Jedro

Sodišče prve stopnje je glede izjave A. A. nepravilno uporabilo drugi odstavek 83. člena ZKP v zvezi s 67. členom ZP-1. V obravnavanem primeru namreč A. A. izjave ni dala policiji in tudi ne prekrškovnemu organu, temveč je izjavo podala prostovoljno, je izraz njene svobodne volje in je bila priložena storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ustavi na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških in stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilcu za prekršek po 2. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) izrekel globo v znesku 130,00 EUR in stransko sankcijo 3 kazenske točke z možnostjo polovičnega plačila globe.

2. Okrajno sodišče v Ljubljani je izdalo izpodbijano sodbo ZSV 1381/2023 s 16. 11. 2023 po tem, ko je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom PRp 539/2022 z 10. 8. 2023 ugodilo pritožbi storilčevih zagovornikov in sodbo sodišča prve stopnje ZSV 2196/2021 z 9. 6. 2022 (s katero je sodišče zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Iz razlogov sklepa višjega sodišča izhaja, da je storilec zahtevi za sodno varstvo priložil materialnopravno relevanten dokaz (izjavo A. A. s 13. 10. 2021, da je v času storitve prekrška vozila osebni avtomobil reg. št. LJ 000) in da je ne glede na to, da se je priča A. A. skladno z 236. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) na naroku za zaslišanje odrekla pričanju, preuranjen zaključek, da zgolj pisna izjava A. A. nima takšne dokazne vrednosti, da bi jo sodišče štelo kot verodostojen razbremenilni dokaz. Sodišču prve stopnje je naložilo, da v skladu z načelom materialne resnice v dopolnjenem dokaznem postopku ugotovi pristnost navedene pisne izjave in nato znova odloči o (ne)utemeljenosti zahteve za sodno varstvo storilca zoper plačilni nalog.

3. Okrajno sodišče v Ljubljani je nato z izpodbijano sodbo zahtevo za sodno varstvo storilca zoper plačilni nalog ponovno zavrnilo kot neutemeljeno. V razlogih sodbe (točka 8 obrazložitve) je navedlo, da ni sledilo napotkom višjega sodišča o laični primerjavi podpisov A. A., saj ni podvomilo v to, da je izjavo podpisala in napisala A. A., je pa podvomilo v resničnost zapisane vsebine v izjavi. A. A. vsebine izjave ni želela verodostojno potrditi na sodišču, zato sodišče njene pisne izjave ni upoštevalo kot procesno veljaven (verodostojen) dokaz.

4. Proti sodbi vlaga storilec po zagovornikih pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. Navaja, da je predložil razbremenilne dokaze, ki so mu bili na razpolago, s tem je storil vse, kar je skladno z 8. členom ZPrCP mogoče od njega pričakovati. Napačno je stališče sodišča, da ne more upoštevati izjave A. A. kot procesno veljavnega (verodostojnega) dokaza. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevi za sodno varstvo ugodi in plačilni nalog odpravi ter postopek o prekršku zoper storilca ustavi ter odloči, da se mu povrnejo stroški postopka oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju te sodbe, so utemeljene pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče (upoštevajoč stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-295/05-38 z dne 19. 6. 2008 in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani povzelo v točki 4 obrazložitve sklepa PRp 539/2022 z 10. 8. 2023) nepravilno uporabilo določbo 8. člena ZPrCP.

7. Prav tako pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje glede izjave A. A. nepravilno uporabilo drugi odstavek 83. člena ZKP v zvezi s 67. členom ZP-1. V obravnavanem primeru namreč A. A. izjave ni dala policiji in tudi ne prekrškovnemu organu, temveč je izjavo podala prostovoljno, je izraz njene svobodne volje in je bila priložena storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog. Iz komentarja k 236. členu ZKP (mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem; GV Založba, Ljubljana 2004, stran 546), ki ureja, katere izjave so nedovoljeni dokazi, izhaja, da se mora iz spisa izločiti izjava priviligirane priče, ki jo je dala policiji oziroma drugim uradnim osebam o dogodku, v zvezi s katerim takrat ali kasneje teče kazenski postopek. Ni pa nedovoljen dokaz izjava priviligirane priče drugi osebi, v takem primeru je namreč priviligirana priča dala izjavo po svoji svobodni volji, zunaj uradnega postopka; to velja tudi za na primer pismo, ki ga privilegirana priča, ki se je sicer odpovedala pričanju, pošlje drugi osebi (sodba Vrhovnega sodišča RS, Sodba I Ips 354/2004 z 20. 1. 2005). Po analogiji navedeno velja tudi za pisno izjavo, ki jo je priča sama napisala. Glede na navedeno je za konkretni primer neupoštevno sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani PRp 265/2020 z dne 7. 1. 2021 in Višjega sodišča v Celju PRp 177/2014 z dne 11. 2. 2015, ki se nanašata na izjave dane policiji.

8. Prvi odstavek 8. člena ZPrCP lastniku vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov; bistveno je, da storilec navede dejstva in dokaze, s katerimi pri sodišču vzbudi razumen dvom o tem, da ni storilec prekrška.

9. Glede na navedeno in upoštevajoč razloge izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 8. člen ZPrCP. Iz razlogov sodbe (točka 8 obrazložitve) namreč izhaja, da je sodišče (ki je sprejelo dejstvo, da je izjavo podpisala in napisala A. A.) podvomilo (zgolj) v resničnost zapisane vsebine izjave A. A. (v kateri je le-ta potrdila storilčeve navedbe zahteve za sodno varstvo, pri katerih je vztrajal tudi na zagovoru, da v času storitve prekrška ni vozil vozila reg. št. LJ 000, temveč je vozila žena A. A., sam je bil sopotnik). Upoštevajoč takšne razloge sodbe pa je očitno storilec z navedbami zahteve za sodno varstvo (da je v času storitve prekrška vozilo vozila njegova žena A. A.) in s predloženim dokazom (to je z izjavo A. A.) zadostil aktivnosti, ki se od njega pričakuje v postopku razbremenitve domneve odgovornosti po 8. členu ZPrCP. Storilec je tako nedvomno vzbudil razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je bil 14. 9. 2021 voznik motornega vozila, reg. št. LJ 000, kateremu je bila na Ulici 45 v Ljubljani izmerjena prekoračitev hitrosti. Glede na takšne storilčeve navedbe (ko ni zgolj pavšalno zanikal storitve prekrška) in razloge sodbe glede predloženega dokaza - izjave, so zaključki sodišča prve stopnje, da so storilčeve navedbe ostale zgolj pri pavšalnem zanikanju prekrška in s tako pavšalnimi navedbami pri sodišču ni uspel vzbuditi razumnega dvoma glede domnevanih dejstev (točka 9 obrazložitve) in da storilec ni predložil dokazov, s katerimi bi vzbudil razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je storil očitani prekršek (točka 10 obrazložitve), napačni in v nasprotju s tem, kar skladno z ustavljeno sodno prakso lastniku vozila nalaga 8. člen ZPrCP.

10. Višje sodišče je zato ugodilo pritožbi storilčevih zagovornikov in je upoštevajoč načelo _in dubio pro reo_ (v dvomu v korist obdolženca - storilca) na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ustavi na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ter stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).