Jedro

V denacionalizacijskih postopkih, za katere je pristojno nepravdno sodišče, je pravni temelj za odločitev o stroških postopka podan v

104. členu ZNP.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in sklepa potrdita.

Obrazložitev

S sklepom z dne 10.3.2005 je sodišče prve stopnje odločilo, da se denacionalizacijskemu upravičencu pokojnemu A. (S.) B., prizna za podržavljeno premoženje - delež tvrdke "L." tekstilne tovarne, d.z.o.z., L., odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d.d., v višini 102.091,00 USD; za skrbnika za posebni primer je postavilo predlagatelja A. B. in nasprotni udeleženki naložilo, da v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa izroči obveznice v navedeni višini, s pripadajočimi obrestmi od 1.7.1996, skrbniku za posebni primer.

S sklepom z dne 20.5.2005 pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je nasprotna udeleženka dolžna plačati predlagateljema stroške postopka v višini 688.183,68 SIT, v roku 15 dni.

Zoper oba sklepa se nasprotna udeleženka pravočasno pritožuje. Sklep z dne 10.3.2005 izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožnica se ne strinja z ugotovljeno vrednostjo premičnin podjetja, kot jo je ugotovil v postopku postavljeni cenilec A. B. in v posledici tudi z odmerjeno višino odškodnine v obveznicah. Zoper njegovo cenitev je konkretne pripombe podala preko svojega strokovnega pomočnika, cenilca A. K.. Poleg tega je že tekom postopka menila, da je vprašljivo, ali je mogoče listine iz leta 1945 upoštevati kot podlago za vrednotenje, saj je bil delež upravičenca na podjetju podržavljen leta 1948. Sporen je zlasti obseg zalog podjetja, ki je bil leta 1945 verjetno drugačen kot v letu podržavljenja (1948). Dejanski prevzem podjetja s strani države pred formalnim podržavljenjem na podlagi pogodbe iz leta 1948, bi bilo mogoče šteti kvečjemu za t.i. sekvestracijo, ki pa še ne pomeni samega podržavljenja premoženja. Potrebno je tudi upoštevati, da je cenilec A. K. .navedel, da v cenitvi B. niso pravilno upoštevane t.i. amortizacijske stopnje pri postavki stroji. Ugotovil je skupno vrednost podržavljenih premičnin 159.215,00 USD. Na navedeno cenitev je cenilec B. odgovoril le, da se sklicuje na svoj odgovor z dne

1.6.2004. Cenilec B. torej ni niti sprejel K. pojasnila, niti ga ni argumentirano ovrgel, zato nasprotna udeleženka meni, da je odločitev sodišča, ki v celoti sprejema cenitev B., preuranjena, zlasti pa neobrazložena. Sodišče ne pojasnjuje, v čem pripombe cenilca K. niso utemeljene oziroma podane na podlagi ustreznih predpisov. Cenilec K. se sklicuje na isti podzakonski predpis kot cenilec B.. Nasprotna udeleženka zato tudi meni, da ugotovitev vrednosti podržavljenih premičnin ni pripravljena v skladu z določbo

44. člena Zakona o denacionalizaciji in določbami Navodil o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. V postopku bi bilo tudi potrebno nesporno ugotoviti vrednost vse aktive in vse pasive, ki jo je podjetje imelo. Sodišče je na podlagi dopisa Narodne banke FLRJ, Centrale za LR Slovenijo, z dne 18.10.1948, zaključilo, da znesek valorizacijske razlike ni več predstavljal pasive podjetja. Nasprotna udeleženka te listine ni prejela, poleg tega je vprašljivo, ali je mogoče navedeni dopis razumeti v smislu, da dolg podjetja iz naslova valorizacijske razlike ni obstajal, ker naj bi ga poravnal upravičenec kot solastnik podjetja. Poleg tega nasprotna udeleženka meni, da se ugotovljena valorizacijska razlika nanaša na s strani države kupljeno premoženje podjetja in ne na nacionalizirano. Pasive poleg valorizacijske razlike, predstavljajo tudi kratkoročne obveznosti ter prehodna pasiva. Zadnji postavki sta razvidni iz listine "Ugotovitev deleža tov. B.", ki je bila očitno priloga pogodbe. Iz te listine je razvidno, da je obstajala pasiva v postavkah kratkoročne obveznosti ter prehodna pasiva. Ni razloga, da se navedeni postavki ne bi upoštevali pri vrednotenju podjetja.

Nasprotna udeleženka se tudi ne strinja z mnenjem sodišča, da je dokazno breme glede plačila odstopnine po pogodbi, na strani nasprotne udeleženke. Da odstopnina iz pogodbe ni bila dana, je sodišče zaključilo le na podlagi izpovedbe predlagatelja. To ni dokazano z nobenimi drugimi dokazili. Da je dokazno breme za plačilo odstopnine le na strani nasprotne udeleženke, z vidika enakopravnega obravnavanja strank v postopku, ni pravilno. Za predlagatelja naj bi zadostovala le izjava, ki nima opore v materialnem dokazu, nasprotna udeleženka pa naj bi svojo navedbo o upoštevanju odstopnine, kot dane odškodnine, morala dokazovati. Da je bila odstopnina plačana, je mogoče razumeti tudi iz zapisnika z dne 15.9.1948, iz katerega med drugim izhaja, da je bila tvrdka L. prvotna last družbnikov K. Č., katerega delež je bil zaplenjen ter S. B., katerega delež je prešel, v smislu pogodbe 12.1.1948 kupnim potom za din 1.487.000,00, v last MLO. Ker sodišče ni upoštevalo odstopnine kot dane odškodnine za podržavljeno premoženje, je bila nepravilno upoštevana določba 72. člena Zakona o denacionalizaciji.

V pritožbi zoper sklep z dne 20.5.2005 nasprotna udeleženka uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe določb Zakona o nepravdnem postopku glede plačila stroškov. Sodišče je z izpodbijanim sklepom predlagateljem priznalo potrebne stroške odvetniških storitev ter stroške za izvedenca. Svojo odločitev je oprlo na 4. odst. 35. člena v zvezi s 104. členom Zakona o nepravdnem postopku. Po mnenju pritožnice je odločitev sodišča v nasprotju s 1. odst. 35. člena Zakona o nepravdnem postopku, ki določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen, če zakon določa drugače. Navedena določba je uporabljiva, ker glede povračila stroškov v postopku vrnitve podržavljenega premoženja na podlagi 5. člena Zakona o denacionalizaciji, ni specialnega predpisa, ki bi določal drugače. Odločitev sodišča je tudi v nasprotju z dosedaj obstoječo sodno prakso, po kateri vsaka stranka v postopku, ne glede na uspeh, trpi svoje stroške postopka (npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr.

št. I Cp 1792/2003). Pritožbeno sodišče naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma ustrezno spremeni.

Pritožbi nista utemeljeni.

Odločitev sodišča prve stopnje v obeh sklepih je pravilna in zakonita. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje v okviru trditvene in dokazne podlage udeležencev pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo (predvsem določbe 5., 43., 44. in 70. člena Zakona o denacionalizaciji, Ur. list RS, št. 27/91-I, s spremembami in dopolnitvami in z njim povezane podzakonske akte), zagrešilo tudi ni smiselno očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP, saj imata sklepa razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo tudi ne tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Razlogi sodišča prve stopnje za njegovo odločitev, so v obeh sklepih pravilni in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: - k sklepu z dne 10.3.2005 Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje v zvezi z upoštevanjem listine - seznama premičnin z dne 27.9.1945, kot podlage za izračun odškodnine za podržavljeno premoženje. Nesporno tudi za pritožbo je, da je bilo podjetje "L." že od leta 1945 pod kontrolo državne uprave (sekvestracija - začasno odvzetje in postavitev premoženja za katero se je domnevalo, da bo zaplenjeno, pod kontrolo državne uprave) in da solastnik, pokojni upravičenec A.B., od maja 1945 ni imel več nobenega vpliva na poslovanje podjetja (prepovedan mu je bil celo vstop v podjetje). Karkoli se je po letu 1945 v podjetju dogajalo, se je dogajalo po volji države, zato morebitno zmanjšanje zalog v letu 1948 (kar izpostavlja pritožba) ne more iti v breme upravičenca.

Cenilec B. je odgovoril na pripombo cenilca K. (ki ga je angažirala nasprotna udeleženka sama) v zvezi z amortizacijskimi stopnjami (glej odgovor list. št. 129). Sodišče prve stopnje je (tudi) to argumentirano pojasnilo cenilca B. sprejelo. Nasprotna udeleženka bi lahko, kolikor bi zatrjevala nejasnost ali nepopolnost cenilnega mnenja, zahtevala zaslišanje cenilca B. ali pa predlagala dokaz z drugim cenilcem (254. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), saj ni mogoče enačiti mnenja izvedenca (cenilca), ki ga je postavilo sodišče, z mnenjem cenilca, ki ga je angažirala stranka sama. Samo s pripombami cenilca K., ki jih je cenilec B. zavrnil, delno pa tudi upošteval, ki jih nasprotna udeleženka niti ni sprejela v svojo konkretno trditveno podlago, nasprotna udeleženka ni mogla izpodbiti cenitve cenilca B. oziroma pri sodišču vzbuditi dvoma v njeno pravilnost. Argumentacija sodišča prve stopnje, da njegovo cenitev sprejema, ker je izdelana v skladu s podzakonskimi predpisi, ki jih za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja predpisuje Zakon o denacionalizaciji, izvedenec pa je tudi odgovoril na pripombe izvedenca, ki ga je angažirala nasprotna udeleženka sama, zato v konkretnem primeru zadostuje.

Dopis Narodne banke FLRJ, Centrale za Slovenijo, z dne 18.10.1948, je jasen in ga je sodišče prve stopnje pravilno tolmačilo. Povsem utemeljeno zato pri vrednotenju vrednosti podržavljenega premoženja, valorizacijske razlike ni upoštevalo. Sklicevanje pritožbe na to, da listine z dne 18.10.1948 nasprotna udeleženka ni dobila, ni utemeljeno. Ta listina se je nahajala že v upravnem spisu št. 301-113/93 (list. št. 54 upravnega spisa, priloga A1), v tem upravnem postopku pa je nasprotna udeleženka sodelovala. Da ji dokumentacija iz tega spisa ni bila znana, nasprotna udeleženka ni nikoli zatrdila.

Kaj pritoža meni s tem, da se ugotovljena valorizacijska razlika nanaša na s strani države kupljeno premoženje podjetja in ne na nacionalizirano, pritožbenemu sodišču ni jasno, poleg tega pa ta trditev predstavlja nedovoljeno novoto (1. odst. 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Te trditve pred sodiščem prve stopnje nasprotna udeleženka ni postavila, zato se sodišče prve stopnje do nje tudi ni opredeljevalo. Da pasivo podjetja predstavljata tudi postavki kratkoročne obveznosti in prehodna pasiva, nasprotna udeleženka pred sodiščem prve stopnje ni trdila, zato tudi ti dve trditvi predstavljata nedovoljeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Iz pogodbe z dne 12.1.1948 je razvidno, da je bila odstopnina za odstopljeno podjetje, določena v višini 1.487.000,00 din, MLO za glavno mesto Ljubljana, pa se jo je zavezala izplačati v gotovini takoj po sklenitvi pogodbe. Stališče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme za to, da je bila odstopnina dejansko tudi plačana, na strani nasprotnega udeleženca, je pravilno. Izpolnitev obveznosti je namreč pravno dejstvo, ki ima za posledico prenehanje obveznosti.

Dokazno breme, da je obveznost izpolnjena, nosi zato nasprotna udeleženka, ki s trditvami, da je MLO za glavno mesto Ljubljana izvršila tisto izpolnitveno ravnanje, ki je predmet obveznosti (to je plačala odstopnino), utemeljuje svoj ugovor prenehanja obveznosti in s tem dejstvo, da bi bilo pri določitvi odškodnine, potrebno upoštevati določbo 72. člena Zakona o denacionalizaciji. Da je bila odstopnina plačana, nasprotna udeleženka ni z ničemer izkazala.

Pritožbene trditve, da je mogoče besedilo iz zapisnika z dne

15.9.1949, razumeti tako, da je bila odstopnina plačana, spet predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Te trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje nasprotna udeleženka ni postavila, zato se sodišče prve stopnje do nje ni opredeljevalo, upoštevati pa je ne more tudi ne pritožbeno sodišče. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

- k sklepu z dne 20.5.2005 Pritožbeno sodišče se strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je nasprotna udeleženka dolžna predlagateljem povrniti njihove stroške tega nepravdnega postopka. Po 2. odst. 71. člena Zakona o denacionalizaciji se v denacionalizacijskem postopku za odločanje o stroških postopka uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalzacijo, v konkretnem primeru torej to pomeni upoštevanje določil ZNP (1. odst. 56. člena Zakona o denacionalizaciji). ZNP je v 104. členu jasen - stroške postopka (za določitev odškodnine) trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Nedvomno gre v konkretnem primeru za postopek za določitev odškodnine (primerjaj člen 97 ZNP). Uporaba določbe 104. člena ZNP v zvezi s 4. odst. 35. člena ZNP je zato na mestu. Res je bilo v nekaterih primerih v zvezi s stroški v postopkih denacionalizacije, s strani pritožbenega postopka odločeno, da tudi v teh postopkih vsaka stranka nosi svoje stroške, vendar na takšne odločitve pritožbeno sodišče ni vezano. Poudariti pa je potrebno, da je bilo v podobnih primerih nekajkrat odločeno tudi tako kot v konkretnem primeru (sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 137/2004, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2049/2000), zato tudi ni mogoče govoriti o enotni sodni praksi.

Pritožbeno sodišče je glede na povedano tudi pritožbo zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).