Jedro

Blago, uvoženo v Republiko Slovenijo 8.10.1991 ali kasneje, zapade carinjenju po predpisih Republike Slovenije in po organih te države. Carinsko območje Republike Slovenije omejuje carinsko črto, ki je istovetna z državno mejo Republike Slovenije, določeno s temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi carinarnice z dne 28.11.1991, s katero je carinarnica zavezala tožnika k plačilu carine in uvoznih davščin za osebni avtomobil Fiat Uno v skupnem znesku 128.337,00 SLT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je iz spisov zadeve razvidno, da je bilo vozilo znamke ocarinjeno v Carinarnici Zagreb, CI Velesejem, za uvoznika iz Siska, po uvozni carinski deklaraciji z dne 8.10.1991 na podlagi predložene fakture z dne 2.7.1991, iz katere je razvidna vrednost avtomobila v znesku 201.528 BEF. Isti avtomobil je bil predmet kupoprodajne pogodbe, sklenjene dne 7.10.1991 v Sisku med tožnikom kot kupcem in prodajalcem. Carinarnica je v odločbi pravilno ugotovila, da vozilo ni bilo uvoženo pred 8.10.1991, saj je iz navedene pogodbe razvidno, da je bil prometni davek plačan dne 9.10.1991 v Sisku, vozilo pa dne 8.10.1991 fizično v Zagrebu zaradi carinjenja, kot izhaja iz navedene uvozne carinske deklaracije. Možno je sicer, da sta se tožnik in prodajalec že 6.10.1991 na avtomobilskem sejmu v Mariboru dogovorila za nakup tega vozila, vendar tožnik ni dokazal, da je tega dne prevzel od prodajalca vozilo, ki je bilo ocarinjeno. Kot dobroverni kupec vozila tuje znamke, ki je bilo pripeljano iz Belgije, bi se moral tožnik vsekakor prepričati o plačanih uvoznih dajatvah in zahtevati od prodajalca dokaze. Tožena stranka v obrazložitvi dalje navaja, da je s proglasitvijo samostojnosti Republike Slovenije in iztekom moratorija medrepubliška meja z Republiko Hrvaško dne 8.10.1991 postala državna meja. Pri uvozu blaga iz Republike Hrvaške je potrebno plačati carino v smislu 1. odstavka 18. člena carinskega zakona in uvozne davščine, razen če gre za blago, ki je po poreklu iz te republike, za katero se plačuje le 1% carinske evidence in temeljni prometni davek. Postopek v tej zadevi je bil pravilno uveden na podlagi 2. odstavka 249. člena carinskega zakona in dejansko stanje v odločbi carinarnice pravilno ugotovljeno, saj se listinski dokazi ne morejo šteti za neverodostojne samo zato, ker so bili predloženi v fotokopiji. Tožnik ni dokazal nepravilnosti v datumu sprejema navedene uvozne carinske deklaracije in datumu plačila uvoznih dajatev. Tudi druge pritožbene navedbe po ugotovitvah tožene stranke niso mogle vplivati na drugačno rešitev v tej zadevi.

Tožnik v tožbi navaja, da je kupoprodajno pogodbo glede vozila sklenil že 6.10.1991 s podjetjem, kar izhaja iz kupoprodajne pogodbe z dne 6.10.1991 ter potrdila in police oddelka za notranje zadeve občine o izdaji preizkusne tablice, ki je bilo izdano dne 6.10.1991 in v katerem je navedena številka šasije tega vozila, iz česar je razvidno, da je tožnik kot kupec že 6.10.1991 imel kupoprodajno pogodbo in razpolagal s podatkom o številki šasije vozila. Vozilo je prispelo v Maribor 7.10.1991, to je tisti dan, s katerim je označen tudi datum kupoprodajne pogodbe, v kateri je tudi navedeno, da kupec nastopi posest vozila takoj, kar pomeni, da je bilo vozilo dejansko izročeno že 7.10.1991 in tega dne tudi prispelo v Slovenijo. Vozilo je prispelo v bivšo Jugoslavijo, torej čez carinsko črto, 6.7.1991, za carinjenje pa je bilo prijavljeno 7.10.1991 in ne 8.10.1991, kot je zmotno ugotovljeno. Glede na vse to tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo in odločbo carinarnice odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožbene navedbe tožnika glede datuma sklenitve kupoprodajne pogodbe in carinjenja osebnega avtomobila niso točne, ker ne ustrezajo listinskim dokazom. Plačila uvoznih dajatev je po 7.10.1991 oproščeno blago, ki je bilo uvoženo iz republik bivše Jugoslavije samo, če je bilo pred 8.10.1991 tam ocarinjeno in pred tem datumom tudi v lasti pravnih ali fizičnih oseb iz Republike Slovenije. V obravnavanem primeru pa oba pogoja nista bila izpolnjena in zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz listin upravnega spisa, predloženega v tej zadevi, izhaja da je osebno vozilo Fiat Uno, letnik 1991, katerega uvoz je predmet izpodbijane odločbe, prešlo carinsko črto bivše Jugoslavije dne 6.7.1991. Vozilo je bilo treba prijaviti Carinarnici Zagreb Jankomir do 10.7.1991 (fotokopija prijave za uvoz in tranzit blaga z dne 6.7.1991). Vozilo je bilo prijavljeno Carinarnici Zagreb, carinski izpostavi Velesejem, po uvozni carinski deklaraciji, sestavljeni dne 7.10.1991, prejeti dne 8.10.1991, ter dne 8.10.1991 pregledano. Istega dne, to je 8.10.1991, so bile za to vozilo plačane carina in druge uvozne davščine v skupnem znesku 52.129,30 din (fotokopija UCD), obračunane na podlagi fakture belgijske firme Potargent, Heverlee, z dne 2.7.1991 (fotokopija fakture). Vozilo je kupil od uvoznika vozila na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene med strankama dne 7.10.1991 v Sisku. Podpis prodajalca na pogodbi je bil overjen dne 9.10.1991 pri Občinskem sekretariatu za občo upravo Sisak ter istega dne odmerjen prometni davek iz te pogodbe v Sisku (fotokopija kupoprodajne pogodbe za motorno vozilo z dne 7.10.1991). Vozilo je bilo dne 9.10.1991 tehnično pregledano in registrirano pri oddelku za notranje zadeve občine (fotokopija zapisnika o tehničnem pregledu vozila z dne 9.10.1991 in prijave registracije z dne 9.10.1991). O teh dejstvih je oddelek za notranje zadeve občine z dopisom z dne 14.10.1991 obvestil carinarnico.

Nesporno v tej zadevi je, da je Republika Slovenija z 8.10.1991, to je z iztekom moratorija na implementacijo njenih ustavnih aktov o osamosvojitvi tudi de facto postala samostojno carinsko območje, ki ga v smislu drugega odstavka 2. člena carinskega zakona (CZ - Uradni list SFRJ, št. 34/90) omejuje carinska črta, ki je istovetna z državno mejo Republike Slovenije, določeno s temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Za to carinsko območje se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so v Republiki Sloveniji veljali ob uveljavitvi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor navedeni ustavni zakon ne določa drugače (4. člen ustavnega zakona, Uradni list RS, št. 1/91-I).

Iz navedene pogodbe, ki je bila predložena registracijskemu organu kot dokazilo o lastništvu vozila, izhaja, da je bilo vozilo izročeno tožniku v posest dne 7.10.1991 v Sisku.

To je razvidno iz datuma sklenitve pogodbe, kraja sklenitve pogodbe in izročilne klavzule pod točko III. te pogodbe. Vendar za to vozilo, ki je bilo uvoženo v bivšo Jugoslavijo 6.7.1991, carinski postopek do 8.10.1991 še ni bil končan. Uvozna carinska deklaracija je bila sicer sestavljena 7.10.1991, vendar je bila carinarnici predložena šele 8.10.1991 in carinski postopek je bil opravljen 8.10.1991 pri Carinarnici Zagreb, CI Velesejem. Carinjenje blaga obsega po 234. členu CZ tudi pregled blaga. Iz navedene uvozne carinske deklaracije nedvomno izhaja, da je bilo vozilo carinsko pregledano dne 8.10.1991 v carinski izpostavi Zagreb Velesejem. Tožena stranka v izpodbijani odločbi torej pravilno ugotavlja, da je vozilo, ki je predmet carinskega postopka, bilo uvoženo 8.10.1991 ali pa naslednji dan. S tem pa je zapadlo carinjenju po predpisih Republike Slovenije in po organih te države.

Po 3. odstavku 8. člena navedenega ustavnega zakona veljajo v Republiki Sloveniji posamični pravni akti, ki jih po uveljavitvi tega zakona izdajo organi drugih republik bivše SFRJ, le v primerih, na način in pod pogoji, ki veljajo za posamične akte tuje države. Carinske odločbe tuje države se v drugi državi upoštevajo le v primerih, določenih z meddržavnimi sporazumi (carinska unija ipd.). Republika Slovenija takšne pogodbe z Republiko Hrvaško ni sklenila. Izpodbijana odločba je torej pravilna in zakonita, zato tožnik s tožbo ni mogel uspeti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena zgoraj navedenega ustavnega zakona.