Jedro

Predhodne degenerativne spremembe predstavljajo pravno relevanten (so)vzrok nastale škode le takrat, ko je ugotovljeno, da je imel oškodovanec zaradi njih težave (bolečine, zmanjšano življenjsko aktivnost) že pred škodnim dogodkom.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni - v točki III izreka tako, da se toženi stranki naloži, da tožeči stranki (poleg v točki I prisojenega zneska v višini 5.779,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2014 dalje do plačila) plača še znesek 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2014 dalje do plačila; - v točki II tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki zviša za 1.009,66 EUR, to je na znesek 1.712,43 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 453,60 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku petnajstih dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

Tožnico, takrat staro 67 let, je 21. 12. 2012, med vzvratno vožnjo z osebnim vozilom, po tleh zbil zavarovanec toženke. Ob škodnem dogodku je utrpela udarnino desne rame, raztrganino kite mišice ob ramenskem sklepu in utesnitev desne rame po udarnini. Ob upoštevanju že pred vložitvijo tožbe plačane odškodnine v višini 3.000,00 EUR, je tožnica od toženke za prestane in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, strah ter duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zahtevala še plačilo odškodnine v višini 14.800,00 EUR.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo, da tožnici plača 5.779,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2014 dalje (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek (to je zahtevek za plačilo zneska 9.021,00 EUR s pripadki) je zavrnilo (točka III izreka). Toženki je še naložilo, da tožnici v petnajstih dneh povrne pravdne stroške v višini 702,77 EUR s pripadki (točka II izreka).

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče pri odločanju upoštevalo, da je škoda iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti le do ½ posledica škodnega dogodka, v preostalem pa je posledica že prej prisotnih degenerativnih sprememb. Tožnici je zato, kot je mogoče razbrati iz razlogov, priznalo ustrezno nižjo odškodnino.

Pritožbo zoper takšno odločitev vlaga tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. Opozarja na mnenje izvedenca, ki je ugotovil, da so bile pri tožnici ob škodnem dogodku že prisotne degenerativne spremembe na strukturah rotatorne manšete, vendar pa so bile asimptomatske, tožnici niso delale nobenih težav in zanje tudi ni vedela. Škodni dogodek je bil sprožilni faktor za nastanek rupture. Po mnenju izvedenca sta za rupturo kite dva vzroka: predhodne degenerativne spremembe na kiti in udarec ob nezgodi. Delež enega in drugega dejavnika je približno 50%. V nadaljevanju pritožnica povzema posledice poškodbe v pogledu njenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Meni, da je sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem nepravilno upoštevalo dejstvo, da je polovičen prispevek k nastali škodni posledici iskati v degenerativnih spremembah, ki so bile prisotne že pred škodnim dogodkom. Po ustaljenem stališču sodne prakse tako imenovane neme degenerativne spremembe niso pravno relevanten (so)vzrok tožničine škode (II Cp 276/2012, II Ips 934/2007, II Ips 636/2005 in II Ips 948/2006). Tudi pri odškodnini zaradi prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče obrazložilo, da so bile degenerativne spremembe dejavnik za poškodbo. Tožnica odločitvi sodišča v tem delu nasprotuje iz istih razlogov kot glede škode iz naslova prestanih telesnih bolečin. Dodaja še, da ne gre za pogodbeno obveznost toženke, ampak za odškodninsko odgovornost, pri kateri je odgovorna oseba dolžna sprejeti oškodovanca takšnega kot je (Cp 893/2010).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnica utemeljeno graja presojo pravno relevantne vzročnosti. Stališče sodišča prve stopnje, da tožničine predhodne degenerativne spremembe na strukturah rotatorne manšete predstavljajo pravno relevanten (so)vzrok tožničine škode, ki naj bi, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, k njenemu nastanku prispevale s 50%, je materialnopravno zmotno.

Res je sicer, da je sodišče s pomočjo izvedenca ugotovilo, da so bile pri tožnici ob škodnem dogodku že prisotne degenerativne spremembe, ne pa tudi, da bi ji le-te povzročale težave. Ravno nasprotno. Bile so asimptomatske in tožnici do poškodbe niso povzročale nobenih težav in zanje tudi ni vedela. Kot pritožnica pravilno opozarja, je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da predhodne degenerativne spremembe predstavljajo pravno relevanten (so)vzrok nastale škode le takrat, ko je ugotovljeno, da je imel oškodovanec zaradi njih težave (bolečine, zmanjšano življenjsko aktivnost) že pred škodnim dogodkom. V nasprotnem primeru, in tak je tudi konkretni, deljene odgovornosti ni.(1) Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici odškodnino za utrpelo škodo (iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) znižalo (za 50%) zaradi predhodnih degenerativnih sprememb, je zato materialnopravno zmotna.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožnici prisodilo še dodatnih 50%: za škodo zaradi prestanih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem še 3.000,00 EUR ter za škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti še 5.000,00 EUR, skupaj torej 8.000,00 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbo, saj tožnica sicer višine prisojene odškodnine v pritožbenem postopku ni izpodbijala, zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je uspela s približno 93% svojega zahtevka in je ob upoštevanju s strani sodišča prve stopnje odmerjenih stroškov, upravičena do povračila zneska 1.716,53 EUR. Tožena stranka je uspela s približno 7% in je upravičena do povračila 4,10 EUR. Po opravljenem pobotu je pritožbeno sodišče odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti 1.712,43 EUR. Glede na to, da je s sodbo sodišča prve stopnje toženki že naloženo, da tožnici plača 702,77 EUR stroškov, je pritožbeno sodišče ta znesek zvišalo za 1.009,66 EUR, to je na znesek 1.712,43 EUR.

Ker je tožnica s pritožbo uspela v približni višini 90 %, ji je pritožbeno sodišče priznalo tudi pravico do povračila sorazmernega dela pritožbenih stroškov, upoštevajoč pri tem vrednost izpodbijanega dela sodbe (9.021,00 EUR). Priznalo ji je nagrado za pritožbeni postopek po tarifni št. 3210 v višini 504,00 EUR (1,6 x 315,00). 90% tega zneska znaša 453,60 EUR. Toliko je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženki. Te stroške je tožnici dolžna povrniti v roku petnajstih dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča. V primeru zamude s plačilom bo dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 636/2005, II Ips 625/2008, II Ips 1198/2008 in druge.