Jedro

Očitna pomota je po tretjem odstavku 103. člena ZUP subjektivna okoliščina stranke ali njenega pooblaščenca, zato se ni mogoče sklicevati na očitno pomoto tretje osebe.

Datum sprejemne štampiljke, odtisnjen na odločbi (v tem primeru na pozivu organa), in datum njenega vnosa v sistem za evidentiranje dohodne pošte, sama po sebi dejanskega datuma prejetja in s tem dejanske seznanitve s sporno odločbo (v tem primeru pozivom) stranke ne potrjujeta oziroma sta sama za sebe irelevantna. Vročilnica, na kateri je datum prejema pošiljke s podpisom prejemnika, pa je javna listina, ki dokazuje omenjena odločilna procesna dejstva (97. člen ZUP).

Ker tožnik ne ugovarja, da je poziv prevzela nepooblaščena oseba, ni možno pritrditi njegovemu zatrjevanju, da je prišlo do te napake izven sfere njegovega poslovanja in torej ne po njegovi krivdi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ zavrnil predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje. V obrazložitvi je organ navedel, da je tožnik 28. 3. 2017 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude kot posledice očitne pomote pri izračunu pravilnega datuma v zvezi z dopolnitvijo vloge, ki je rezultirala v njenem zavrženju, se pri tem skliceval na tretji odstavek 103. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in navedel za to razloge. Organ je najprej ugotovil, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravočasen, nista pa izpolnjena ostala dva pogoja po prej navedeni določbi. Pomota pri zapisu datuma prejema poziva namreč ne more biti očitna pomota iz tretjega odstavka 103. člena ZUP. Očitne pomote morajo biti neodvisne od strankine volje in dejanj. Tako tudi Vrhovno sodišče v X Ips 927/2004. Na podlagi prejete vročilnice je organ ugotovil, da je bil tožnik o pozivu obveščen z obvestilom o prispelem pismu 27. 12. 2016, dopis pa je prevzel 3. 1. 2017. To potrjuje tudi sam tožnik v svojem predlogu ter ga. A.A. v pisni izjavi. Iz te izjave in fotokopije poziva tudi izhaja, da je ga. A.A. 4. 1. 2017 odtisnila žig prejema z datumom 4. 1. 2017. Datum sprejemne pošte in datum njegovega vnosa v sistem za evidentiranje dohodne pošte sama po sebi ne potrjujeta dejanskega datuma prejetja, temveč je edini relevanten dejanski datum razviden na vročilnici (sklep VSRS I Up 326/2015). Pri označitvi datuma prejema gre za notranje poslovanje tožnika. Iz podatkov je tudi razvidno, da ga. A.A. prevzema pošto za tožnika, torej se šteje, da je z dnem njenega prevzema pošto prevzel tožnik. Od prevzema poziva dne 3. 1. 2017 pa so vsa dejanja v sferi tožnika. Če je pooblaščenka tožnika napisala napačni datum prevzema pošiljke, te napake ni mogoče šteti kot okoliščino, ki bi opravičevala uporabo instituta iz tretjega odstavka 103. člena ZUP. Tudi če ni bila pooblaščenka za prevzem pisanj, pa je nedvomno opravljala prevzem pošiljk za tožnika in je bila glede teh opravil pod nadzorom tožnika. Če pa ni pooblaščenka, niti pod nadzorom tožnika, ampak povsem tretja oseba, pa njene pomote pravno relevantno ni mogoče šteti kot očitno pomoto tožnika ali njegovega pooblaščenca (glej I U 846/2009). Ker pa gre za osebo, ki na enem naslovu dnevno prevzema pošto za 20 pravnih oseb, pa kaže na to, da je vešča ravnanja s pošto, vključno s pošiljkami z osebnim vročanjem, torej bi se morala zavedati pomembnosti datuma prejema. Ker je tožnik pravna oseba, ki posluje kot društvo, gre nedvomno za napako v okviru poslovanja. Tožnikove navedbe, da so vse priloge kot del zahtevane dopolnitve vloge datirane pred 17. 2. 2017, pa tudi ne dokazujejo navedb o očitni pomoti, temveč nasprotno, da je vedel, da rok izteče 17. 2. 2017 in da bo vse pripravil pravočasno, ker tudi podaljšanja roka ni zahteval. S tem pa tožnik tudi ni izgubil kakšne pravice, saj je vložil vlogo za pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne in druge lastne uporabe iz 50. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Torej je imel interes, ne pa pravice. Ker pa je zoper sklep o zavrženju lahko vložil tožbo v upravnem sporu, tudi ni izgubil pravice do sodnega varstva.

2. Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijani sklep in uvodoma navedel, da se je s tem sklepom postopek odločanja o izdaji dovoljenja zanj de facto končal ter gre za situacijo, ki je po učinkih podobna o odločitvi o glavni stvari. Zato je treba dopustiti upravni spor. V nadaljevanju je navedel, da so za odločitev v zadevi pomembna naslednja dejstva: - da ga. A.A. ni zaposlena pri tožniku, temveč je 3. 1. 2017 prevzela pošto za vse poslovne subjekte na tem naslovu, kjer posluje tudi tožnik, - da glede na ustrezno dopolnjevanje vlog pri organu pri vročanju poštnih pošiljk ni bilo težav, - da tožnik deluje kot neprofitno društvo, nima statusa kolektivne organizacije (v nadaljevanju KO) in nima ustanovljene nobene strokovne službe, ki bi skrbela za tekoče poslovanje društva, - da je v tem postopku deloval skrbno in pravočasno dopolnjeval svojo vlogo, - da ni zaprosil za podaljšanje roka, - da bi bila dopolnitev vloge nesporno pravočasno oddana ob izpolnjeni predpostavki prejema poziva 4. 1. 2017, - da čeprav tožnik še ni imetnik dovoljenja za kolektivno upravljanje, je 2. 6. 2015 začel postopek pridobitve dovoljenja, pri čemer pa je organ zahteval dopolnitev vloge izključno zaradi spremenjenih pogojev po ZKUASP. Odločitev organa je zato nezakonita, saj iz vse dosedanje prakse ne izhaja obravnava primerljive situacije. Stališča sodne prakse, na katere se sklicuje organ glede pojma ''očitna pomota'', se ne nanašajo na tak primer. Pri tem se ''očitna pomota'' presoja po merilih krivde. Iz sodbe prakse ne izhaja, da je mogoče vsako osebo, ki je pooblaščena za dvig in dokumentacijo pošte, šteti za osebo, ki avtomatično spada v sfero notranje organizacije tožnika. Tudi ni dvoma, da statusa ge. A.A. ni mogoče enačiti s statusom odvetnice ali zaposlene administratorke v odvetniški pisarni, saj je krivda odvetniške pisarne vedno izenačena s krivdo stranke. Zato je napačno sklicevanje na I U 846/2009 in U 200/2001. Ga A.A. ni bila zaposlena pri tožniku, niti pri odvetniku, zato je zmotna ugotovitev dejanskega stanja, da naj bi poslovanje ge. A.A. spadalo v notranjo sfero tožnika, saj tožnik ni dolžan poslovanja organizirati drugače zgolj iz razloga enkratne napake ge. A.A., ki zaradi obilice pošte ni uspela dokumentirati vseh poštnih pošiljk istega dne. Tožnik deluje kot neprofitno društvo, ki nima nobene stalno zaposlene osebe. Posledično tožniku ni mogoče pripisati krivde za ravnanje ge A.A., torej je bil vzrok za nastanek očitne pomote neodvisen od volje in dejanj tožnika. Pri tožniku ni bilo mogoče pričakovati skrbnosti kot se pričakuje od gospodarskih družb ali odvetniških pisarn. Tožnik je k predlogu predložil tudi pisno izjavo ge. A.A., zato je neutemeljeno sklicevanje na sklep I Up 326/2015 glede prejema pošte dne 3. 1. 2017. Iz priloženih dokazov nesporno izhaja tožnikov prejem pošte 4. 1. 2017. Tožnik tudi ni mogel vedeti za njeno napako. Če bi tožnik za to vedel, do očitne pomote pri izračunu roka za dopolnitev vloge ne bi prišlo. Tožnik - kot še nedelujoča kolektivna organizacija - tudi nima organizirane strokovne službe, ki bi bila pristojna za pravilen izračun teka rokov po ZUP. Je šele v postopku pridobitve dovoljenja, zato te napake ni mogoče šteti kot napake v poslovanju. V sklepu so tudi prezrte navedbe tožnika, da je bil na podlagi odtisnjenega datuma 4. 1. 2017 pravilno izračunan iztek 45-dnevnega roka, saj se je tako izračunani rok iztekel v soboto, ko organ ne dela. Prav tako ni upoštevano dejstvo, da če bi bila pošta resnično prejeta šele 4. 1. 2017, bi bila oddaja vloge tožnika pravočasna in pravilna. Organ tudi ni upošteval dejstva predložitve številnih prilog, ki so bile vse datirane pred 17. 2. 2017. Nasprotno - organ je navedel, da naj bi tožnik vedel za napako, vendar je iz neznanega razloga poslal dopolnitev vloge šele 20. 2. 2017. Ker v teh trditvah ni podlage, je s tem podana absolutna bistvena procesna kršitev po 3. in 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Namreč prav dejstvo dopolnitve vloge 20. 2. 2017 dokazuje resničnost navedb tožnika o očitni pomoti. Gre pa tudi za en dan zamude, v posledici katere pa je tožnik izgubil možnost vsebinskega ugotavljanja in izdaje dovoljenja. Tožnik je 2. 6. 2015 začel ta postopek. Prvič je bil pozvan na dopolnitev 6. 8. 2015, kar je izpolnil pravočasno 25. 8. 2015. Nato je ponovno prejel poziv na pojasnitev navedb, kar je storil pravočasno z vlogo z dne 23. 12. 2015. Svojo vlogo je tožnik 11. 10. 2016 dopolnil z dodatnima zahtevkoma (za izdajo začasnega ali stalnega dovoljenja le za pobiranje oziroma zbiranje pravičnega nadomestila za privatno reproduciranje). Na podlagi te dopolnitve je organ tožnika znova pozval k izjasnitvi, kar je tožnik ponovno pravočasno izpolnil. Tožnik je tako trikrat pravočasno dopolnil svojo vlogo in pri tem spoštoval vse zahteve organa.

3. V zvezi s pogojem ''izgube pravice'' pa je tožnik najprej navedel, da iz sodne prakse ne izhaja restriktivna razlaga pogoja izgube pravice iz tretjega odstavka 103. člena ZUP, saj se ta določba vedno nanaša na opravo različnih procesnih dejanj. Zato je bistveno, da je organ zaradi zamude roka izdal sklep o zavrženju vloge, s čimer je bilo dokončno odločeno v upravnem postopku. To pa v zadevi postane še posebej pomembno, ker je 22. 10. 2016 pričel veljati ZKUASP, ki je nadomestil določbe ZASP, ki so se nanašala na kolektivno upravljanje avtorske pravice, vključno z 148. in 149. členom ZASP. Posledično je organ zato ravnal v skladu s šestim odstavkom 81. člena ZKUASP in pozval tožnika znova k dopolnitvi vloge dne 22. 12. 2016, s katerim je zahteval predložitev listin, upoštevajoč določbe ZKUASP. Ne glede na mnenje tožnika o protiustavnosti ureditve je vlogo dopolnil. Poleg tega je zavrženje vloge za tožnika predstavljalo izgubo njegove pravice do uporabe manj strogih pogojev za pridobitev dovoljenja, kot so bili določeni z ZASP. Če bi tožnik začel nov postopek, bi se v okviru tega postopka v celoti uporabljali pogoji iz ZKUASP, ki so očitno strožji. S tem bi tožnik prišel v bistveno slabši položaj z drugimi KO, ki so dovoljenje pridobile že po ZASP in jim zakon dopušča enoletni rok za uskladitev z novim režimom. Zaradi dolgotrajnosti postopka tožnik ne more biti postavljen v slabši položaj. Preko ugoditve predlogu za vrnitev v prejšnje stanje se mora za tožnika omogočiti tudi uveljavljanje pravice do sodnega varstva, saj bi lahko protiustavnost ureditve 81. člena ZKUASP uveljavljal zgolj v predmetnem postopku izdaje dovoljenja. Prehodni režim, ki uporabo materialnopravnega predpisa ne veže na trenutek vložitve vloge, je protiustaven. S sklepom o zavrženju vloge je bila tožnika odvzeta pravica do meritornega preizkusa izpolnjevanja pogojev po ZASP, v novem postopku pa bi bil tožnik primoran k izpolnjevanju strožjih pogojev, čeprav je vložil vlogo pred uveljavitvijo ZKUASP. Tožnik je zato predlagal, da sodišče sklep odpravi in zadevo vrne organu v ponoven postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da jo pri odločanju zavezuje načelo zakonitosti, kar pomeni, da je z uveljavitvijo ZKUASP in dejstvu, da o vlogi tožnika še ni bilo odločeno, morala tožnikovo vlogo obravnavati po ZKUASP. Ker pa tožnikova vloga ni vsebovala vseh sestavin po ZKUASP, je morala tožnika pozvati k dopolnitvi. Ker pa tožnik ni pravočasno dopolnil vloge in tudi ni zahteval podaljšanja roka, je toženka njegovo vlogo zavrgla. Toženka je opozorila, da je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu zoper sklep o zavrženju vloge (I U 857/2017). Prav tako ne drži, da tožnik ni mogel uveljavljati ugovorov v zvezi s sklepom o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje, saj je vložil v tem sporu obravnavano tožbo. Po sklepu I Up 419/2012 se s sklepom o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje postopek odločanja o izdaji upravnega akta ne ustavi ali konča v smislu drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tak sklep zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu. V nadaljevanju je prerekala posamezne tožbene navedbe iz razlogov, ki jih je navedla v izpodbijanem sklepu. Predlagala je zavrnitev tožbe.

5. Tožnik je v pripravljalni vlogi še dodal, da v sporu I U 857/2017 ni mogel uveljavljati ugovorov v zvezi z zavrnitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zato ima ta sklep samostojno sodno varstvo. Glede uporabe 103. člena ZUP je še dodal, da je bistveno tudi to, da nima lastnega vira financiranja, zato ne more zaposliti nobene osebe. Sicer pa je še opozoril na dejstvo kršitve inštrukcijskih rokov s strani toženke v postopku izdaje sklepa z dne 15. 3. 2017. Bistveno je tudi, da v pozivu z dne 22. 12. 2016 tožnik ni bil opozorjen na pravico za zahtevanje podaljšanja določenega roka za dopolnitev vloge in se posledično toženka na to možnost ne more sklicevati. V zvezi z uporabo 81. člena ZKUASP pa se je skliceval še na odločbo Ustavnega sodišča, Up-304/01. Vztrajal je kot doslej.

6. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je izpodbijani sklep akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (2. člen ZUS-1 v zvezi s drugim odstavkom 5. člena ZUS-1). Izpodbijani sklep je organ izdal po tem, ko je že zavrgel vlogo tožnika za pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne in druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP, sklep o zavrženju pa je temeljil na ugotovitvi organa, da je tožnik zamudil rok za dopolnitev vloge, z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje pa je tožnik želel doseči vsebinsko obravnavo svoje vloge. Torej se je za tožnika postopek o pridobitvi navedenega dovoljenja de facto končal z izdajo v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa in ima zato ta sklep lastnost ''končnosti''. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v podobnem primeru, I Up 56/2015. Toženka zato nima prav, da izpodbijani sklep ne uživa samostojnega sodnega varstva glede na sklep Vrhovnega sodišča I Up 419/2012. V I Up 56/2015 je namreč Vrhovno sodišče izrecno opozorilo, da gre za drugačno dejansko in pravno situacijo od situacije v zadevi I Up 419/2012, hkrati pa se tudi postavilo na stališče, da mora presoja procesne predpostavke za tožbo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s pogoji za izpodbijanje sklepov v upravnem sporu iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1 glede na vsakokratne okoliščine posameznega primera zajeti tudi dejansko vpliv akta na pravni položaj (pri)tožnika in oceno, ali je postopek odločanja o posameznem pravnem sredstvu za (pri)tožnika končan. Tako presojo pa je sodišče opravilo tudi v obravnavanem primeru in se zato v nadaljevanju opredeljuje vsebinsko do tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

9. Organ je svojo odločitev utemeljil z uporabo tretjega odstavka 103. člena ZUP, na katero se je oprl tudi tožnik pri vložitvi predloga, ter ocenil, da pogoji iz te določbe niso izpolnjeni. Ugotovil je namreč, da je tožnik predlog vložil pravočasno, da pa pomote pri zapisu datuma prejema poziva ni mogoče šteti za očitno pomoto, da je edini relevantni dejanski datum prejema poziva razviden iz vročilnice, ne pa na pošiljki, opremljeni s sprejemno štampiljko oziroma iz sistema za evidentiranje dohodne pošte, ker pa ga. A.A. prevzema pošiljke za tožnika, gre za notranje poslovanje tožnika. Sodišče se s tako oceno organa strinja.

10. Po tretjem odstavku 103. člena ZUP se vrnitev v prejšnje stanje dovoli tudi v primeru, če je stranka po očitni pomoti zamudila rok, pa je pristojni organ vlogo vendarle prejel vsaj v treh dneh po izteku roka, če bi stranka zaradi zamude izgubila kakšno pravico.

11. Tožnik ugovarja, da ga. A.A., ki je prevzela poziv organa 3. 1. 2017 in nato zapisala datum prejema pošiljke 4. 1. 2017, ni zaposlena pri tožniku in da na istem naslovu prevzema pošto za 20 pravnih oseb, kar naj bi pomenilo, da ne gre za osebo, ki avtomatično spada v sfero notranje organizacije tožnika. Ta ugovor sodišče zavrača. Četudi bi se lahko ga. A.A. štela za tretjo osebo (torej osebo, ki ne sodi v sfero notranje organizacije tožnika, kamor pa sodi, o čemer se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju sodbe), to še ne pomeni, da se je mogoče zaradi napačnega zapisa datuma prejema pošiljke ge. A.A. sklicevati na očitno pomoto. Kot je navedlo že Vrhovno sodišče v sodbi, X Ips 927/2004 z dne 28. 8. 2008, na katero se utemeljeno sklicuje tudi organ, je očitna pomota po tretjem odstavku 103. člena ZUP subjektivna okoliščina stranke ali njenega pooblaščenca, zato se ni mogoče sklicevati na očitno pomoto tretje osebe. V nadaljevanju pa to sodišče še zapiše, da pomota pri zapisu datuma ne more biti očitna pomota po tretjem odstavku 103. člena ZUP, saj morajo biti očitne pomote po tej določbi neodvisne od strankine volje in dejanj. Za tak primer pa v tej zadevi nedvomno ne gre - napačnega zapisa datuma prejema pošiljke namreč nedvomno ni mogoče šteti kot neodvisnega od strankine volje in dejanj, saj gre za zapis, torej za dejanje osebe, ki se je odločila, da bo to dejanje izvršila.

12. Sodišče tudi zavrača ugovor, da glede na svojstvo ge. A.A. (ki ni zaposlena pri tožniku, temveč dviguje pošto zanj na tem naslovu, vključno z dvigom pošte še za 20 pravnih oseb z istim naslovom) ni mogoče šteti, da gre za dejanje, ki ga je opravila oseba v okviru notranje organizacije tožnika. Tožnik niti ne zatrjuje, da je pošiljko prevzela nepooblaščena oseba, torej oseba, ki ni pooblaščena za dvig njegovih pošiljk, zato že iz tega razloga ni mogoče šteti, da spornega poziva ni prejel 3. 1. 2017, temveč dan pozneje. Kot je navedlo Vrhovno sodišče v sklepu, I Up 326/2015 z dne 17. 2. 2016 (in na katerega se tudi sklicuje organ), datum sprejemne štampiljke, odtisnjen na odločbi (v tem primeru na pozivu organa), in datum njenega vnosa v sistem za evidentiranje dohodne pošte namreč sama po sebi dejanskega datuma prejetja in s tem dejanske seznanitve s sporno odločbo (v tem primeru pozivom) stranke ne potrjujeta oziroma sta sama za sebe irelevantna. Vročilnica, na kateri je datum prejema pošiljke s podpisom prejemnika, pa je javna listina, ki dokazuje omenjena odločilna procesna dejstva (97. člen ZUP).

13. Ker pa tožnik - kot povedano v prejšnji točki - ne ugovarja, da je poziv prevzela nepooblaščena oseba, pa ni možno pritrditi njegovemu zatrjevanju, da je prišlo do te napake izven sfere njegovega poslovanja in torej ne po njegovi krivdi. Pri tem na drugačno presojo ne more vplivati dejstvo, da tožnik (še) ni kolektivna organizacija (ker nima dovoljenja za kolektivno upravljanje), da deluje kot društvo in da nima zaposlene strokovne službe, saj vse to ne izključuje njegove odgovornosti, da svoje poslovanje (tudi kot društvo) uredi na način, ki bo zagotovil njegovo neovirano delovanje oziroma poslovanje. To pa glede na tožnikovo namero po pridobitvi statusa kolektivne organizacije tudi pomeni zagotovitev neoviranega poslovanja (delovanja) napram organu, ki o tej zadevi (torej o tožnikovi vlogi za pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic) odloča, torej tudi, da uredi vse, kar je potrebno v zvezi s sprejemom pošiljk tega organa.

14. Zaradi povedanega pa ni pomembno, da je glede na zapis datuma sprejema na pošiljki pravilno izračunan potek 45-dnevnega roka za dopolnitev vloge, torej da bi bila dopolnitev pravočasna, če bi bila pošiljka prejeta 4. 1. 2017, saj slednje ne drži. Iz enakega razloga pa tudi ni relevantno, da so bile številne priloge, ki jih je moral tožnik priložiti, datirane pred 17. 2. 2017, torej pred iztekom roka za dopolnitev, saj tožnik dopolnitve vloge s prilogami (in kar je tudi nesporno med strankama) organu ni poslal pravočasno, torej do 17. 2. 2017. 15. Ker pa je organ pravilno presodil, da napačnega zapisa datuma sprejema ni mogoče šteti za očitno pomoto tožnika in o tem navedel pravilne ter zadostne razloge, ni zagrešil absolutne bistvene kršitve pravil postopka, saj je za svojo odločitev imel pravno in trditveno podlago, ki jo je tudi ustrezno obrazložil (214. člen ZUP).

16. Da pa je tožnik vse do zadnjega poziva večkrat dopolnil svojo vlogo in torej spoštoval vse pozive organa, pa tudi ne kaže na to, da gre v obravnavanem primeru za očitno pomoto, saj je od vsake stranke, ki od organa zahteva odločanje o svoji vlogi, pričakovati, da bo sledil navodilom organa zaradi težnje k pozitivni odločitvi o njegovi vlogi.

17. Tožnik še ugovarja stališču organa, da z zavrženjem vloge ni izgubil nobene pravice. Meni, da je bil zakonodajalčev namen smiselno vezan na zamudo tistih procesnih dejanj postopka, ki vodijo v ustavitev ali končanje postopka in da je v tem primeru bistveno, da je organ prav zaradi zamude roka izdal sklep o zavrženju vloge, s čimer je bilo dokončno odločeno v upravnem postopku, kar pa je še posebej pomembno zaradi uveljavitve ZKUASP.

18. Sodišče uvodoma v zvezi s tem ugovorom pojasnjuje tožniku, da s samo vložitvijo vloge stranka še ne pridobi pravice do njene meritorne obravnave, temveč je vloga meritorno obravnavana le v primerih, če in ko za to izpolni formalne pogoje (npr. ko je jasna, popolna, ko je plačana ustrezna (upravna ali sodna) taksa), ki jih za tako obravnavo določa posamezen zakon (npr. ZUP, ZPP, ZUS-1 oziroma materialni zakon, ki velja za posamezen primer, kot je to bil v tem primeru ZASP in nato ZKUASP). Povedano drugače: z vložitvijo vloge tožnik torej ni pridobil pravice do meritorne obravnave oziroma ni pridobil pravice do vsebinske odločitve o svoji vlogi. Ko pa je v obravnavanem primeru organ o tožnikovi vlogi odločil, pa je odločil ob upoštevanju rezultata njenega preizkusa in jo zavrgel. Ali je bilo to zavrženje utemeljeno, pa bo sodišče presojalo v upravnem sporu pod I U 857/2017. Tožnik pa zato tudi ne more trditi, da mu je bila s sklepom o zavrženju vloge odvzeta pravica do obravnave po ZASP, saj zavrženje njegove vloge, ker ni dopolnil svoje vloge v skladu s pozivom po ZKUASP, še ne pomeni, da bi oziroma da je tožnik izpolnjeval formalne in vsebinske pogoje za pridobitev dovoljenja po ZASP (148. oziroma 149. člen). Zato se sodišče ne strinja, da je v tem primeru bistveno to, da tožnik nima več možnosti pravno-veljavne oprave istega dejanja postopka, ker ne bo mogel več uveljavljati ugovora pravilne uporabe režima pridobitve dovoljenja po ZASP v novem postopku.

19. Tožnik nadalje ugovarja, da je vložil vlogo po ZASP, zadnji poziv organa pa je bil utemeljen na podlagi ZKUASP. Ker pa je organ njegovo vlogo zavrgel, to zanj predstavlja izgubo pravice in sicer do uporabe manj strogih pogojev za pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje (po ZASP).

20. ZKUASP (tudi) za odločanje o zahtevah za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, o katerih na dan uveljavitve tega zakona še ni bila izdana dokončna odločba, določa, da se uporabljajo določbe tega zakona, torej ZKUASP (šesti odstavek 81. člena). To torej pomeni takojšnjo uveljavitev novega režima tudi za ostale, še ne odločene vloge za izdajo dovoljenj. Z ZKUASP se je namreč v pravni red Republike Slovenije prenesla Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu, katere namen je primarno (med drugim) v zagotovitvi večjega varstva članov organizacij za kolektivno upravljanje pravic, imetnikov pravic in tretjih oseb zakonodaje držav članic v zvezi z upravljanjem avtorske pravice in izdajanjem večozemeljskih licenc za spletne pravice za glasbena dela, v zvezi z dostopom do dejavnosti upravljanja avtorske in sorodnih pravic, ki jih opravljajo organizacije za kolektivno upravljanje pravic, načini njihovega vodenja ter okvirom nadzora nad njimi, torej da se določijo zahteve za organizacije za kolektivno upravljanje pravic, da se zagotovi visoko raven upravljanja, finančnega poslovodenja, preglednosti in poročanja (preambula Direktive). Glede na navedeni namen Direktive in njeno implementacijo z ZKUASP je tako po oceni sodišča takojšnja uveljavitev novega režima za izdajo dovoljenj za kolektivno upravljanje pravic njegova logična posledica. To torej pomeni, da bi (tudi v primeru), da bi tožnikova vloga prestala formalni preizkus, moral tožnik za pridobitev dovoljenja (po uveljavitvi ZKUASP) izpolnjevati pogoje po ZKUASP. Zato pa tožnik tudi ne more enačiti svojega položaja s kolektivnimi organizacijami, ki že imajo pridobljena dovoljenja po ZASP in morajo - kot sicer pravilno navaja tožnik - svoje delovanje sedaj uskladiti z ZKUASP, saj - kot že povedano - tožnik dovoljenja po ZASP ni imel oziroma ga ni pridobil. 21. Tožnik nato v nadaljevanju obširno ugovarja protiustavnosti 81. člena ZKUASP oziroma določb tega zakona o prehodnem obdobju. Ker v tem upravnem sporu organ na tej podlagi ni odločil, sodišče tega ugovora ne bo presojalo, bo oziroma je pa lahko tožnik te ugovore uveljavljal v upravnem sporu I U 857/2017 in jih bo moralo sodišče tam presoditi.

22. V zvezi s tožbenim očitkom o predolgem trajanju postopka za pridobitev dovoljenja, ki je privedel do uporabe ZKUASP pri obravnavi tožnikove vloge in posledično (po tožnikovem mnenju do izgube pravice), pa sodišče še dodaja naslednje: rok za izdajo odločbe je določen v 222. členu ZUP, po katerem mora organ izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih. Organ v primeru obravnave tožnikove vloge nedvomno ni odločil v predpisanem roku, kar med strankama niti ni sporno. Če pa je tožnik želel pospešiti postopek in pospešiti tudi izdajo ustreznega akta, je imel na voljo tožbo zaradi molka organa smiselno po 255. členu ZUP oziroma po 28. členu ZUS-1. Da bi se tega pravnega sredstva poslužil, pa tožnik niti ne trdi.

23. Če pa tožnik meni, da mu je bila s prej opisanim postopanjem organa povzročena škoda, pa lahko sproži ustrezen sodni postopek in uveljavlja povrnitev (domnevne) škode v civilnem postopku.

24. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

25. Sodišče je v okviru presoje zakonitosti upravnega akta vpogledalo v upravni spis in s tem (tudi) v s strani tožnika predlagane listine ter sodne odločbe, zaradi česar glavne obravnave glede na 51. člen ZUS-1 in ob upoštevanju 59. člena ZUS-1 ni bilo treba izvesti.

26. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.