Jedro

V primeru dveh nepremičnin, katerih vrednost je med strankama ostala sporna, je tožena stranka ostala v prvem primeru pri prvotni vrednosti 21.301,00 EUR, kot ta izhaja iz registra nepremičnin GURS, in sicer z utemeljitvijo, da tožnica ni navedla, za koliko nižja bi morala biti vrednost te nepremičnine po njenem mnenju. Tožnica namreč za primer te nepremičnine ni predložila cenitvenega poročila cenilca. Sodišče ugotavlja, da v danih okoliščinah primera to ni zakonit in pravilen razlog za opredelitev vrednosti predmetnega premoženja. Tožnica res ni imela cenitvenega poročila, vendar tožena stranka tovrstnega dokaza od nje ne more zahtevati, saj bi lahko sklepala, da si pridobitev takšnega dokaza tožnica, ki prosi za brezplačno pravno pomoč, ne more privoščiti glede na to, da je mesečni dohodek na družinskega člana tožnice 242,40 EUR ter da je nepremičnina obremenjena s hipoteko.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani akt Bpp 373/2015 z dne 11. 1. 2016 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima aktom je tožena stranka na podlagi 2., 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) odločila, da se prošnja A.A. za brezplačno pravno pomoč z dne 17. 11. 2015 zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnica prosila za oprostitev plačila predujma za izvedenca v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 116/2015. Brezplačna pravna pomoč se ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (čl. 27 ZSVarPre), kar znese 13.862,88 EUR. Organ je pri odločitvi vpogledal tudi v zadevi Bpp 427/2010 in Bpp 38/2012, v katerih je bila stranki odobrena brezplačna pravna pomoč ter podatke v tem spisu. Ugotovil je, da je prosilka državljanka Republike Slovenije, v gospodinjstvu živi še s tremi mladoletnimi otroki. Njena povprečna mesečna plača predstavlja znesek 621,54 EUR (pril. A3). S strani preživninskega sklada za otroke mesečno prejme preživnino v višini 268,08 EUR, iz izpiska Hranilnice Lan pa izhaja še, da mesečno prejme po 80,00 EUR državne štipendije. Skupno znašajo v povprečju njeni mesečni prejemki 969,62 EUR, kar znese 242,40 EUR na družinskega člana in je manj od minimalnega dohodka v višini 577,62 EUR.

2. Iz izjave prosilke o premoženjskem stanju, dopisa UE Novo mesto in podatkov zemljiške knjige izhaja še, da ima prosilka osebno vozilo Citroen C4 Picassa (letnik 2007), katerega vrednost ne dosega vrednosti, ki ga je glede na čl. 24/1 ZSVarPre mogoče upoštevati med premoženje.

3. Nadalje je organ ugotovil še, da je prosilka lastnica: - parc. št. 1503/6, vpisano v vl. št. ..., k.o. ..., do 1/6. Po podatkih poskusnega izračuna vrednosti nepremičnin (pril. A2) znaša vrednost te nepremičnine 119.236,00 EUR oziroma (upoštevaje njen solastninski delež 1/6) 19.872,67 EUR. Prosilka se z navedeno vrednostjo v zadevi Bpp 38/2012 ni strinjala in je v spis predložila cenitveno poročilo cenilca B.B. z dne 9. 4. 2010, ki je bilo narejeno za potrebe izvršilnega postopka opr. št. 0143 in 35/2009 pred Okrajnim sodiščem v Sevnici. V njem je cenilec napisal, da znaša vrednost celotne nepremičnine (objekta in pripadajočega zemljišča) 35.110,00 EUR. Glede na to, da ta nepremičnina v naravi predstavlja staro hribovsko kmetijo, kar je razvidno tudi iz fotografij, priloženih k temu cenitvenemu mnenju (pril. A2), je organ tudi v tej zadevi zaključil, da je vrednost po podatkih GURS pretirana. Iz tega razloga se je oprlo na v cenitvenem poročilu ocenjeno vrednost, pri tem pa ugotovilo, da znaša vrednost solastninskega deleža prosilke na tej nepremičnini 5.851,67 EUR. Gre za vrednost, s katero v vlogi z dne 23. 11. 2015 soglaša tudi prosilka (l. št. 14); - parc. št. 352/2 k.o. ..., pozidano zemljišče. Po podatkih poskusnega izračuna vrednosti nepremičnin GURS (l. št. 9 in 10 spisa) znaša vrednost te nepremičnine v višini 21.301 EUR.

- parc. št. 335 k.o. ..., delno gozdno zemljišče in delno pozidano zemljišče. Po podatkih poskusnega izračuna vrednosti nepremičnin GURS (l. št. 9 in 10 spisa) znaša vrednost te nepremičnine v višini 1.271 EUR.

4. Glede vrednosti obeh nepremičnin (parc. št. 352/2 k.o. ... in parc. št. 335 k.o. ...) prosilka ne soglaša. Navaja, da sta obremenjeni s hipoteko, zaradi česar je njuna vrednost zmanjšana za višino bremen. Na navedenih nepremičninah stoji stavba, ki je v tako slabem stanju, da v njej ni mogoče živeti, zato je tržna vrednost nepremičnin manjša od vrednosti GURS. Nepremičnini prosilki ne nosita dohodka.

5. Organ ugotavlja, da se je glede vrednosti omenjenih dveh nepremičnin (parc. št. 352/2 k.o. ... in parc. št. 335 k.o. ...) oprl na podatek o vrednosti nepremičnine, ki izhaja iz registra nepremičnin GURS, ta pa je javna evidenca o vseh nepremičninah in v evidenčnem smislu vzpostavlja nepremičnino ter zagotavlja uporabo podatkov o nepremičninah za namene prostorskega razvoja, davčne politike in izvajanja statističnih opazovanj. Gre za podatek, ki ga je pridobil organ dne 18. 11. 2015. Vrednost nepremičnega premoženja se v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ugotavlja na podlagi posplošene tržne vrednosti, izračunane po metodologiji množičnega vrednotenja nepremičnin (sodba UPRS II U 316/2015 z dne 9. 9. 2015).

6. Glede na navedeno je organ svojo odločitev o vrednosti nepremičnin parc. št. 352/2 k.o. ... in parc. št. 335 k.o. ... v zgoraj navedeni višini, skupaj 22.572,00 EUR v celoti oprl na podatke GURS, saj meni, da je uporaba teh podatkov, ki jih je pridobil po uradni dolžnosti, pravilna. Prosilka pa, z izjemo, da gre za previsoko ocenjeno vrednost, ne zatrjuje, kolikšna naj bi bila ta nižja vrednost nepremičnine, kot je to v dokaz svojih trditev ponudila pri oceni nepremičnine parc. št. 1503/6, vpisano v vl. št. ..., k.o. ...

7. Na odločitev organa ne vpliva podatek, da so nepremičnine obremenjene s hipoteko. Organ ugotavlja, da nepremičnine niso obremenjene z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve, kar je pri presoji obsega premoženja in možnosti njegovega odsvajanja edino relevantno. Prosilkine trditve v smeri, da je potrebno v okviru obsega premoženja upoštevati dejstvo, da je nepremičnina obremenjena s hipoteko, ne vzdržijo. Gre namreč za prostovoljno razpolago s premoženjem, poleg tega pa neodplačane obveznosti, četudi so zavarovane s hipoteko, na samo lastništvo in vrednost prosilčevega premoženja neposredno ne vplivajo in jih tudi ni mogoče upoštevati kot premoženje, ki se po ZSVarPre ne upošteva. Enako stališče zavzema tudi obstoječa sodna praksa.

8. Navedeno pomeni, da prosilec razpolaga s premoženjem, ki presega 13.862,88 EUR (vrednost zgoraj navedenih nepremičnin), ki je kot dodaten finančni pogoj določen v upoštevni zakonodaji, zaradi česar prosilka ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, zaradi česar je bilo potrebno njeno prošnjo za BPP kot neutemeljeno zavrniti.

9. V tožbi tožnica pravi, da je z vlogo z dne 17. 11. 2015 zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči za plačilo predujma za izvedenca klinične psihologije za potrebe pravdnega postopka zaradi predodelitve otrok. Navedeni postopek teče pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. IV P 116/2015, kjer tožnica nastopa na strani tožene stranke. Bivši zakonec s tožbo zahteva, da se njemu dodelijo vsi trije otroci v varstvo, vzgojo in oskrbo. Plačilo predujma v roku 35 dni in v višini 1.000,00 EUR je bilo naloženo s sklepom, sprejetim na naroku dne 17. 11. 2015. Rok za plačilo predujma je bil z dopisom z dne 28. 12. 2015 podaljšan do 13. 1. 2016, z dopisom z dne 14. 1. 2016 pa še za nadaljnjih 90 dni, do 14. 4. 2016. 10. Predsednica Okrožnega sodišča v Novem mestu (v nadaljevanju pristojni organ za BPP) je z odločbo opr. št. Bpp 373/2015 z dne 11. 1. 2016 zavrnila prošnjo tožeče stranke za oprostitev plačila predujma za izvedenca klinične psihologije v pravdnem postopku zaradi predodelitve otrok, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. IV P 116/2015. 11. Pristojni organ za BPP pri odločanju o tožničini pravici do dodelitve brezplačne pravne pomoči ni upošteval 27. člena ZSVarPre, ki določa, da se denarna socialna pomoč dodeli samski osebi ali družini, ki ima v lasti stanovanje ali stanovanjsko hišo (v nadaljnjem besedilu: stanovanje), v katerem samska oseba ali družina živi, katerega vrednost nad vrednostjo primernega stanovanja, določene v zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, presega višino iz prejšnjega odstavka. Prav tako organ ni upošteval 14. člena ZBPP, ki določa, da se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji.

12. Na navedenih nepremičninah stoji stavba z naslovom ..., Škocjan, vendar je stavba v tako slabem stanju, da v njej ni mogoče živeti, zato je tržna vrednost nepremičnin manjša od določene vrednosti po podatkih Geodetske uprave RS. Tožnica zdaj še pripominja, da se do točne višine nižje tržne vrednosti ni mogla izreči, saj nima znanja iz vrednotenja nepremičnin. Tožnica pa tudi nima finančnih sredstev, da bi nižjo vrednost nepremičnin dokazovala z mnenjem cenilca.

13. Vse zgoraj navedeno je organ sicer povzel v obrazložitvi izpodbijane odločbe, vendar pa vseh navedenih dejstev v odgovoru na njen dopis v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni upošteval, saj se do vseh teh okoliščin ni opredelil. V dopisu z dne 23. 11. 2015 je torej tožnica trdila, da sta nepremičnini obremenjeni s hipoteko, zaradi česar je njuna vrednost zmanjšana za višino bremen in da je hiša v tako slabem stanju, da v njej ne more živeti. Na nepremičnini parc. št. 352/2 k.o. ... namreč stoji stara stanovanjska hiša. Upravni organ je obrazložil, da čeprav sta nepremičnini obremenjeni s hipoteko, na samo lastništvo in vrednost tožničinega premoženja neposredno ne vpliva. Enako naj bi se zavzemala tudi obstoječa sodna praksa. Ni pa se organ opredelil do trditve, da je hiša v tako slabem stanju, da v njej ne more živeti. Iz zapisnika naroka z dne 17. 11. 2015, ki je bil priložen prošnji za BPP, je tožnica na strani 5. obrazložila: "Živim v hiši pri mojem očetu, kjer imamo 1 sobo (ona in njeni trije otroci), v souporabi kuhinjo in kopalnico. V hiši živi še očetova mama, v spodnji etaži pa brat z družino. Kupila sem staro hišo, vendar se še najmanj 1 leto ne bom preselila, ker mi finančno ne znese." "Hiša, ki jo obnavljam, trenutno ni primerna za bivanje. V notranjosti bo potrebno urediti še vodo, kopalnico in jo opremiti s pohištvom. "

14. Da je hiša stara več kot 86 let, da je zgrajena iz kamna, da nima priključka na vodovodno omrežje, je mogoče razbrati iz podatkov GURS. Da je nepremičnini tožnica kupila pred kratkim (leta 2012) pa je mogoče razbrati iz vpogleda v redni izpis zemljiške knjige, ki je bil priložen odgovoru tožnice z dne 23. 11. 2015. 15. Ker se organ do tožničinih navedb iz njenega odgovora z dne 23. 11. 2015 na poziv z dne 18. 11. 2015 in iz zapisnika naroka Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. IV P 116/2015 z dne 17. 11. 2015 ni opredelil, čeprav bi se moral, so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Enako določa tudi sodba UPRS opr. št. I U 1797/2014 z dne 7. 1. 2015. 16. Namen organa za BPP mora biti ugotovitev resničnega dejanskega stanja prosilcev BPP in ugotovitev, ali so dejansko upravičeni do brezplačne pravne pomoči. Tudi načelo materialne resnice iz 8. čl. ZUP, h kateremu je zavezan tudi organ za BPP, mu nalaga dolžnost, da v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

17. Glede obsega premoženja, ki se upošteva pri ugotavljanju premoženjskega stanja, ZSVarPre napotuje na določbe Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Ta pa v 18. členu določa, da se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Navedeno določilo je potrebno razlagati široko in ne dobesedno. Potrebno je upoštevati dejansko stanje vsakega posameznika posebej. Upravni organ bi se moral vprašati vsaj, zakaj, kljub temu, da je tožnica izključna lastnica stanovanjske hiše, v njej ne prebiva. Če je razlog opravičljiv, vrednost nepremičnine ne bi smel upoštevati kot premoženje prosilke.

18. Podrejeno tožnica dodaja, da z nepremičnino parc. št. 352/2 k.o. ..., dejansko ne more razpolagati. Kupila jo je pred kratkim z namenom, da bo v njej živela skupaj z otroki. V stanovanjsko hišo je tudi že vlagala. Nesmiselno bi bilo zdaj to nepremičnino prodati, saj razmere na trgu niso prijazne prodajam, nadalje ni enostavno znova kupiti novo nepremičnino, v kateri bi živel. Nenazadnje pa bi bila zdajšnja prodaja poleg davka na promet nepremičnin, podvržena še dohodnini od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine, ki ni zanemarljiva.

19. Tožnica je kupila nepremičnini (na katerih stoji stara stanovanjska hiša), za kateri je morala vzeti kredit. Nepremičnini sta obremenjeni skoraj do višine vrednosti po podatkih GURS. Nepremičnini je kupila, da bo lahko otrokom omogočila dostojne življenjske pogoje. Zdaj živijo vsi trije otroci v eni sobi s tožnico. Ker nima finančnih sredstev za obnovo stanovanjske hiše, je zdaj (še) primorana živeti pri očetu. Če bi tožnica imela finančna sredstva, bi si lahko v stanovanjski hiši uredila vodovod, gretje, pohištvo itd. V tako obnovljeni hiši bi lahko živela. Če bi v tej stanovanjski hiši tožnica prebivala in imela prijavljeno stalno prebivališče, se to premoženje ne bi upoštevalo, upravni organ pa bi njeni prošnji za BPP ugodil. Glede na navedeno pridemo do situacije, kjer ozka razlaga obstoječe zakonodaje postavlja tožnico v neenak položaj glede dodelitve BPP, nasproti osebam, ki imajo finančna sredstva za stanovanjsko hišo, ki je primerna za bivanje in v njej živijo. Njim se takšna nepremičnina ne všteje v premoženje, tožnici pa se, ker nima zadosti finančnih sredstev, da se v to stanovanjsko hišo tudi dejansko vseli. Tako razlikovanje pa evidentno krši ustavno zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom iz 14. čl. Ustave RS in pravice do enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave RS.

20. Predlaga odpravo odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

21. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da tožeča stranka gradi tožbo predvsem na trditvi, da nepremičnina, ki jo je tožena stranka upoštevala kot premoženje, dejansko nima takšne vrednosti, kot izhaja iz podatkov GURS in da se tožena stranka ni opredelila do njenih trditev, da je nepremičnina v tako slabem stanju, da v njej dejansko ni mogoče živeti. Organ ugotavlja, da se je glede vrednosti omenjenih dveh nepremičnin (parc. št. 352/2 k.o. ... in parc. št. 335 k.o. ...) oprl na podatek o vrednosti nepremičnine, ki izhaja iz registra nepremičnin GURS, saj tožeča stranka drugačne vrednosti ni zatrjevala. Podatki GURS so glede na obstoječo sodno prakso podlaga za odločanje o vrednosti nepremičnega premoženja v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči, če prosilec ne dokaže njene drugačne vrednosti (sodba UPRS II U 316/2015 z dne 9. 9. 2015). Prosilka pa, z izjemo, da gre za previsoko ocenjeno vrednost, ne zatrjuje, kolikšna naj bi bila ta nižja vrednost nepremične, kot je to v dokaz svojih trditev ponudila pri oceni nepremičnine parc. št. 1503/6, vpisano v vl. št. ..., k.o. ...

22. Nepremičnina, ki jo je tožena stranka upoštevala kot premoženje, ne predstavlja premoženja po čl. 18 ZUPJS, v katerem tožnica dejansko prebiva oziroma kjer dejansko živi. Tožnica sama je v prošnji zapisala naslov stalnega prebivališča in naslov, kamor naj se vroča pošta, in sicer .... Tudi sicer pa je tožena stranka na podlagi poizvedb pri UE Novo mesto ugotovila, da na naslovu ... nihče nima prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča. Obrazložitev k prvi točki izreka:

23. Tožba je utemeljena.

24. Zakonitost tega izpodbijanega akta sodišče težko celovito preizkusi, ker iz njegove obrazložitve ni razvidna konkretna pravna podlaga za način izračunavanja vrednosti premoženja. Tožena stranka sicer v tretjem odstavku na prvi strani odločbe in v prvem odstavku na drugi strani odločbe navaja vsebino, ki ustreza 1. odstavku 14. člena ZBPP(1) in 2. odstavku 14. člena ZBPP.(2) Vendar pa iz 1. odstavka 14. člena ZBPP izhaja, da je Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Uradni list RS, št. 62/2010 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) v postopkih ugotavljanja premoženja za potrebe odločanja o prošnjah po ZBPP relevanten samo z vidika vprašanja, premoženje katerih družinskih članov je treba upoštevati pri ugotavljanju premoženja prosilca. S preostalih vidikov načina ugotavljanja materialnega položaja pa je glede na določilo 2. odstavka 14. člena ZBPP za potrebe odločanja po ZBPP relevanten Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Uradni list RS, št. 61/2010 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) in sicer v delu, kjer ureja uveljavljanje pravice do denarne socialne pomoči. Iz ZSVarPre v delu, kjer ureja uveljavljanje pravice do denarne socialne pomoči, ne izhaja, da bi bila „posplošena tržna vrednost, izračunana po metodologiji množičnega vrednotenja nepremičnin“ edina zakonita in pravilna metoda za ugotavljanje vrednosti premoženja, ko gre za določeno nepremičnino. Tožena stranka je to očitno sprejela s tem, ko se glede vrednosti parc. št. 1503/06 ni oprla na „poskusni“ izračun vrednosti te nepremičnine, ki je znašal 19.872,67 EUR, ampak na cenitev cenilca z dne 9. 4. 2010, ki jo je v postopku kot dokaz priložila tožnica, ki je ta dokaz pridobila za potrebe izvršilnega postopka št. 0143 Jn 35/2009. Tožena stranka je sprejela, da je predmetna nepremičnina vredna samo 5.851,67 EUR. Tožena stranka je torej sprejela več kot trikrat nižjo vrednost od prvotno ugotovljenega poskusnega izračuna.

25. V primeru dveh nepremičnin, katerih vrednost je med strankama ostala sporna, pa je tožena stranka ostala v prvem primeru pri prvotni vrednosti 21.301,00 EUR, kot ta izhaja iz registra nepremičnin GURS, in sicer z utemeljitvijo, da tožnica ni navedla, za koliko nižja bi morala biti vrednost te nepremičnine po njenem mnenju. Tožnica namreč za primer te nepremičnine ni predložila cenitvenega poročila cenilca. Sodišče ugotavlja, da v danih okoliščinah primera to ni zakonit in pravilen razlog za opredelitev vrednosti predmetnega premoženja.

26. Tožnica sicer za predmetni nepremičnini ni imela cenitvenega poročila, vendar tožena stranka tovrstnega dokaza od tožnice ne more zahtevati, saj bi tožena stranka lahko sklepala, da si pridobitev takšnega dokaza tožnica, ki prosi za brezplačno pravno pomoč, ne more privoščiti glede na to, da je mesečni dohodek na družinskega člana tožnice 242,40 EUR, da je nepremičnini obremenila s hipoteko, ker ju je leta 2012 kupila na kredit z namenom, da bi se nekoč v njo z otroci vselila. V tožbi pa dodaja, da že iz podatkov GURS izhaja, da hiša nima priključka na vodovodno omrežje, da je stara več kot 86 let in da je zgrajena iz kamna. Tožnica naj bi v času odločanja organa živela s tremi otroci v eni sobi pri svojem očetu, poleg tega ni nepomembno, da brezplačno pravno pomoč prosi v postopku odločanja o predodelitvi otrok, kjer bi potrebovala izvedensko mnenje klinične psihologinje, ki je pogojeno s plačilom predujma v višini 1.000,00 EUR. Tožnica je v upravnem postopku v vlogi z dne 23. 11. 2015 uveljavljala, da je sporna hiša v slabem stanju, da v njej ni mogoče živeti, poleg tega se je sklicevala na izjavo v zapisniku z dne 17. 11. 2015, iz katere je razvidno, v kakšnih stanovanjskih razmerah živi in zakaj potrebuje izvedensko mnenje. V takih okoliščinah sodišče ne more pritrditi dokazni oceni, da bi tožnica lahko razpolagala z omenjeno hišo oziroma da bi morala predložiti kakšen dodaten dokaz, da bi pristojni organ bil na tej podlagi dolžan natančneje preveriti vrednost ocenjenega premoženja. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka upoštevati dejstva, ki jih je tožnica navajala kot argument za nižjo vrednost premoženja, in to uporabiti kot dokaz v postopku(3) in po potrebi ugotoviti še druga relevantna dejstva v skladu s splošnima načeloma materialne resnice(4) in varstva pravic stranke(5) (2. odstavek 34. člena ZUP).

27. Tožena stranka se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča v zadevi II U 316/2015-5 z dne 9. 9. 2015, ki pa ne predstavlja ustaljene sodne prakse v tem smislu, da bi bila posplošena tržna vrednost izračunana po metodologiji množičnega vrednotenja nepremičnin edina zakonita in pravilna metoda izračuna vrednosti premoženja; poleg tega je Upravno sodišče v omenjeni zadevi odločilo tudi na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik solastnik tudi drugih nepremičnin, katerih tožena stranka v postopku niti ni upoštevala; nadalje tudi okoliščine, v katerih prosi za brezplačno pravno pomoč tožnica v obravnavani zadevi in okoliščine, v katerih je za pomoč prosil tožnik v zadevi II U 316/2015-5, niso primerljive.

28. Na tej podlagi je sodišče odločilo, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje in da je kršila določilo 8. člena ZUP in 2. odstavek 164. člena ZUP v zvezi z 2. odstavkom 34. člena ZUP. Zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt, pri čemer mora upoštevati, da ima tožnica rok za plačilo predujma za izvedenca določen za dne 14. 4. 2016. 29. Obrazložitev k drugi točki izreka:

30. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

opomba (1) : Po tem določilu se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev.

opomba (2) : Po tem določilu se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. opomba (3) : Po določilu 2. odstavka 164. člena ZUP se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede.

opomba (4) : Določilo 8. člena ZUP določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

opomba (5) : Določilo 1. odstavka 7. člena ZUP med drugim pravi, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice.