema predstavljajo določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. list RS, št. 7/2002 s spremembami, Pravilnik).

Za podajanje ustnega mnenja na naroku, ki je trajal od 13.30 do 15.45, je sodišče prve stopnje izvedencema priznalo nagrado po 175 EUR (po 2. odst. 47a čl. Pravilnika jima za vsake začete pol ure pripada 35 EUR). Preostala nagrada v znesku 125 EUR odpade na pripravo za podajanje ustnega mnenja (1. odst. 47a. čl.), ter prihod na sodišče (4. odst. 47a čl. Pravilnika).

Glede na citirano določbo je nagrada za pripravo na ustno podajanje mnenja odvisna od zahtevnosti del in se giblje med zneski 92 EUR (za manj zahtevno), 138 EUR (za zahtevno), 207 EUR (za zelo zahtevno) in 230 EUR (za izjemno zahtevno mnenje). Sodišče prve stopnje je delo izvedencev očitno opredelilo kot zahtevno delo, s čemer pritožbeno sodišče soglaša, za kar jima pripada 138 EUR. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da ga je kot takšnega sodišče prve stopnje ocenilo tudi, ko je odmerjalo nagrado za pisno izdelavo izvedenskega mnenja (sklep na list. 69 in 175) oziroma pisno dopolnitev mnenja (sklep na list. št. 209). Glede na to, da nagrada za ustno podajanje mnenja in pripravo presega znesek, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje, jima stroškov za čas potovanja na sodišče (4. odst. 47a. čl. Pravilnika) sodišče prve stopnje ni priznalo. Pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ter posledično napačno odmerjeni nagradi, je zato neutemeljen.

Ker je sodišče prve stopnje nagrado odmerilo pravilno, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP).