Jedro

Tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot voznik tovornega vozila, je od tožene stranke vtoževal plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala določenega dne, ko je bilo v carinskem postopku ugotovljeno, da gorivo, ki ga je razvažal, ni bilo obdavčeno, zato je bilo tožniku kot solidarnemu dolžniku naloženo plačilo celotnega zneska davka. Tožnik je plačal del tega davka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku naložila opravljanje nedopustnega dela, da je podana vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem in da je tožniku nastala premoženjska škoda v višini plačanega davka, kar mu je tožena stranka dolžna povrniti. Tožnik je upravičen tudi do povračila nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za strah, zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode ter zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 7.070,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov v plačilo do plačila, vse v roku 15 dni (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, to je plačilo 2.000,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 2.570,00 EUR od 24. 4. 2012, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti tožniku njegove stroške v znesku 1.061,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo in navaja, da se pritožuje zoper I. in III. točko izreka iz pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP, to je zaradi bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti kot neutemeljen zavrne. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v zamudni sodbi nepravilna in nezakonita. Glede nepremoženjske škode je po oceni tožene stranke tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen, prav tako pa je nesklepčen. Tožena stranka tožniku ni povzročila nobene nepremoženjske škode, saj ga tožena stranka ni priprla, niti mu ni odvzela svobode oziroma mu le-to omejila. Ni podana nobena protipravnost, niti ni tožena stranka tožniku povzročila vtoževane nepremoženjske škode. Tožnik je bil priprt v ZR Nemčiji, zaradi ravnanja nemških pravosodnih organov, ki nimajo nobene zveze s toženo stranko. Tožnik je opravljal posel prevoza tovora v okviru družbe A. d.o.o., ter ni prevažal tovor, ki bi bil v lasti tožene stranke. Iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi okrnitve osebne svobode in posega v osebnostne pravice, primarnega strahu, vse iz naslova, kar je tožnik preživel v priporu v ZR Nemčiji, tožena stranka ni odškodninsko odgovorna. Omenjeni pripor so torej odredili nemški pravosodni organi, ki so ravnali na nepravilen in nezakonit način. Glede premoženjske škode je tožbeni zahtevek v celoti nesklepčen. Tožena stranka ni odškodninsko odgovorna iz naslova stroškov za odvetnika tožnika v ZR Nemčiji v okviru zagovarjanja v opisanem kazenskem postopku oziroma v carinskem postopku. Tožnik se je sam odločil, kdo ga bo zagovarjal v postopkih v ZR Nemčiji, v kakšnem obsegu, ter pod kakšnimi pogoji finančne narave. Ni podana nobena protipravnost niti vzročna zveza. Gre za civilno pravni spor, ki bi se moral obravnavati pri stvarnem krajevno pristojnem pravdnem sodišču. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka, saj tožena stranka ne živi na naslovu Ulica ..., ker je tožena stranka že dve leti v Avstraliji. Tako je sodišče vročalo zadevo na naslov, kjer tožena stranka ne živi, prav tako pošiljka toženi stranki ni bila osebno vročena. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano zamudno sodbo, ki je v celoti pravilna in zakonita. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa ni zagrešilo nobenih kršitev pravil postopka. Tožnik pripominja, da je Ulica ... naslov toženca, ki je v evidencah CRP v RS. V kolikor se je toženec preselil, bi moral to sporočiti pristojni Upravni enoti. Ker tega ni storil, mora nositi posledice. To, da je sodišče pošiljalo sodna pisanja tožencu na naslov, ki je evidentiran v CRP v RS ne predstavlja prav nobene kršitve pravil postopka. Sicer pa tožnik ob vložitvi tožbe ni vedel, da naj bi se tožena stranka preselila v Avstralijo, tožena stranka pa celo v svoji pritožbi navede naslov Ulica ..., tako da gre evidentno za izmišljotine toženca, če bi toženec resnično živel v Avstraliji, bi tudi navedel naslov. Sicer pa je toženca zastopala stečajna upraviteljica B.B., ker je bil toženec v stečajnem postopku. Prostost je bila tožniku v ZR Nemčiji odvzeta iz razloga opravljanja dela pri toženi stranki, s katero je bil v delovnem razmerju in je opravljal sporni prevoz. Protipravno ravnanje toženca je bilo podano, ker je vedel oziroma je moral in mogel vedeti, da prevaža neobdavčeno gorivo in da je to nedopustno. V zvezi s tem se zoper tožnika vodi tudi postopek za plačilo 507.350,39 EUR, v zvezi s katerim je bil tožnik primoran pridobiti kvalificirano pravno pomoč v tuji državi. ZDR veljaven v času dejanja je v prvem odstavku 84. člena določal, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če mu je bila ta povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Temelj odškodninske odgovornosti tako za povračilo premoženjske škode, kot tudi za povračilo nepremoženjske škode je v celoti podan. Tožnik pripominja, da je tožena stranka del (1.000,00 EUR) premoženjske škode plačala že pred vložitvijo tožbe (kar je tožnik upošteval pri višini vtoževane premoženjske škode) - kar je nesporno tudi v toženčevi pritožbi. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v I. in III. točki izreka v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe, zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Zamudna sodba v našem pravnem sistemu je zasnovana na sistemu afirmativne litiskontestacije, kar pomeni, da se pasivnost tožene stranke razlaga kot priznanje navedb in trditev tožeče stranke oziroma strinjanje z dejansko podlago tožeče stranke kot je navedena v tožbi. Tako temelji na fikciji, da tožena stranka priznava vsa dejstva navedena v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava, kar pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na tak način, kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo.

8. Pritožba primarno uveljavlja, da naslov tožene stranke ni Ulica ..., pač pa da že dve leti živi in dela v Avstraliji. Tožena stranka niti ne navede, kje v Avstraliji živi, iz prejete vročilnice pa tudi izhaja, da je bilo za toženo stranko puščeno obvestilo o prejeti priporočeni pošiljki na naslovu Ulica ... in da povratnica ne vsebuje nikakršnih posebnosti in ne izhaja, da bi bila tožena stranka preseljena. Prav tako tožena stranka pritožbi prilaga pooblastilo, podpisano 3. 10. 2015 v C.. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre le za izogibanje prevzemu pošte oziroma pravdanju. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s stališčem odgovora na pritožbo, da bi tožena stranka morala spremenjen naslov sporočiti sodišču. V kolikor je naslov toženca Ulica ... naveden v evidencah CRP v RS, kar je bilo upoštevano tudi pri vročanju, to ne predstavlja nobene kršitve pravil postopka. Zato je pritožba glede navedenega neupoštevna.

9. Tožena stranka tudi navaja, da ni pasivno legitimirana, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja ob vpogledu v spis, da je sodišče prve stopnje 29. 12. 2014 izdalo sklep, da se postopek v individualnem sporu, ki je bil prekinjen z dne 25. 11. 2014 nadaljuje, odločba je postala pravnomočna. Sodišče je ob tem ugotovilo, da je bila tožena stranka D.D. s.p. izbrisana iz registra, tako da je sodišče pravilno nadaljevalo postopek zoper toženo stranko D.D. - fizična oseba.

10. Tožnik je v tožbi navedel, da je bil zaposlen pri toženi stranki kot voznik tovornega vozila, pri čemer je vožnjo opravljal po Sloveniji in Evropski uniji. Naklad goriva je opravljal v Nemčiji in razklad v Avstriji. Dne 17. 8. 2011 je nemška carina začela ugotavljati poreklo goriva ter ugotovila, da gorivo ni bilo obdavčeno, tako da je zoper tožnika stekel carinski postopek, v katerem je bilo zahtevano, da kot solidarni dolžnik plača celoten znesek davka v višini 507.350,39 EUR. Del teh stroškov je plačala tožena stranka v višini 1.000,00 EUR, delno pa tožnik v višini 2.570,00 EUR z obrestmi. Tožena stranka je tožniku nedvomno naložila opravljanje nedopustnega dela, podana je tudi vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem, prav tako pa je tožniku nastala premoženjska škoda v višini 2.570,00 EUR, kar je upravičen, da mu tožena stranka oziroma delodajalec škodo povrne. Pravna podlaga je podana v določilih 184. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če je le-ta povzročena pri delu ali v zvezi z delom.

11. Tožnik je upravičen tudi do povračila nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za strah, zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode ter zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice v višini 6.500,00 EUR. Tožniku pripada navedena odškodnina na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ, ki sicer določa, da tisti, ki drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Za obstoj škode je podana odgovornost tožene stranke ter vse ostale predpostavke enako kot za premoženjsko kot za nepremoženjsko škodo. Sodišče je od vtoževanega tožbenega zahtevka tožniku pravilno priznalo 2.500,00 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri čemer je tožnik zatrjeval, da je od pripora dalje v hudem stresu, se zbuja in je živčen, neprespan, v stiski in se izogiba stikom. Pred priporom in postopkom zaradi 507.350,39 EUR se je ukvarjal z različnimi športnimi aktivnostmi, sedaj pa te aktivnosti občutno zmanjšuje. Tožniku je bila tudi odvzeta prostost, zaradi postopka se je zbal za svojo eksistenco, tako da mu je sodišče priznalo odškodnino za strah v višini 1.000,00 EUR. Zaradi okrnitve svobode in posega v osebnostne pravice je sodišče tožniku priznalo 1.000,00 EUR.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (I. in III. točka izreka), za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.