Jedro

Toženka je sprejela poslovno odločitev, da tečajev ne bo več izvajala, s tem pa je dokazala, da je odpadla potreba po delu tožnika, ki je edini izvajal izobraževanja za toženko. Kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, gre za poslovno odločitev delodajalca, smiselnost in smotrnost katere sodišče ne more presojati. Sodišče lahko preveri le, ali je res prišlo do ukinitve izobraževanj, kar je toženka dokazala z izpovedbo direktorja ter prič, smotrnosti takšne odločitve pa niso podvržene sodni presoji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 7. 2021, nadaljevanje delovnega razmerja, plačila plače in denarnega povračila zaradi sodne razveze (I. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo (razen v delu odločitve o tem, da toženka nosi svoje stroške postopka) iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da mu je toženka dvakrat podala odpoved. Sodišče se ni opredelilo do pomembnih okoliščin ali pa se je opredelilo le enostransko, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kaže na pristranskost senata. Sodišče se ni opredelilo, da tožnik povratnice za prvo odpoved ni mogel podpisati, ker jo je dobil od neznane osebe. Prav tako odpovedi nista po vsebini enaki, temeljita na dveh različnih sklepih. Poraja se dvom, ali je bil sploh sprejet sklep z dne 6. 7. 2022, sodišče pa se do tega ne opredeli, poleg tega sklep preimenuje oziroma toženka v spis predloži drug sklep kot je naveden v odpovedi. Toženka kar dva meseca od poskusa vročitve odpovedi po elektronski pošti ni ukrepala in je plačevala plačo tožniku, kar je nesmiselno in ekonomsko nesmotrno, če so za odpoved obstajali ekonomski razlogi. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, saj je sodišče zaključilo, da je odpoved obrazložena. Toženka je v odpovedi le pavšalno navedla potrebo po racionalizaciji, ni pa obrazložila, zakaj zaposlitev ni več ekonomsko upravičena. Tekom postopka je razširila odpovedni razlog z navedbo, da je prenehala potreba po delu tožnika, manjši del njegovih nalog pa se naj bi razdelil med ostale zaposlene, do česar se sodišče ne opredeli. Napačna je tudi ugotovitev, da je za odpoved obstajal utemeljen razlog. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je tožnik delal le kot predavatelj in prevajalec, saj je bil velik del njegovih nalog delo na projektih. Naziv delovnega mesta je bil le formalnost. Za toženko je izvajal tudi oglaševanje na družbenih medijih, kar je potrdila njegova žena in A. A., to delo pa je opravljal dvakrat na teden. Ves čas zaposlitve je izvajal izobraževanje, tudi v času epidemije, kar bi lahko potrdili B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F., sodišče pa jih neutemeljeno ni zaslišalo. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi tožnikove žene, da je ves čas imel delo, ugotovilo pa je tudi, da je prenehala potreba po marketingu, čeprav toženka tega izrecno ni zatrjevala. Od začetka sodelovanja s toženko je bilo dogovorjeno, da bo velik del tožnikovih obveznosti sodelovanje na projektih, zato se je pri njej tudi zaposlil. V ta namen se je ustanovila G. d. o. o., na katero bi se ti projekti prenesli. Šlo je za strateške projekte, ki so se izvajali v okviru toženke, kar je potrdil tožnik in nekatere priče, sodišče pa se do tega ne opredeli. Toženka je iz tega naslova dobila dovolj finančnih sredstev za kritje tožnikove plače, zato je neutemeljen zaključek, da se projekti niso peljali v okviru pogodbe o zaposlitvi. H. je bil v pripravi in bi se pričel izvajati, če ne bi dobil odpovedi. Čeprav se projekti še niso izvajali, ne drži, da niso relevantni. Sodišče je verjelo direktorju toženke, da projekti niso dovolj rentabilni, ni pa se opredelilo do tožnikovih navedb, da bi toženka lahko črpala sredstva za tožnikovo plačo, zato posledično ne drži, da delo tožnika ni bilo več ekonomsko smotrno. Sodišče je spregledalo navedbe tožnika in listine s tem v zvezi. Kot verodostojne je upoštevalo izpovedi direktorja in prič, ni pa se opredelilo do posameznih nasprotij v njihovi izpovedi. Zmoten je zaključek, da ni bilo potrebe po delu tožnika, glede na izvajanje projektov. Toženka se je zavezala k projektom in jih ni mogla prenehati izvajati. Sodišče je neustrezno razlikovalo toženko in G. d. o. o., saj je tožnik po navodilih toženke delal tudi za G. d. o. o., ki je za njegovo delo prejela sredstva (račun I., pogodba za projekt J.). Sodišče si prihaja v nasprotje, ko ugotovi, da je toženka tožniku dodelila delo na K., da ohrani njegovo zaposlitev, glede na to, da je L. L. pojasnil, da je bil projekt tožnikova ideja. Za K. se je res sklenil aneks, vendar zaradi povečanega obsega dela, kot je povedala tožnikova žena, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Toženka je bila zavedena kot izvajalka projekta, zato ni res, da tožnik teh projektov ni izvajal v okviru delovnega časa. Toženka ni podala navedb, s katerimi bi pojasnila, kako je z odpovedjo racionalizirala poslovanje ali izboljšala situacijo v zvezi s stroški dela. Ker se je tožnikova plača financirala iz projektov, splošne navedbe ne zadoščajo. Toženka tudi ni poslovala z izgubo, poleg tega je sponzorirala žensko ekipo M., ni pa predložila pisnih dokazil, da le s posojanjem kombija. Sodišče se nadalje ni opredelilo do morebitne prirejenosti elektronskih sporočil z dne 25. 5. 2021 in 24. 6. 2021, ker zmotno ni presojalo prve odpovedi. Prav tako ni jasno, ali je upoštevalo razloge iz 4. pripravljalne vloge toženke z dne 1. 3. 2022. Nadalje je sodišče opustilo materialno procesno vodstvo, ker tožnika ni opozorilo, da ni navedel naslova priče N. N., s tem pa je kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS. Neutemeljeno je zavrnilo tudi prošnjo za preklic naroka dne 20. 9. 2022 in s tem kršilo kontradiktornost. Predlaga, da se sodba razveljavi in vrne v novo sojenje pred spremenjen senat. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam tožnika in predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Opredelilo se je do vseh bistvenih navedb, neposredno ali posredno, do nebistvenih navedb (navedbe povezane z odpovedjo z dne 8. 5. 2021, ki ni učinkovala in ni predmet tega postopka) pa se ni bilo dolžno opredeljevati. Pri odločitvi je upoštevalo vse navedbe in vloge pravdnih strank, tudi vlogo toženke z dne 1. 3. 2022, kar je ustrezno pojasnilo na 5. strani sodbe. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zatrjevane neobrazloženosti sodbe ni podana.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bilo tožniku kršeno jamstvo do enakega varstva pravic ter pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.), ker sodišče ni izvedlo materialnega procesnega vodstva in tožnika ni opozorilo, da mora navesti naslov priče N. N. Stranke so skladno z 236. členom ZPP dolžne navesti o čem naj se določena oseba zasliši kot priča, povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Tožnik je navedel ime in priimek priče ter navedel glede česa predlaga njeno zaslišanje, ne pa tudi njenega naslova. Navedel je le, da bo naslov sporočil naknadno, pa tega ni storil. Očitno je bil seznanjen z določbo 236. člena ZPP, vendar naslova priče ni sporočil, čeprav ga je tudi sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva opozorilo na dolžnost ustreznega substanciranja dokaznega predloga, kot to izhaja iz progama vodenja postopka, sprejetega v okviru pripravljalnega naroka dne 22. 2. 2022. Ker tožnik naslova priče N. N. ni sporočil, je sodišče prve stopnje njegov dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, očitek o kršitvi 22. člena URS in relativno bistveni kršitvi pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, je zato neutemeljen.

7. Tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do kontradiktornosti v povezavi z 22. členom URS, ker sodišče ni preložilo naroka za glavno obravnavo dne 20. 9. 2022. Skladno s prvim odstavkom 115. člena ZPP se narok lahko preloži le, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to podani drugi upravičeni razlogi. Čeprav je bil tožnik takrat odsoten zaradi družinskih razlogov, pa se je naroka udeležila odvetnica iz odvetniške pisarne, ki jo je pooblastil za zastopanje v postopku, zato mu ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku. Tožnik je bil že zaslišan, zato njegova prisotnost ni bila nujna, na naroku pa ga je zastopala odvetnica, preko katere je sodeloval pri zaslišanju prič. Tudi dejstvo, da se naroka ni mogel udeležiti odvetnik, ki se je udeležil prejšnjih narokov, ne predstavlja kršitve načela kontradiktornosti. Tožnik je za zastopanje pooblastil odvetniško pisarno in ne konkretno določenega odvetnika, tudi sicer pa narok v drugi zadevi1 ne predstavlja upravičenega razloga za preložitev razpisanega naroka. Pri tem velja izpostaviti, da je sodišče na naroku dne 5. 7. 2022 ob sodelovanju tožnika in njegovega odvetnika določilo nov narok zaradi izvedbe dokazov, na datum novega naroka pa ni bilo pripomb.

8. Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 6. 7. 2021. Toženka je tožniku dne 8. 5. 2021 podala redno odpoved iz poslovnega razloga, pri čemer med strankama tekom postopka na prvi stopnji ni bilo sporno, da se obe odpovedi po vsebini ne razlikujeta. Tožnik je v prvi in drugi pripravljalni vlogi navedel, da sta obe odpovedi po vsebini identični, zato sedaj v pritožbi neutemeljeno zatrjuje drugače. Odpovedi se dejansko razlikujeta le v datumu sklepa in odpovedi. Ker odpoved podana dne 8. 5. 2021 ni učinkovala, toženka je odpoved nepravilno vročala po elektronski pošti, tožnika na njeni podlagi ni odjavila iz zavarovanj, sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo prve odpovedi, saj je bila predmet tožbenega zahtevka le odpoved z dne 6. 7. 2021. Posledično so navedbe tožnika glede povratnice, imena na tej povratnici, elektorskih sporočil z dne 25. 5. 2021 in 24. 6. 2021, ki se obe nanašata na vročitev odpovedi z dne 8. 5. 2021, nepomembne in se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno opredeljevati.

9. Iz odpovedi izhaja, da je bil dne 6. 7. 2021 sprejet sklep o zmanjšanju števila delavcev, zaposlenih na delovnem mestu predavatelj-prevajalec, zaradi česar je prenehala potreba po delu tožnika, (edinega) zaposlenega na tem delovnem mestu. Zaradi racionalizacije delovnega procesa in stroškov dela je toženka analizirala koliko delavcev potrebuje na tem delovnem mestu in presodila, da zaposlovanje takšnega števila delavcev ni več potrebno in ekonomsko upravičeno, zato je zmanjšala število zaposlenih. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izpodbijana odpoved dovolj obrazložena. Delodajalec mora v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved (drugi odstavek 87. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), kar je toženka storila. Iz odpovedi je razvidno, da je prenehala potreba po delu tožnika, ker je toženka zaradi racionalizacije poslovanja zmanjšala število zaposlenih na tožnikovem delovnem mestu predavatelj-prevajalec. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je toženka tekom sodnega postopka širila odpovedni razlog, ker je pojasnila, da je prenehala potreba po tožnikovem delu, saj to izhaja že iz odpovedi, zato se sodišču prve stopnje do tega ni bilo potrebno opredeljevati. Toženka s pojasnilom, da so manjši del tožnikovih nalog porazdelili med ostale zaposlene, ni širila odpovednega razloga, ampak je le pojasnila, kaj se je zgodilo s posameznimi opravili tožnika, ki se niso nanašala na izobraževanje, kar je bila glavnina tožnikovih delovnih nalog, katerih toženka ne izvaja več, zato je neutemeljeno sklicevanje na zadevi VIII Ips 150/2016 in Pdp 616/2018 o tem, kdaj lahko delodajalec v sodnem postopku konkretizira odpovedni razlog. Poleg tega se je tekom dokaznega postopka izkazalo, da se nobena od tožnikovih nalog ni prenesla na druge delavce, ker je tožnik opravljal izobraževanja, tega pa toženka ne izvaja več. Prevodi so bili potrebni v zvezi z izobraževanji, komunikacijo s partnerji pa je tudi v času zaposlitve tožnika izvajal direktor. Direktor je pojasnil, da je s tujimi partnerji vedno komuniciral sam, kar je potrdila tudi priča A. A., tožnik je le občasno komuniciral s potencialnimi partnerji v sklopu izobraževanja. Zgolj zato, ker se je izkazalo, da toženka ni prenesla nobenih tožnikovih nalog na druge delavce, navedbe toženke niso bile neverodostojne, saj je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je toženka dokazala obstoj odpovednega razloga, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se toženka v odpovedi sklicuje na drug sklep, kot ga je predložila v spis. V odpovedi je toženka pojasnila, da je direktor dne 6. 7. 2021 sprejel sklep o zmanjšanju števila delavcev, toženka pa je v spis vložila sklep o racionalizaciji delovnega procesa in stroškov z dne 6. 7. 2021, iz katerega je razvidno, da se zmanjšuje število delavcev, zaposlenih na delovnem mestu predavatelj-prevajalec. Gre za isti sklep, pri čemer v odpovedi ni naveden naslov sklepa, ampak datum in vsebina sklepa. Tiskarska napaka v sklepu v naslovu toženke (O. O. namesto P. P.), ne pomeni, da je sklep zaradi tega neverodostojen. Tožnik tekom postopka na prvi stopnji ni uveljavljal, da sklep, na katerega se sklicuje odpoved, ni vložen v spis in ni prerekal navedb toženke, da je predloženi sklep o racionalizaciji delovnega procesa in stroškov z dne 6. 7. 2021 sklep, ki je podlaga za izpodbijano odpoved. Sodišče prve stopnje se zato utemeljeno ni opredeljevalo do tega vprašanja, saj med strankama to ni bilo sporno. S tem, ko je tudi samo imenovalo sklep z dne 6. 7. 2021 sklep o zmanjšanju števila zaposlenih, ni napačno ugotovilo dejanskega stanja, glede na že pojasnjeno. Prav tako je tožnik tekom postopka na prvi stopnji zatrjeval, da je prva odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2021 vsebinsko identična z odpovedjo z dne 6. 7. 2021 kot tudi, da je direktor toženke sprejel vsebinsko identični sklep dne 8. 5. 2021 in dne 6. 7. 2021. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da se poraja dvom o tem, ali je bil sklep z dne 6. 7. 2021 sploh sprejet. 11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnikova glavna delovna zadolžitev delo predavatelja oziroma prevajalca. To izhaja že iz predložene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto predavatelj-prevajalec. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila naloga tožnika izvajanje izobraževanj nemščine. Kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženka zagotavljala delo delavcev na nemškem trgu, delavcem pa je omogočala tečaje nemščine. Tožnik je izvajal tečaje nemščine, pripravljal gradiva v nemščini in tekmovanja ter prevajal gradiva. Zaradi epidemije v letu 2020 se je dejavnost toženke zmanjšala, finančno stanje se je poslabšalo, posledično tudi potrebe po tečajih, zato je toženka sprejela poslovno odločitev, da izobraževanj ne bo več izvajala, kot so potrdili direktor toženke, A. A. in R. R. Med strankama pri tem ni bilo sporno, da je tožnik izvajal izobraževanja v času zaposlitve pri toženki, tudi v času epidemije, zato zaslišanje prič s tem v zvezi ni bilo potrebno (prvi odstavek 214. člena ZPP). Posledično je neutemeljen ugovor tožnika, da mu je bila kršena pravica do kontradiktornega postopka, ker sodišče ni zaslišalo prič B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. o izvajanju izobraževanj v času tožnikove zaposlitve. Sodišče je namreč dolžno izvajati dokaze le za ugotavljanje dejstev, ki so med strankama sporna.

12. Toženka je sprejela poslovno odločitev, da tečajev ne bo več izvajala, s tem pa je dokazala, da je odpadla potreba po delu tožnika, ki je edini izvajal izobraževanja za toženko. Kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, gre za poslovno odločitev delodajalca, smiselnost in smotrnost katere sodišče ne more presojati.2 Sodišče lahko preveri le, ali je res prišlo do ukinitve izobraževanj, kar je toženka dokazala z izpovedbo direktorja ter prič R. R. in A. A., smotrnosti takšne odločitve pa niso podvržene sodni presoji. Ker pri presoji poslovnega razloga ni bistveno, ali je poslovna odločitev o ukinitvi posameznega delovnega mesta oziroma zmanjšanja števila delavcev smotrna, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala toženka konkretno navajati, kako je s tem racionalizirala delovni proces oziroma izboljšala situacijo v zvezi s stroški dela. Toženka je zatrjevala, da je zaradi epidemije imela upad poslovanja in finančne težave, v letu 2021 je morala zaprositi FURS za obročno odplačilo obveznosti in najeti kredit, vse navedeno pa je tudi dokazala s predloženo odobritvijo obročnega plačila davčnih obveznosti, kreditno pogodbo in bilanco stanja, finančne težave pa so potrdili tudi direktor in priči R. R. ter A. A. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je toženka imela utemeljen in realen razlog za sprejem odločitve o spremembi organizacije poslovanja z zmanjšanjem števila zaposlenih in ukinitvijo izobraževanj, to spremembo pa je tudi izpeljala. Ni šlo torej za navidezni poslovni razlog.

13. Sodišče prve stopnje ni v nasprotju s trditvami toženke ugotovilo, da je prenehala potreba po marketingu. Sodišče je le ugotovilo, da je tožnik za toženko sicer upravljal s socialnimi omrežji, kot je zatrjeval tožnik, vendar pa je tudi ugotovilo, da toženka od prenehanja delovnega razmerja ni več imela objav na socialnih omrežjih, kar je bilo med strankama neprerekano dejstvo. Sodišče tako ni sprejelo zaključka mimo trditev strank.

14. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da potreba po delu tožnika ni prenehala, ker so še vedno obstajali projekti, na katerih je delal tožnik. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovijo sodišča prve stopnje, da je bil tožnik pri toženki zaposlen zaradi izvajanja izobraževanj, prevajanja in komunikacije s tujimi in domačimi partnerji in ne zaradi izvajanja projektov. To izhaja že iz prvotne pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je sicer opravljal določena dela tudi na projektu K., vendar je imel s toženko za to delo sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi, kar potrjuje navedbe toženke, da tožnik po prvotni pogodbi o zaposlitvi ni bil zaposlen zaradi izvajanja projektov. Za toženko je delal le na tem projektu, za kar se je sklenil aneks k pogodbi o zaposlitvi, kjer je bilo izrecno določeno, da bo za določen čas opravljal tudi naloge na projektu, (in sicer vodenje, koordinacija in izvajanje razvojnega dela), to je poleg svojih nalog po prvotni pogodbi o zaposlitvi. To delo se tako ni opravilo v okviru prvotne pogodbe o zaposlitvi, zato ne držijo pritožbene navedbe o le formalnem poimenovanju delovnega mesta. Če bi bil tožnik dejansko zaposlen tudi za delo na projektih, naziv delovnega mesta pa bi bil res le formalnost, stranki za čas projekta K. ne bi sklenili aneksa, s katerim bi uredili delo tožnika na tem projektu. Tožnikova žena, S. S. je zaslišana sicer povedala, da naj bi bil aneks sklenjen zaradi povečanega obsega dela, vendar tožnik navedb s tem v zvezi ni podal, zato sodišče prve stopnje te izpovedi utemeljeno ni upoštevalo in se do tega ni opredeljevalo, saj sodišče odloča le v okviru trditev strank, izpoved priče ali stranke, pa ne nadomesti trditvene podlage.

15. Sodišče prve stopnje si glede projekta K. tudi ni prihajalo v nasprotje v obrazložitvi sodbe. Čeprav je bila tožnikova ideja, da se ta projekt izvede, pa se je toženka strinjala in dovolila, da je tožnik delal na tem projektu, čeprav to ni spadalo v njegovo delo, ker je želela na ta način ohraniti zaposlitev tožnika, kot je to pojasnil direktor toženke. Takšna ugotovitev ni sama s seboj v nasprotju, kot to zatrjuje pritožba, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Čeprav delavec poda predlog, da delodajalec izvede določen projekt, to ne pomeni, če delodajalec ta predlog sprejme, da ni delodajalec delavcu tudi dodelil delo na projektu, katerega izvedbo je sicer predlagal delavec. Toženka je po podani odpovedi sicer še vedno izvajala projekt K., vendar ne opravil, katera je izvajal tožnik pred odpovedjo, ampak je šlo za administrativna opravila in pripravo zaključnega poročila. Kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve, so tožnikove naloge na tem projektu prenehale že prej, čeprav se je projekt zaključil septembra 2021. 16. Tožnik se sklicuje na to, da je toženka prejela finančna sredstva iz projekta K., zato ni dokazala, da je postalo njegovo delo nerentabilno. Tožnik ni prerekal navedb toženke, da sredstva, ki jih je prejela na tem projektu, niso bila v celoti namenjena pokrivanju stroškov tožnikovega dela. Poleg tega tožnik pri toženki ni bil zaposlen za delo na projektih, zato je nepomembno, da je toženka prejela določena sredstva iz naslova projekta K. oziroma, da bi sredstva prejela tudi iz drugih projektov, s katerimi bi lahko krila del tožnikove plače, če bi sledila tožnikovemu predlogu in se odločila sodelovati na drugih projektih. Toženka je imela tožnika zaposlenega za izvajanje tečajev nemščine, ne pa za vodenje projektov. Tudi, če bi se toženka s tožnikom dogovorila, da bo izvajala še druge projekte, pa je v sferi poslovne odločitve delodajalca, da se odloči, da določenega projekta ne bo izvajal, čeprav bi iz tega naslova prejel določena finančna sredstva. Kot rečeno, sodišče smotrnosti poslovnih odločitev ne more presojati, izkazalo pa se je, da toženka na projektih, z izjemo K., ne sodeluje.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik projekt J. pripravljal že pred zaposlitvijo pri toženki, prav tako je sodeloval s I. že pred tem, s tem pa nadaljuje tudi po prenehanju zaposlitve pri toženki, prav tako pa nadaljuje s projektom H. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka pri teh projektih ne sodeluje, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča dodatno potrjuje, da tožnik ni bil zaposlen pri toženki z namenom izvajanja projektov in toženka ni imela potrebe po izvajanju navedenih projektov. Pritožbene navedbe, da se je toženka zavezala, da bo te projekte izvajala, zato jih ne more prenehati izvajati, so neutemeljene. Tožnik v pritožbi navaja, da je pripravil koncept in ustrezne temelje za prijavo novih projektov, konkretno H., kar pomeni, da se toženka na projekte ni prijavila, zato tudi ne obstaja njena dolžnost, da jih izvaja. Projekt H. tako ni projekt, na katerem bi tožnik delal za potrebe toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, tožnik tega niti ne prereka, da gre za projekt, ki ga je tožnik pripravil skupaj s svojo ženo in T. T. in katerega je vodil naprej po prenehanju zaposlitve pri toženki, kar sta zaslišana potrdila tožnik in S. S. Tožnik in njegova žena sta zaslišana tudi potrdila, da sedaj sama vodita te projekte, torej toženka v njih ni udeležena.

18. Glede dela s časopisom I. je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da ne gre za projekt, ki bi se izvajal za toženko, saj je tožnik s I. sodeloval že pred zaposlitvijo pri toženki in sodeluje še naprej. Glede računa, ki ga je izdala G. d. o. o. pa je sodišče prve stopnje v 20 točki obrazložitve ugotovilo, pritožbeno sodišče pa se strinja z razlogi in se jim pridružuje, da je bil izdan za osebno delo tožnika za U. v okviru sodelovanja s I., ker drugače tožnik ne bi mogel dobiti plačila. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sporni račun dokazuje, da je tožnik po navodilih toženke opravljal delo za G. d. o. o. Okoliščina, da je tožnik v času zaposlitve pri toženki objavil članek v I., kjer je omenil toženko in jo s tem promoviral, ne dokazuje, da zaradi ukinitve izobraževanja, ni prenehala potreba po delu tožnika.

19. Pritožba nadalje neutemeljeno in pavšalno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokazov tožnika v zvezi s projekti. Pritožba je v tem delu povsem pavšalna, saj ni pojasnjeno katere priče so potrdile, da so se projekti (in kateri) izvajali v okviru toženke, do katerih listin se sodišče prve stopnje ni opredelilo ter kaj naj bi iz teh listin izhajalo. Listine, ki jih je v spis vložil tožnik, se nanašajo na projekt K., pri čemer je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je šlo za projekt, ki ga je tožnik opravljal v okviru svoje zaposlitve pri toženki, za to delo pa je imel sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi. Edina druga listina, ki se nanaša na projekte, je sporazum med G. d. o. o., V. in Z. glede projekta J., do katere se je sodišče prve stopnje opredelilo v 21. točki obrazložitve sodbe. Ostali prevodi listin pa se nanašajo na izdana potrdila o opravljenem izobraževanju, delu, za katero ni sporno, da ga je tožnik opravljal, zato se sodišču do tega ni bilo potrebno opredeljevati.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da ustanovitev družbe G. d. o. o. ni pravno relevantna. Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da je bil namen, da bi se preko te družbe pričelo izobraževanje tudi za druge naročnike, vendar do realizacije tega ni prišlo. Tožnik tudi ni delal za družbo G. d. o. o. Račun, ki je bil izdan I., je bil izdan zato, da je tožnik lahko prejel plačilo za delo, ki ga je opravil za U., kot že pojasnjeno. Kar se pa tiče projekta J., pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za projekt, ki ga je tožnik izvajal pred zaposlitvijo pri toženki. Z družbo G. d. o. o. je bila sicer sklenjena pogodba o sodelovanju, vendar projekt po zaključku zaposlitve pri toženki pelje naprej tožnik. Tožnikovo delo na tem projektu torej ni bilo delo, ki bi ga opravljal za toženko.

21. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanih neskladij v izpovedi posameznih prič in direktorja. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je prihajalo do nasprotij v izpovedi priče A. A. in R. R. o tem, koliko oseb je prejelo odpoved. R. R. je povedala, da je bil v času podaje odpovedi tožnik edini, ki je prejel odpoved, je pa nato povedala, da sta kasneje odpoved prejeli še dve osebi. To se sklada z izpovedbo A. A., ki je povedala, da je odpoved prejel tožnik, kasneje pa še drugi. Pritožba nadalje navaja, da so podana neskladja med izpovedbo A. A. in direktorjem toženke o tem, glede česa je tekel pogovor dne 8. 5. 2021, ali so se le pozdravili ali pa se pogovarjali o projektih, vendar tega neskladja ni bilo. Direktor toženke je zaslišan povedal, da je tožnika in njegovo ženo dne 8. 5. 2021 le srečal na hodniku, po izpovedi S. S., da sta se s tožnikom ustavila pri njemu v pisarni, pa je povedal, da se je po izpovedi priče spomnil, da sta se res oglasila v pisarni in ga pozdravila, pri njem pa je bila takrat v pisarni še A. A. Prav tako ni neskladij o vsebini pogovora. Tako priča A. A. kot direktor sta povedala, da je bil pogovor kratek. Direktor toženke je povedal, da sta tožnik in njegova žena spraševala, kako bodo organizacijsko speljali stvari, ni pa dajal konkretnih odgovorov, A. A. pa, da ni bilo nič posebnega, da sta tožnik in njegova žena pozdravila, da se nista usedla, bilo je kratko, lahko pa so oni kak stavek ali dva rekli. Prav tako ne drži, da je direktor zatrjeval, da je tožnik lektoriral slovenske tekste. Direktor toženke je povedal, da ni bilo potrebe po lektoriranju s strani tožnika, da je bilo lektoriranja zelo malo. Lektorirani so bili teksti, ki jih je pripravljal tožnik, torej v nemščini. V nadaljevanju pa je povedal, da je lahko bil kakšen tekst v slovenščini, kjer je bila potrebna lektura, vendar so tega rabili malo. Iz celotne izpovedi direktorja toženke tako ne izhaja, da je trdil, da je tožnik lektoriral tudi tekste v slovenščini, ampak je govoril o potrebi po lektoriranju na splošno.

22. Čeprav je toženka po nepravilni vročitvi prve odpovedi dne 8. 5. 2021, ki posledično ni učinkovala, tožniku podala odpoved dne 6. 7. 2021, pa slednje ne kaže na to, da poslovni razlog ni podan. Ko je toženka ugotovila, da prva odpoved ne učinkuje in tožnika na njeni podlagi ne more odjaviti, mu je pravilno vročila novo odpoved, ki je po vsebini enaka prejšnji in ga nato odjavila iz zavarovanj. Toženka od 8. 5. 2021 ni več izvajala izobraževanj nemščine, tožnik od takrat dalje ni več delal za toženko, kar ni bilo sporno, napake pri poskusu podaje odpovedi dne 8. 5. 2021 pa je sanirala dne 6. 7. 2021 in tudi dokazala, da je za odpoved imela utemeljen poslovni razlog. Pritožba pri tem neutemeljeno uveljavlja, da odpovedni razlog ni podan, ker je S. S. povedala, da je imel tožnik ves čas kaj za delati. Priča ni povedala, kaj naj bi tožnik ves čas delal, je pa povedala, da ne ve, da bi toženka po podani odpovedi še izvajala izobraževanja. To, poleg prevajanja, pa je bila glavna naloga tožnika. Dejstvo, da je tožnik delal na projektih, na katerih je delal neodvisno od zaposlitve pri toženki, ne pomeni, da je še vedno obstajala potreba po njegovem delu. Prav tako okoliščina, da je toženka sponzorirala športno ekipo M. ne pomeni, da za odpoved ni obstajal utemeljen poslovni razlog. Sodišče prve stopnje je v 22. točki obrazložitve pojasnilo, da je toženka sponzorstvo izvajala le v obliki zagotavljanja prevoznega sredstva, kar je dokazala z zaslišanjem priče A. A. ZPP ne pozna dokaznih pravil, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi toženka to lahko dokazala le z listinskimi dokazi. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da samo sponzorstvo v ničemer ne more vplivati na to, da se je toženka odločila, da ne bo več izvajala izobraževanj, zato je posledično prenehala potreba po delu tožnika.

23. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka dokazala obstoj resnega in utemeljenega odpovednega razloga, zato je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev podane odpovedi. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da iz zapisnika druge zadeve, ki je priložen prošnji za preklic (l. št. 214) izhaja, da odvetnik, ki je na prvih treh narokih zastopal tožnika, ni bil odvetnik, ki je za odvetniško pisarno zastopal drugo stranko v drugi zadevi, zaradi katere ni mogel zastopati tožnika na naroku dne 20. 9. 2022 v predmetni zadevi. 2 Prim. VIII Ips 261/2013, VIII Ips 205/2014, VIII Ips 251/2015, VIII Ips 168/2015.