Jedro

Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, da je pri izdaji začasne odredbe, katere vsebina se prekriva z vsebino tožbenega zahtevka, potrebna zadržanost. Stališče ima oporo v odločbi US RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, ki je bila podlaga za spremembo prejšnjega stališča sodne prakse, da se začasna odredba ne more prekrivati z vsebino zahtevka. US RS je poudarilo, da je v nekaterih primerih nujno na tak način začasno urediti stanje, ker sicer sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Ena od takih okoliščin je, da tožniku že med sodnim postopkom nastaja težko nadomestljiva škoda. Ne glede na to je na drugi strani v vsakem takem primeru treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke. Izdaja začasne odredbe z vsebino, identično tožbenemu zahtevku, je pred izvedbo kontradiktornega postopka dopustna le, kadar bo kljub izdani (in izvršeni) začasni odredbi mogoče po zavrnitvi tožbenega zahtevka vzpostaviti prejšnje stanje.

Vzpostavitev in ohranjanje ustreznih pogojev v zakloniščih z namenom varovanja življenja in zdravja ljudi je tožničina zakonska naloga. Zmotno je zato stališče v izpodbijanem sklepu, da trditve o ogroženosti življenj drugih ne utemeljujejo sklepa o verjetnem izkazu težko nadomestljive škode. Sodno varstvo, ki ga tožnica uveljavlja s tožbenim zahtevkom, ne služi zgolj varstvu njene lastninske pravice glede sporne nepremičnine (istovrstne lastninski pravici oseb zasebnega prava), ampak tudi – ali celo prvenstveno – izpolnitvi njenih zakonskih nalog, ki jih ima kot oseba javnega prava na področju varovanja zdravja in življenja ljudi na svojem območju. Navedeno funkcijo tožničine lastninske pravice glede javnih zaklonišč je zato treba upoštevati tudi pri presoji, ali potrebuje začasno sodno varstvo. Z nasprotnim stališčem bi bilo začasno sodno varstvo zoženo na zgolj eno od funkcij lastnine, ne da bi bil za to podan stvaren razlog.

Zahteve po možni vzpostavitve prejšnjega stanja v primeru, ko bi bil po izdani začasni odredbi zahtevek zavrnjen kot neutemeljen (t. i. reverzibilnost), ni sprejemljivo razlagati tako ozko, da bi bila začasna ureditev razmerja dopustna le, ko se ne bi v ničemer ali le zanemarljivo spremenil toženčev pravni položaj. Na eni strani je treba ovrednotiti škodo, ki bi nastala tožniku v primeru odložitve ureditve razmerja na čas izdaje pravnomočne sodbe, na drugi strani pa toženčevo breme, ki bi ga ureditev razmerja predstavljala zanj pred izvedbo kontradiktornega postopka in izdajo pravnomočne odločbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri je toženec dolžan v 8 dneh izprazniti svoje stvari iz javnega zaklonišča ob Cesti (desnega dela, ki ima dostop s Ceste), ki se nahaja pod nepremičnino 100 in ga prostega oseb in svojih stvari vrniti tožnici v posest, za primer, da toženec ne bi izpolnil svoje obveznosti, pa naj to na njene stroške stori izvršitelj. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Tožnica v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Presoja sodišča glede verjetnega nastanka težko nadomestljive škode je preveč formalistična. Ni izvedena celovita presoja položaja obeh pravdnih strank. Tožnica je v skladu z zakonom dolžna zagotavljati zaščitno funkcijo javnih zaklonišč, tako da položaj ni primerljiv s primerom, ko posameznik svoj predlog za izdajo začasne odredbe opira na ogroženost javne varnosti. Podobno stališče je bilo zavzeto v sklepu VSL II Cp 640/2019. V predlogu je opozorila na obveznosti morebitnega najemnika, teh pa toženec ne želi prevzeti in ravna celo v nasprotju z njimi (zaklenil je del zaklonišča ter odstranil prezračevalne kanale in del postelj). Sodišče ni tehtalo položaja oziroma interesov pravdnih strank. Toženčevo ravnanje je očitno in namerno protipravno in predstavlja samovoljen poseg v tožničino lastninsko pravico na javnem zaklonišču. Njegov odziv k mirni rešitvi je bil vse prej kot konstruktiven (neodzivnost, aroganca in grožnje). Prestavitev glasbene opreme ne bi bila povezana z njihovim poškodovanjem, niti z ogrožanjem življenja, zdravja in varnosti. Iz nobene javno dostopne sodne odločbe ne izhaja, da v primeru očitnega protipravnega poseganja v nepremičnino, ki je po svoji osnovni funkciji namenjena zagotavljanju javne varnosti, ne bi bila dopustna izdaja začasne odredbe za zavarovanje javne varnosti. V odločbah VSL II Cp 1614/2019 in I Cp 2143/2019, na kateri se opira izpodbijani sklep, je šlo za travnato območje oziroma poslovne skladiščne prostore in dvorišče. Izpodbijana odločitev odstopa od odločitev prvostopenjskih sodišč v podobnih primerih (III P 2470/2016, III P 961/2017). Težko nadomestljiva škoda je lahko tudi tista, ki je ni mogoče materialno ovrednotiti (tako tudi sklep VSK I Cp 846/2006).

Napačno je stališče v izpodbijanem sklepu, da je uporaba tretje alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) izključena. Že iz odločitev, ki so v oporo spornemu stališču navedene v izpodbijanem sklepu, izhaja, da sodna praksa o tem vprašanju ni enotna (enako tudi II Cp 1440/2019, II Cp 2439/2018, II Cp 1565/2019). Iz ene od njih izhaja celo nasprotno stališče (sklep II Cp 384/2019), ki je bilo zavzeto tudi v več drugih odločbah (VSL II Cp 640/2019, II Cp 540/2019, II Cp 1614/2019). Izdaja ureditvene začasne odredbe je dopustna tudi iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, je pa pomembno tehtanje interesov nasprotne stranke. V obravnavani zadevi, ko je toženec samovoljno in brez soglasja in vedenja tožnice zasedel del javnega zaklonišča, ga preuredil in ga že več mesecev ni pripravljen vrniti, je očitno, da tožničin interes (ki se delno prekriva z javnim interesom) pretehta nad toženkinim interesom.

Niti zakon niti sodna praksa ne terjata izrecnih trditev o reverzibilnosti. O tem se mora na podlagi podanih navedb izreči sodišče. Iz tožničinih navedb jasno izhaja, da bi bila možna vrnitev v sedanje stanje. Ni trdila, da bo nepremičnino porušila ali bistveno predrugačila in tako ne bi bila več možna uporaba s strani toženca.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnica zahteva od toženca izpraznitev dveh prostorov v javnem zaklonišču. Hkrati s tožbo zaradi vznemirjanja lastninske pravice je predlagala izdajo začasne odredbe z vsebino, enako tožbenemu zahtevku. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da je tožnica verjetno izkazala lastninsko pravico glede sporne nepremičnine, na kateri je zaklonišče, ter da ima del prostorov zaklonišča v posesti toženec in ji ga noče izročiti. Odločitev o zavrnitvi predloga temelji na stališčih, (1) da zatrjevano ogrožanje javne varnosti ne izkazuje verjetne težko nadomestljive škode, ki bi nastala njej, (2) da je tožnica sicer zatrjevala, da škoda, ki bi nastala tožencu, ni primerljiva s škodo, ki bi lahko nastala za večje število ljudi zaradi neizpraznjenega zaklonišča, vendar pa navedeno ne zadostuje za izdajo ureditvene začasne odredbe in (3) da tožnica ni zatrjevala, da bi bilo mogoče v primeru izdaje začasne odredbe in kasnejše zavrnitve zahtevka vzpostaviti prejšnje stanje.

5. Za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve mora biti poleg verjetno izkazanega obstoja terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) verjetno izkazana tudi ena od naslednjih predpostavk: (1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), (2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali (3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

6. Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, da je pri izdaji začasne odredbe, katere vsebina se prekriva z vsebino tožbenega zahtevka, potrebna zadržanost. Stališče ima oporo v odločbi US RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, ki je bila podlaga za spremembo prejšnjega stališča sodne prakse, da se začasna odredba ne more prekrivati z vsebino zahtevka. US RS je poudarilo, da je v nekaterih primerih nujno na tak način začasno urediti stanje, ker sicer sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Ena od takih okoliščin je, da tožniku že med sodnim postopkom nastaja težko nadomestljiva škoda. Ne glede na to je na drugi strani v vsakem takem primeru treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke. Izdaja začasne odredbe z vsebino, identično tožbenemu zahtevku, je pred izvedbo kontradiktornega postopka dopustna le, kadar bo kljub izdani (in izvršeni) začasni odredbi mogoče po zavrnitvi tožbenega zahtevka vzpostaviti prejšnje stanje.

7. Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti stališča, da ogrožanje javne varnosti ne izkazuje verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, ki bi nastala njej. Tožnica je navedla, da je po zakonu zadolžena za vzdrževanje javnih zaklonišč, tj. prostorov, opremljenih s filtroventilacijskimi napravami in bivalno opremo, ki omogoča nekajdnevno bivanje in zaščito pred snovmi, ki hudo ogrožajo življenja in zdravje ljudi.1 Vzpostavitev in ohranjanje ustreznih pogojev v zakloniščih z namenom varovanja življenja in zdravja ljudi je torej njena zakonska naloga. Zmotno je zato stališče v izpodbijanem sklepu, da trditve o ogroženosti življenj drugih ne utemeljujejo sklepa o verjetnem izkazu težko nadomestljive škode. Sodno varstvo, ki ga tožnica uveljavlja s tožbenim zahtevkom, ne služi zgolj varstvu njene lastninske pravice glede sporne nepremičnine (istovrstne lastninski pravici oseb zasebnega prava), ampak tudi – ali celo prvenstveno – izpolnitvi njenih zakonskih nalog, ki jih ima kot oseba javnega prava na področju varovanja zdravja in življenja ljudi na svojem območju. Navedeno funkcijo tožničine lastninske pravice glede javnih zaklonišč je zato treba upoštevati tudi pri presoji, ali potrebuje začasno sodno varstvo. Z nasprotnim stališčem bi bilo začasno sodno varstvo zoženo na zgolj eno od funkcij lastnine, ne da bi bil za to podan stvaren razlog. Stališče v izpodbijanem sklepu, da je s trditvijo, da bi škoda, ki bi nastala občanom, nastala tudi njej, ker je dolžna vzdrževati zaščitno funkcijo zaklonišča, tožnica le pavšalno zatrjevala nastanek težko nadomestljive škode, je torej zmotno.

8. V izpodbijanem sklepu je zavzeto decidirano stališče, da urejevalne začasne odredbe ni dopustno izdati zgolj ob tehtanju posledic iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ampak le ob predpostavkah iz druge alineje navedene določbe. Pritožnica utemeljeno opozarja na nedorečenost stališč v sodni praksi, a se v okoliščinah obravnavanega primera pritožbenemu sodišču ni treba izreči o tem, ali učinkovito zavarovanje pravice do sodnega varstva omogoča že uporaba druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ali šele vključitev tehtanja iz tretje alineje navedene določbe. Že besedilo druge alineje omogoča upoštevanje namena oziroma razloga za začasno ureditev spornega razmerja in daje s tem potreben prostor za ustrezno ovrednotenje vseh okoliščin, ki jih je navedla tožnica.

9. Že zgoraj predstavljena vodila za izdajo urejevalne začasne odredbe, ki jih je podalo Ustavno sodišče, utemeljujejo tudi pravilnost tožničinega stališča, da je okoliščine na strani toženca treba vključiti v presojo, ali preprečitev nastanka težko nadomestljive škode terja začasno ureditev spornega razmerja. Zahteve po možni vzpostavitve prejšnjega stanja v primeru, ko bi bil po izdani začasni odredbi zahtevek zavrnjen kot neutemeljen (t. i. reverzibilnost), ni sprejemljivo razlagati tako ozko, da bi bila začasna ureditev razmerja dopustna le, ko se ne bi v ničemer ali le zanemarljivo spremenil toženčev pravni položaj. Na eni strani je treba ovrednotiti škodo, ki bi nastala tožniku v primeru odložitve ureditve razmerja na čas izdaje pravnomočne sodbe, na drugi strani pa toženčevo breme, ki bi ga ureditev razmerja predstavljala zanj pred izvedbo kontradiktornega postopka in izdajo pravnomočne odločbe.

10. Zmotno je zato stališče izpodbijanega sklepa, da tožnica ni podala trditev o možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja v primeru zavrnitve zahtevka. Zatrjevala je namreč, da ima toženec možnost, da glasbeno opremo, ki se nahaja v spornih prostorih, prestavi sam ali pa to prepusti njej in da bo v primeru morebitnega najema prostorov, potrebnih za njeno shranjevanje, lahko od nje zahteval povrnitev škode, če bi se ta z zavrnitvijo zahtevka izkazal kot nepotreben.

11. Ker je zaradi zmotnega razumevanja zakonskih določb, na katere je tožnica opirala svoj predlog za izdajo začasne odredbe, dejansko stanje ostalo pomanjkljivo ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče naj ovrednoti tako tožničine navedbe v zvezi z verjetnim nastankom težko nadomestljive škode, ki bi lahko nastala med čakanjem na sodno varstvo, in na drugi strani toženčevo breme v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka.

12. Ker so stroški postopka z izdajo začasne odredbe del pravdnih stroškov, bo o njih odločeno v končni odločbi.

1 Členi 65, 66 in 67 Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN).