Jedro

Le ena od tožbenih navedb bi lahko pomenila razlog za ničnost, in sicer trditev, da naj odločbe o tožnikovi razrešitvi ne bi bilo možno izvršiti, ker je rok za to prekratek. Vendar v konkretnem primeru ta razlog za ničnost ni podan, saj je v izreku odločbe o razrešitvi navedeno le to, da se tožnik razreši kot izvršitelj in da mora brez odlašanja določene predmete izročiti zbornici izvršiteljev, ni pa v izreku določen rok za izročitev teh predmetov. Ostali razlogi, zaradi katerih naj bi bila odločba o razrešitvi nična, pa ne pomenijo razlogov za ničnost iz 279. člena ZUP. Sodišče se zato do njih niti ne more opredeliti, saj je o pravilnosti odločbe o razrešitvi isto sodišče že odločilo, in sicer je odločbo potrdilo, torej je postala pravnomočna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožnika, da se izreče za nično odločba o njegovi razrešitvi št. 165-02-45/2000/185 z dne 16. 2. 2012. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil predlog za izrek ničnosti odločbe o njegovi razrešitvi, povzema, kaj je tožnik navedel v tem predlogu, citira določilo 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v katerem je določeno, kdaj se odločba izreče za nično, in ugotavlja, da zakonski pogoji za izrek ničnosti niso izkazani. Dodatno tožena stranka še navaja, da je bila odločba o razrešitvi presojana tudi v upravnem sporu, v katerem jo je sodišče s pravnomočno sodbo opr. št. I U 435/2012 z dne 13. 9. 2012 potrdilo kot pravilno in zakonito, po drugem odstavku 37. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa mora upravno sodišče po uradni dolžnosti paziti na ničnost konkretnega upravnega akta in ga v primeru, če ugotovi, da je ničen, odpraviti, ne glede na to, ali je tožnik to zahteval v tožbi ali ne.

Tožnik v tožbi navaja, da mu odločba o njegovi razrešitvi ni bila dostavljena v izvirniku, da je bila podpisana s strani štirih nepooblaščenih oseb in ministra, da nima vseh bistvenih vsebin, katere so predpisane po ZUP, da izpodbijana odločba temelji na protipravni odločbi o njegovi razrešitvi z dne 16. 2. 2012 in da je upravno sodišče zmotno odločilo, ko je tisto odločbo potrdilo. Nadalje navaja, da o preizkusu te sodbe sedaj odloča vrhovno sodišče v revizijskem postopku in da po 78. členu Kazenskega zakonika ne morejo nastati pravne posledice, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin ali mu je kazen bila odpuščena. Tožena stranka ni upoštevala, da je bila tožniku izrečena pogojna obsodba in tako obsodbo nepravilno vezala na za tožnika tako usodne posledice, kot je razrešitev. Odločba o njegovi razrešitvi je tudi neizvršljiva, ker se jo v roku 3 dni ne da izvršiti. Tožnik se sklicuje tudi na razloge revizije zoper sodbo upravnega sodišča, s katero je upravno sodišče potrdilo odločbo o njegovi razrešitvi. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo razglasi za nično in toženi stranki naloži odpravo in razglasitev odločbe, na katero se nanaša izpodbijana odločba, za nično, ter da naj toženi stranki naloži odpravo vseh pravnih posledic obeh odločb ter tudi povračilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pojasnila, da ni podan nobeden izmed ničnostnih razlogov, hkrati ugotavlja, da je tožnik v tožbi navedel nekatere nove ničnostne razloge, vendar pa nobenega od teh ni mogoče umestiti pod taksativno naštete razloge za izrek ničnosti upravne odločbe iz 279. člena ZUP. Opozarja pa tudi na dejstvo, da tožnik teh ničnostnih razlogov ni uveljavljal že v svojem predlogu za izrek ničnosti odločbe o njegovi razrešitvi in zato predstavljajo tožbeno novoto, kar v upravnem sporu ni dovoljeno. Upravno sodišče je odločbo o razrešitvi potrdilo kot pravilno in zakonito. Odločba o tožnikovi razrešitvi je izvršljiva, se jo da izvršiti, tridnevni rok za izvršitev odrejenih obveznosti pa je bil tožniku določen šele v sklepu o izvršbi. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 17. 9. 2013 še dodatno pojasnjuje, zakaj meni, da je njegova tožba utemeljena.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Prvi odstavek 279. člena ZUP določa, da se odločba izreče za nično, če je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka), če bi z izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo pa kazenskem zakonu (2. točka), če je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka), če jo je izdal organ brez zahteve stranke pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila (4. točka), če je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka) in če je v njej taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (6. točka). Sodišče se strinja s toženo stranko, da tožnik v predlogu za ugotovitev ničnosti odločbe o svoji razrešitvi ni navedel nobenega od teh razlogov.

Od tožbenih navedb je le ena navedba taka, ki bi lahko bila, če bi bil ta razlog res podan, razlog za ničnost, in sicer trditev, da odločbe o tožnikovi razrešitvi naj ne bi bilo možno izvršiti, s tem ko tožnik zatrjuje, da je rok 3 dni prekratek. Vendar pa v konkretnem primeru ta razlog za ničnost ni podan, saj je v izreku odločbe o razrešitvi navedeno le to, da se tožnik razreši kot izvršitelj in da mora brez odlašanja določene predmete izročiti zbornici izvršiteljev, v izreku te odločbe pa ni določen rok za izročitev teh predmetov. V odločbi o razrešitvi ni nič takega, kar ne bi bilo možno izvršiti. Ostali razlogi, zaradi katerih naj bi bila po tožnikovem mnenju odločba o razrešitvi nična, pa ne predstavljajo razlogov za ničnost iz 279. člena ZUP, zato se sodišče do njih niti ne more opredeliti, saj je o pravilnosti odločbe o razrešitvi upravno sodišče že odločilo in je odločbo o razrešitvi potrdilo s sodbo opr. št. I U 435/2012-18 z dne 13. 9. 2012, torej je odločba o razrešitvi postala pravnomočna. Res je, da je zoper sodbo vložena revizija, vendar pa vrhovno sodišče o reviziji še ni odločilo. Ker je bilo torej o odločbi o razrešitvi že pravnomočno odločeno, se sodišče ne more opredeliti do tistih tožnikovih navedb, s katerimi dokazuje domnevno nepravilnost odločbe o njegovi razrešitvi, pa ne predstavljajo razlogov za ničnost, na katere je pa moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti že v zadevi opr. št. I U 435/2012. Sodišče pa se tudi ne more opredeliti do revizijskih razlogov iz zadeve opr. št. I U 435/2012 in jih šteti kot tožbene razloge v tej zadevi, če jih tožnik konkretno ne navede v svoji tožbi.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.