Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik delo opravljal z motorjem, ki je po ustaljeni sodni praksi nevarna stvar, za katere je lastnik objektivno odgovoren, razen če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati ali se mu izogniti, oziroma da je oškodovanec prispeval k nastanku škode (drugi in tretji odstavek 153. člena OZ). Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik ni vozil prehitro, saj je moral tik pred mestom nezgode v križišču ostro zaviti levo, da jaška, ki je bil privzdignjen, ni videl, da niti jašek niti gradbišče ni bilo označeno, da je po isti poti vozil že 30 let, da ni bil seznanjen z možnostjo odklonitve dostave pošte v primeru zapor cest, o katerih toženka svojih poštarjev ni obveščala, saj ni spremljala stanja na cestah. Na podlagi navedenega je pravilno zaključilo, da na strani tožnika niso podani razlogi, ki bi izključili objektivno odgovornost toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 49.652,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2019 do plačila (točka I izreka), višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 49.652,76 EUR od 15. 6. 2017 do 11. 9. 2019 in plačilo zneska 30.978,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2017 do prenehanja obveznosti je zavrnilo (točka II izreka). Tožniku je naložilo plačilo 38,42 % toženkinih stroškov postopka (točka III izreka), toženki plačilo 61,58 % stroškov postopka tožnika (točka IV izreka) in sklenilo, da je zavezanka za plačilo 61,58 % sodne takse za postopek na prvi stopnji (točka V izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je napačno štelo, da se je tožnik seznanil z obsegom nematerialne škode s pregledom pri ortopedu dne 6. 12. 2018 in naj bi se subjektivni rok zastaranja terjatve iztekel 6. 12. 2021, objektivni zastaralni rok pa 16. 6. 2023. Toženka se s tekom oziroma iztekom absolutnega zastaralnega roka ne strinja, saj je za nastop absolutnega zastaranja odločilen čas in dejstvo nastanka škode, ki je vedno enak času, ko se je oškodovanec seznanil s končnim obsegom škode. V zvezi z nematerialno škodo navaja, da ta nastane, ko se poseg manifestira v eni od njenih oblik, kar pa ne pomeni, da mora oškodovanec poznati njen konkretni znesek. Važen je trenutek nastanka posamezne premoženjske in nepremoženjske škode, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Ker tožnik vtožuje več vrst premoženjske škode, je pomemben trenutek nastanka posamezne škode (pri premoženjski - plačilo posameznega stroška), od tega pa je odvisen tek in iztek absolutnega zastaralnega roka. Sodišče tega ni upoštevalo, zato je zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru niso podani razlogi iz 153. člena OZ, ki bi izključevali ali delno oprostili objektivno odgovornost toženke, ker po stališču sodišča, tožnik pri vožnji z motornim kolesom ni zaznal nevarnosti, ki ga je presenetila in se tako ni sam spustil v nevarnost, je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Gradbena dela in izkopi, ki so se izvajali na cestišču, so bili vidni, tako so bili cesta in dovozi do hiš eno samo gradbišče. Cestišče in dovozi do hiš niso bili označeni. Dela so trajala dalj časa. Zapora cest je bila javno objavljena. Po stališču pritožbe posebej skrben človek po takšnem terenu ne bi vozil motornega kolesa, saj bi se moral zavedati vseh nevarnosti in rizikov ter predvideti morebitne škodne posledice take vožnje. Tožnik se je torej sam spustil v nevarno situacijo, zato je do nastanka škode prišlo izključno zaradi njegovega ravnanja. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je zmotno uporabilo določilo drugega in tretjega odstavka 153. člena OZ. V zvezi z dosojenim zneskom pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 40.000,00 EUR, pa bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tožniku priznano invalidnino, ki jo je pridobil zaradi priznanja telesne okvare in invalidnosti po odločbi ZPIZ. Invalidnina ima podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, ki mu posledično gre nižja odškodnina. Sodišče prve stopnje je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo določbo 179. člena OZ. Zmotno pa je ugotovilo tudi, da je bil tožnik pred nezgodo izjemno dejaven na področju rekreativnih dejavnosti, ki jih sedaj ne mora izvajati, česar pa iz izvedenih dokazov ni moč zaključiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih je upoštevalo določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, prepričljivo ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, na katerih temelji odločitev o tožbenem zahtevku, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

7. Tožnik je bil kot poštar zaposlen pri toženi stranki. Poškodoval se je pri delu. Dne 30. 7. 2013 ob 12. uri je v A. s službenim motorjem razvažal pošto in naletel na neoznačen pokrov betonskega jaška na javni makadamski poti. Motor je dvignilo v zrak, tožnik je priletel na desno nogo in utrpel huda komplicirana zloma golenice in mečnice, tako da je posledično postal invalid III. kategorije. Toženki očita, da je za nesrečo objektivno odgovorna (službeno vozilo) in krivdno odgovorna (motor s pleksi steklom, brez navodil glede povečane pazljivosti glede jaškov) ter vtožuje odškodnino za nesrečo pri delu.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode ni zastaral. Pravilno in skladno s sodno prakso je uporabilo 352. člen Obligacijskega zakonika o subjektivnem triletnem zastaralnem roku in objektivnem petletnem zastaralnem roku za odškodninsko terjatev za povzročeno škodo. Ugotovilo je, da se je tožnik tako s celotnim obsegom nepremoženjske kot tudi premoženjske škode seznanil na zadnjem specialističnem pregledu pri ortopedu dne 6. 12. 2018, ko je bilo zdravljenje zaključeno, in tako ob vložitvi tožbe dne 12. 9. 2019 zahtevka za povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode nista zastarala. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Tožba je bila namreč vložena tako pred iztekom subjektivnega zastaralnega roka, kot tudi pred iztekom absolutnega zastaralnega roka.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se je tožnik sam spustil v nevarno situacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik delo opravljal z motorjem, ki je po ustaljeni sodni praksi nevarna stvar, za katere je lastnik objektivno odgovoren, razen če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati ali se mu izogniti, oziroma da je oškodovanec prispeval k nastanku škode (drugi in tretji odstavek 153. člena OZ). Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik ni vozil prehitro, saj je moral tik pred mestom nezgode v križišču ostro zaviti levo, da jaška, ki je bil privzdignjen, ni videl, da niti jašek niti gradbišče ni bilo označeno, da je po isti poti vozil že 30 let, da ni bil seznanjen z možnostjo odklonitve dostave pošte v primeru zapor cest, o katerih toženka svojih poštarjev ni obveščala, saj ni spremljala stanja na cestah. Na podlagi navedenega je pravilno zaključilo, da na strani tožnika niso podani razlogi, ki bi izključili objektivno odgovornost toženke.

10. Toženka pa se pritožuje tudi zoper višino dosojenega zneska. Sklicuje se na uveljavljeno stališče sodne prakse, da se pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upošteva tudi priznana invalidnina za telesne okvare. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da iz listin v spisu ne izhaja, da bi bila tožniku priznana invalidnina. Toženka se je šele v pritožbi razpisala o namenu invalidnine, tekom postopka pred sodiščem prve stopnje pa se nanjo sploh ni sklicevala. Tako gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče skladno z določbo 337. člena ZPP ne obravnava. Zato s tem v zvezi sodišče prve stopnje ni zmotno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, pa tudi določba 179. člena OZ je bila pravilno uporabljena.

11. Presplošne so pritožbene navedbe v zvezi z odmero odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato jih pritožbeno sodišče ne more presojati. Sodišče prve stopnje je v točkah 26, 27 in 35 pravilno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo, da so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane. Opredelilo se je do vseh aktivnosti, ki jih tožnik ne more več opravljati v takem obsegu, kot jih je lahko pred nesrečo pri delu, pri čemer je upoštevalo tudi mnenje izvedenca. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

12. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnik pa svoje stroške krije sam, ker z odgovorom na pritožbo k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogel.