Jedro

O pravnomočnosti zahteve za sodno varstvo je odločil že prekrškovni organ, nato pa še prvostopno sodišče, pri čemer pa ni odločilo o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo, ki je bila vložena proti sklepu prekrškovnega organa o zavrženju zahteve za sodno varstvo kot prepozne.

Izrek

Ob pritožbi storilca J. F. se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi po uradni dolžnosti ter se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrglo zahtevo za sodno varstvo storilca J. F. kot nedovoljeno.

Proti temu sklepu je storilec po svojem zagovorniku vložil pritožbo, v kateri je izpodbijal pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z vročitvijo odločbe o prekršku in navajal, da je bila zahteva za sodno varstvo vložena pravočasno.

Pri pregledu zadeve po uradni dolžnosti v okviru 159. čl. Zakona o prekrških – 1 in v okviru pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v postopku na prvi stopnji prišlo do kršitev materialnih določb tega zakona, v posledici pa je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku, saj je to vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa, ugotovljene kršitve pa pritožbeno sodišče ne more odpraviti, ker za to ni stvarno pristojno. Za vsebinsko presojo zahteve za sodno varstvo je namreč na podlagi 65. čl. ZP – 1 stvarno pristojno okrajno sodišče. V obravnavani zadevi je namreč prišlo do pravno nevzdržne situacije, ko je prvostopno sodišče z izpodbijanim sklepom ponovno odločalo o pravočasnosti zahteve za sodno varstvo storilca, pri čemer je popolnoma prezrlo, da je o tem odločil že prekrškovni organ in bi torej prvostopno sodišče moralo presojati storilčevo zahtevo za sodno varstvo vsebinsko. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da je storilec odločbo o prekršku prekrškovnega organa prejel v četrtek 22. 11. 2005, tako, da je 8 – dnevni pritožbeni rok potekel v petek 30. 12. 2005, storilec pa je zahtevo za sodno varstvo vložil priporočeno na pošto 31. 11. 2005, torej po poteku pritožbenega roka. To je ugotovil že prekrškovni organ, ko je izdal sklep o zavrženju zahteve za sodno varstvo kot prepozne, ki jo je storilec prejel 9. 1. 2006, nato pa je proti temu sklepu dne 13. 1. 2006 vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je med drugim navajal, da je bil bolan. Prvostopno sodišče bi torej moralo odločati o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo storilca, česar pa ni storilo in tega, kot je bilo pojasnjeno, pritožbeno sodišče ne more popraviti, je pa pritegniti pritožbeni navedbi, da vročitev odločbe o prekršku storilcu ni bila opravljena dne 22. 11. 2005, ampak dne 22. 12. 2005, kot je to ugotovil že prekrškovni organ in pritožbeno sodišče v spisovnem gradivu ni našlo navedbe, da naj bi bila vročitev storilcu opravljena dne 22. 11. 2005. Glede na tako ugotovljeno situacijo pritožbeno sodišče ni moglo storiti drugega, kot da je na podlagi II. odst. 163. čl. ZP – 1 izpodbijani sklep razveljavilo po uradni dolžnosti in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.