Jedro

Glede na pravno naravo končnega obračuna (zunajsodna poravnava), tožnica v postopku tudi ne more biti uspešna s sklicevanjem na zmoto glede učinkov podpisa predmetnega zapisnika oz. na to, da ni bilo njene volje, da so z njim zajeta tudi sedaj vtoževana dela. Za tak posel veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni v poglavju OZ o poravnavi določenega kaj drugega (1. odstavek 1054. člena OZ). To pa pomeni, da dogovor velja, razen če ga podpisnik ne izpodbije zaradi morebitnih napak (npr. razveljavitev pogodbe v primeru grožnje, bistvene zmote, prevare - 45., 46. in 49. člen OZ), kar tožnica ni storila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) od tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) zahteva plačilo nujnih nepredvidenih gradbenih del v znesku 38.761,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (točka I izreka). Hkrati je še odločilo, da stroške postopka krije tožnica (točka II izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokaza z drugim izvedencem, kot je predlagala tožnica, kar vse podrobneje argumentira. Nadalje izpostavlja, da je bil naročnik preko vpisa v gradbeni dnevnik in na sestanku na občini seznanjen z dejstvom, da popis, na podlagi katerega je tožnica dala ponudbo, ne vsebuje vseh del, ki so nujno potrebna za stabilnost objekta. Tožnica vztraja, da gre za napako projektanta in ne izvajalca, ki zgolj izvaja dela po popisu. Tožnica je bila šele po uvedbi v delo seznanjena s projektno dokumentacijo (tudi s Projektom za izvedbo del – PZI), zato pri podaji ponudbe objektivno ni mogla vedeti, da določene postavke manjkajo. Nepravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je toženka izvedla dela, ki niso bila nujna in da jih je izvedla brez soglasja naročnika, kar pritožba konkretizira ob sklicevanju na določbe Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju: PGU). Po oceni pritožbe je nepošteno, da sodišče prve stopnje odgovornost za napako projektanta pripisuje izvajalcu in projektanta opraviči na način, da tožnica na sporne postavke v fazi oddaje ponudbe ni opozorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da naj pogleda v popis del in navede, kje in s kakšno vsebino so sporna dela v popisu del zajeta in količine teh del. Argumenti sodišča prve stopnje so neživljenjski in arbitrarni, saj ni pravično in pošteno, da je naročnik vedel za sporna dela, z njimi je soglašal in jih sprejel, ne da bi jih plačal, sodišče pa mu daje varstvo. Drži sicer, da je tožnica podpisala Zapisnik o primopredaji objekta in končnem obračunu z dne 1. 10. 2018, a se pri tem ni zavedala, kakšen pomen ima ta zapisnik po sodni praksi in ga je podpisala zato, ker je bilo na sestanku dogovorjeno, da bodo dela plačana, če pa zapisnika ne bi podpisala, bi prišla v zamudo. V tem zapisniku sporne postavke niso bile zajete in ni bilo volje pritožnice, da se z njegovim podpisom uredi tudi to vprašanje. Pritožnica nadalje vztraja, da je prišlo do spremembe pogodbe, saj so se dela plačevala po klavzuli „cena na enoto mere“, kar pa pomeni, da se ponudbena cena v fazi izvedbe lahko spremeni, če je treba izvesti dodatna dela, ki v popisu niso bila predvidena. Nazadnje pritožba kot nepravilni nasprotuje tudi stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču po obrazloženem predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo primarno spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. jo podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in v zadostni meri ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče še izpostavlja, da je v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP v nadaljevanju te obrazložitve odgovorilo zgolj na tiste pritožbene navedbe, ki so za sprejem odločitve odločilnega pomena.

5. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica od toženke zahteva plačilo nujnih in nepredvidenih gradbenih del v zvezi z izvedbo sanacije zemeljskega plazu na LC 240040 A. – B. – C. Navaja, da dela, ki jih je nesporno izvedla, niso bila del popisa del pri izvedbi javnega naročila in posledično le-teh ni zajela v svoji ponudbi in zanje od toženke (neupravičeno) ni dobila plačila.

6. Toženka je tožbenemu zahtevku v celoti nasprotovala primarno s trditvami o tem, da sta stranki dokončno razrešili vsa medsebojna razmerja (tudi finančne narave) v zvezi s predmetnim poslom s podpisom Zapisnika o primopredaji objekta in končnem obračunu št. 9/18 z dne 1. 10. 2018 (v nadaljevanju: Zapisnik o primopredaji objekta in končnem obračunu, priloga B7 spisa). Tudi sicer pa je menila, da pogojev za plačilo vtoževanih del ni, ker glede le-teh ni bilo ustreznega (dodatnega) dogovora in da gre v bistvu za dela, ki so bila zajeta v skupnih postavkah izvedbe.

7. Čeprav je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvedlo tudi dokaz z izvedencem gradbene stroke, D. D., glede ugotavljanja med strankama spornih dejstev v zvezi z opravljenimi deli (ali so bila le-ta del razpisne dokumentacije oz. popisa del, ali gre za nepredvidena dela, ki jih je bil izvajalec dolžan izvesti, itd.), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo to v konkretnem primeru v bistvu nepotrebno zaradi učinka oz. pravnih posledic podpisa Zapisnika o primopredaji objekta in končnem obračunu. Posledično del razlogov izpodbijane sodbe (10. do vključno 14. točka obrazložitve), ki se nanašajo na ugotavljanje spornih dejstev v zvezi z vtoževanimi deli, za odločitev v zadevi ni bistven, zaradi česar sodišče druge stopnje obširne pritožbene graje v tej zvezi ni vsebinsko obravnavalo.

8. Ključni razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka se nanašajo na pravne posledice podpisa Zapisnika o primopredaji objekta in končnem obračunu. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da so stranke s podpisom le-tega dokončno razrešile vsa odprta in sporna razmerja glede predmetnega posla, kar je izčrpno utemeljilo predvsem v točkah 15. do vključno 18. obrazložitve izpodbijane sodbe. Tovrstne podrobne, jasne in prepričljive razloge izpodbijane sodbe v izogib nepotrebnemu ponavljanju pritožbeno sodišče povzema in se nanje sklicuje. Glede izrecnih pritožbenih navedb v tej zvezi pa zgolj izpostavlja in dodaja naslednje:

9. Trditve tožnice, da se ni zavedala, kakšen pomen ima podpis citiranega zapisnika (o končnem obračunu) po sodni praksi in da ga je podpisala zato, da ne bi prišla v zamudo ter zato ker ji je bilo (ustno) obljubljeno, da bodo dela plačana, v ničemer ne morejo spremeniti presoje sodišča prve stopnje glede učinkov, ki jih ima podpis dokončnega obračuna po določbah 116. do 121. člena PGU.

10. Ne glede na sodno prakso v tej zvezi, je že na podlagi določbe 118. člena PGU1 in točke 5.9 Zapisnika o primopredaji objekta in končnem obračunu2, brez dvoma mogoče zaključiti, da so v predmetnem končnem obračunu zajeta vsa izvedena dela in da so finančna vprašanja med strankama rešena dokončno. Drugačno (subjektivno) prepričanje tožnice tako nima podlage v jasno zapisanem in tožnica pač mora sprejeti posledice podpisa zapisnika. Kot je v tem kontekstu ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi morala tožnica poskrbeti, da se v zapisniku označijo morebitna dela, ki v obračunu niso zajeta in ki jih je naročnik dolžan (dodatno) plačati, oziroma označiti dela, ki so med strankama sporna. Tožnica ne le, da tega ni storila, v postopku tudi ni dala nobenega pojasnila, kaj je (bil) razlog temu.

11. Glede na pravno naravo končnega obračuna (zunajsodna poravnava), tožnica v postopku tudi ne more biti uspešna s sklicevanjem na zmoto glede učinkov podpisa predmetnega zapisnika oz. na to, da ni bilo njene volje, da so z njim zajeta tudi sedaj vtoževana dela. Za tak posel veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni v poglavju OZ o poravnavi določenega kaj drugega (1. odstavek 1054. člena OZ). To pa pomeni, da dogovor velja, razen če ga podpisnik ne izpodbije zaradi morebitnih napak (npr. razveljavitev pogodbe v primeru grožnje, bistvene zmote, prevare - 45., 46. in 49. člen OZ), kar tožnica ni storila.

12. Pritožbena graja stroškovne odločitve sodišča prve stopnje je zgolj pavšalna, uradni preizkus pa je pokazal, da temelji na ustrezni uporabi določb prvega odstavka 154. člena in četrtega odstavka 163. člena ZPP.

13. Glede na obrazloženo, je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

14. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 „Z dokončnim obračunom se zajamejo vsa dela, izvedena po pogodbi, vštevši nepredvidena in poznejša dela, ki jih je bil izvajalec dolžan ali pooblaščen izvesti, ne glede na to, ali so dela zajeta z začasnimi situacijami.“ 2 „Razen pravic in obveznosti finančnega značaja, opredeljenih v tem zapisniku ali njegovih prilogah naročnik in izvajalec nimata drugih medsebojnih zahtevkov finančnega značaja iz tega posla.“