Jedro

Storilec kaznivega dejanja je ravnal z naklepom, če se je v času storitve kaznivega dejanja zavedal vseh okoliščin le-tega in je nastanek posledice hotel oziroma je vanjo privolil. Ker tudi ugotavljanje teh dejstev predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja, njihov preizkus ni predmet postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega P.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Višje sodišče v Ljubljani kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 25.3.1999, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ in mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri je bila določena kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obsojenčev zagovornik je navedel, da zahtevo vlaga iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Meni, da je izpodbijana sodba nezakonita, saj obsojencu v postopku ni bil dokazan element koristoljubnosti, ki je bistveni element kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ. Ker je bil denar zasežen le M., obsojenec pa je povedal, da mu je z vožnjo delal le uslugo, naj bi drugačen zaključek glede na listine v spisu ne bil možen. Prav tako naj bi iz listin v spisu izhajalo, da obsojenec ni ničesar vedel o spornem potnem listu. Zagovornik meni, da obsojencu v celotnem postopku ni bil dokazan naklep in niso bili dokazani vsi elementi kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ. Prekršen naj bi bil KZ, ki v splošnih načelih določa, da ni kazni brez krivde in da zakon za kaznivo dejanje, ki je protipravno, določa njegove znake.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da se vsebina zahteve nanaša izključno na očitke sodišču, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ker iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, smiselno zatrjevanje kršitve KZ pa nima osnove, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Skladno z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vložnik zahteve trdi, da glede na listine v spisu ni možen zaključek, da je v obsojenčevem ravnanju mogoče najti koristoljubnost, ki je zakonski znak kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ. Ob tem ne pojasni, katere listine v spisu naj bi bile s takšnim zaključkom v nasprotju. Kljub pomanjkljivo uveljavljani kršitvi pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obsojenec ravnal iz koristoljubnosti in to tudi ustrezno obrazložilo, pravilnost te ugotovitve pa je potrdilo sodišče druge stopnje. Z zatrjevanjem nasprotnega dejstva zagovornik uveljavlja (sicer pritožbeni) razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, skladno z zgoraj citirano določbo pa zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ni mogoče vložiti. Enako velja glede okoliščin v zvezi s potnim listom.

Storilec kaznivega dejanja je ravnal z naklepom, če se je v času storitve kaznivega dejanja zavedal vseh okoliščin le-tega (objektivnih znakov kaznivega dejanja, posledice oz. možnosti nastanka prepovedane posledice in vzročne zveze med svojim ravnanjem in prepovedano posledico) in je nastanek posledice hotel oziroma je vanjo privolil. Tudi ugotavljanje teh dejstev predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja. V primeru, da so navedena dejstva podana, napravi sodišče na podlagi teh dejstev pravni sklep in ugotovi, da je pri storilcu podan direktni ali eventualni naklep.

Vložnik zahteve se dotakne tudi vprašanja, če je obsojencu bil dokazan naklep in meni, da temu ni tako. Kaznivo dejanje po 2. odstavku 311. člena KZ je mogoče storiti le z naklepom. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ob ugotovljenih okoliščinah, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, sodišče napravilo pravilen pravni sklep, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z naklepom. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato ni podana. Okoliščine, ki so podlaga takšnemu sklepu, pa so del ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

Kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ni podana, zahteva za varstvo zakonitosti pa je deloma vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.