Jedro

Prepoved reformatio in peius (359. člen ZPP) velja le v instančnih postopkih, sodišče prve stopnje pa lahko v ponovljenem postopku sprejme odločitev, ki ni ugodna za stranko, ki je s pritožbo uspela.

Pomoč družinskih članov pri gradnji hiše, tako z delom, kot s sredstvi, se po utrjenem stališču sodne prakse šteje za pomoč družini in ne zgolj enemu zakoncu, zato na odločitev o deležih zakoncev na skupnem premoženju ne vpliva.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se I. točka izreka izpodbijane sodbe razveljavi, točka III izreka pa spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu (to je točki II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Dosedanji potek postopka_

1. Tožnica je vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da je izvršba, ki teče za terjatev toženke za znesek 15.000 EUR z obrestmi na njen solastninski delež 4/5, ki je vknjižen v zemljiški knjigi pri nepremičnini ID znak 000 1710/14 (Nepremičnina), nedopustna.

2. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Višje sodišče je s sodbo I Cp 50/2021 delno ugodilo pritožbi toženke in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je izvršba nedopustna le do deleža 1/2 (in da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka), Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom II Ips 94/2021 ugodilo reviziji tožnice in razveljavilo sodbo višjega sodišča v izpodbijanem delu ter zadevo vrnilo višjemu sodišču v ponovno odločanje. Ob ponovnem odločanju je višje sodišče s sklepom I Cp 1881/2021 ugodilo pritožbi toženke, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

_Izpodbijana sodba in povzetek navedb v pritožbenem postopku_

3. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izvršba, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem pod opr. št. VL 3390/2017, zaradi izterjave 15.000 EUR s pp na Nepremičnini, nedopustna na solastniškem deležu tožnice do 1/2 (točka I izreka); v preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti 62 % njenih pravdnih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (točka III izreka).

4. Pritožujeta se obe pravdni stranki, obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5. Tožnica v pritožbi navaja, da je zaključek sodišča, da znaša njen delež na skupnem premoženju, ki sta ga ustvarila z dolžnikom, 1/2, nelogičen. Opozarja na sporazum, ki sta ga sklenila z dolžnikom konec leta 2017; v njem ji je dolžnik priznal 8/10 solastninski delež na skupnem premoženju. Predlagala je vrsto dokazov, s katerimi bi lahko dokazala povečanje premoženja, ki ga sodišče ni upoštevalo. Otroka A. A. in B. B. bi potrdila njeno vlogo pri povečanju skupnega premoženja, prispevek njenih staršev, starih staršev in drugih, ki so prisostvovali gradnji stanovanjske hiše. Sodišče ni upoštevalo njenega predloga glede pridobitve podatkov o izplačanih osebnih dohodkih in njenega predloga, da dostavi potrdila o kreditih. Na sodišče bi lahko pripeljala svojo mamo, ki bi potrdila njene navedbe. Za 20 let nazaj ne more točno vedeti, kolikšen je bil prispevek njenih staršev in kam je šel kakšen denar. Ponavlja svoje trditve, kako se je financirala gradnja hiše: večino prihodkov je zagotovila s svojim delom, krediti in s pomočjo njenih družinskih članov. Če ne bi bilo nje, družina ne bi imela nobenega premoženja. Dolžnik ni razpolagal s prihodki, ki bi presegali njene; bil je invalidsko upokojen, ni prejemal nobenih denarnih prihodkov, ni plačeval niti preživnine za hčer C. C. Dolžniku zdravstveno stanje ni omogočalo večje pridobitne sposobnosti. V celoti je sodišče spregledalo vlaganja in pomoč njene družine in da je večinoma sama skrbela za varstvo in vzgojo otrok. Izpostavlja, da je sodišče za osnovo njenih prihodkov vzelo zgolj dve plačilni listi. Na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje ni bilo in niti ni moglo biti popolno ugotovljeno. Računanje absolutnih številk njenih in dolžnikovih prihodkov ne more dati realne slike o prihodkih, sploh pa ne vrednotiti njenega deleža v obliki dela in skrbi za družino.

6. Toženka opozarja, da prepoved reformatio in peius velja samo za pritožbeno sodišče, ko spreminja sodbo sodišča prve stopnje, ne za prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku in se z razveljavitvijo prvostopenjske sodbe, kakor je odločeno s sklepom VSL I Cp 1881/2021, ni moglo poseči v škodo tožnice. Ker sodišče zaradi tega napačnega stališča v ponovljenem postopku ni odločalo o dopustnosti izvršbe na 1/2 nepremičnine, ji je kršilo možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je bila prodajna pogodba sklenjena 4. 12. 2009, ko je že veljal SPZ1, tožnica in dolžnik z vlaganji nista mogla pridobiti lastninske pravice na sporni nepremičnini (48. člen SPZ). Iz sodbe ni mogoče razbrati vlaganj dolžnika in tožnice pri gradnji hiše, ker je sodišče opustilo dokazno oceno, ki bi omogočala preizkus zatrjevanih vlaganj. Hipotetični izračun ob povprečni plači tožnice ne dokazuje njenega prispevka. Splošno znano je, da 140.000 EUR, kolikor naj bi zaslužila v letih 1996 do 2009, ob treh majhnih otrocih ne omogoča prihrankov. Ob dohodku dolžnika 54.600 EUR je gotovo, da dolžnik in tožnica, tudi če bi vse prejemke namenila za gradnjo hiše, ne bi mogla zagotoviti vložka v višini 207.000 EUR, kot je ugotovilo sodišče. Tožnica ni uspela dokazati bistvenih sestavin prodajne pogodbe, saj ugotovljene pridobitne zmožnosti tožnice in dolžnika potrjujejo, da dogovorjene kupnine nista mogla plačati. To pomeni, da je prodajna pogodba o nakupu Nepremičnine od dolžnikovega očeta navidezna. Druge odplačne pridobitve nepremičnine tožnica ni zatrjevala in je treba šteti, da je dolžnik Nepremičnino od svojega očeta pridobil neodplačno. Tožbeni zahtevek zato ni utemeljen. Ugotovitev sodišča o prispevku zakoncev na skupnem premoženju je materialnopravno zgrešena, ker tožnica ni izkazala pridobitnih sposobnosti, ki bi omogočale ugotovitev, da sta z dolžnikom lahko ustvarila skupno premoženje. Dolžnik bi moral imeti bistveno višje dohodke, kot so zatrjevani, da bi lahko zakonca ustvarila toliko skupnega premoženja. Odločilni razlogi, ki bi utemeljevali zakonsko domnevo o enakih prispevkih obeh zakoncev pri nastanku skupnega premoženja, so izostali. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Treba je upoštevati, da je pravda tekla zaradi nedopustnosti izvršbe na solastniškem deležu tožnice do 4/5, po izpodbijani sodbi je iz izvršbe izvzeta 1/2 nepremičnine in bi tudi ob neutemeljeni pritožbi zoper odločitev o glavni stvari vsaka pravdna stranka uspela do 1/2 in morala kriti vsaka svoje stroške postopka.

7. Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

8. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženke navaja, da so navedbe glede prepovedi reformatio in peius brezpredmetne, saj je odločitev o nedopustnosti izvršbe na delež 1/2 Nepremičnine pravnomočna in sodišče vanjo ne more posegati. Strinja se, da bi moralo prvostopenjsko sodišče natančneje ugotoviti pridobitne zmožnosti nekdanjih zakoncev in v zvezi s tem ponavlja svoje pritožbene navedbe. Vse ostale navedbe v pritožbi toženke pa so po njenem mnenju nerelevantne, zato naj višje sodišče pritožbo toženke zavrne.

_Presoja višjega sodišča_

9. Pritožbi sta delno utemeljeni.

10. Tožnica je v zemljiško knjigo kot solastnica Nepremičnine do 4/5 vpisana na podlagi Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja, ki ga je sklenila z bivšim možem. Toženka je upnica bivšega moža tožnice in je v izvršilnem postopku pridobila hipoteko na Nepremičnini z učinkom od 4. 5. 2017, ko je bil v zemljiški knjigi kot izključni lastnik Nepremičnine vpisan dolžnik. Na Nepremičnini stoji hiša, ki sta jo od prve plošče dalje zgradila tožnica in dolžnik. Tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (59. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) tožnica temelji na trditvah, da ima na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, lastninsko pravico iz naslova skupnega premoženja.

11. Pravilno je stališče toženke, da prepoved reformatio in peius (359. člen ZPP) velja le v instančnih postopkih, sodišče prve stopnje pa lahko v ponovljenem postopku sprejme tudi tako odločitev, ki ni ugodna za stranko, ki je s pritožbo uspela. Kljub temu je pritožbena graja toženke glede odločitve sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek glede solastninskega deleža tožnice do 1/2 utemeljen, neutemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so napotki v razveljavitvenem sklepu I Cp 1881/2021 deloma zmotni, ker je spregledano, da je odločitev o nedopustnosti izvršbe na Nepremičnino do deleža 1/2 pravnomočna. Revizija tožnice, ki ji je VS RS ugodilo s sklepom II Ips 94/2021, se je namreč nanašala le na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na 3/10 Nepremičnine: tožnica zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe na 4/5 Nepremičnine, višje sodišče je presodilo, da je izvršba nedopustna na 1/2 Nepremičnine in je tožnica z revizijo lahko uspela le glede zavrnitve zahtevka za nedopustnost izvršbe na 3/10 Nepremičnine. O pravnomočno razsojeni stvari pa sodišče ne sme ponovno odločiti. Na to mora paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti (drugi odstavek 319. člena ZPP). Če odloči o res iudicati, sodišče stori uradoma upoštevno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je moralo zato po uradni dolžnosti delno ugoditi pritožbi tožnice in razveljaviti del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bilo ponovno odločeno, da je izvršba na 1/2 Nepremičnine nedopustna, to je I. točko izreka.2

12. Pravilna je presoja, da ugovor toženke, da Nepremičnina ni skupno premoženje tožnice in dolžnika, ni utemeljen. O tem se je izreklo tudi že VS RS ob obravnavi tožničine revizije. Dolžnik je Nepremičnino pridobil s pravnim poslom - Kupoprodajno pogodbo o prodaji stanovanjske hiše z zemljiščem (priloga A7), ki jo je sklenil 4. 12. 2009, to je v času trajanja zakonske zveze s tožnico. Skladno z drugim odstavkom 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)3 je vse premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila Nepremičnina pridobljena na odplačen način - z vlaganjem dela in z delom pridobljenih sredstev (točki 15 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ali sta zakonca dolžnikovemu očetu plačala oziroma v hišo vložila toliko dela in sredstev, kolikor je znašala pogodbena vrednost Nepremičnine, za presojo, da je sodila v skupno premoženje tožnice in dolžnika, ni relevantno. Zakonca sta lastninsko pravico pridobila s pravnim poslom in ne na podlagi vlaganj v tujo nepremičnino, zato gre za njuno skupno premoženje4. Koliko dela in sredstev sta vložila v Nepremičnino (in ostalo premoženje, ki sta ga pridobila tekom njune ekonomske skupnosti) in ali je kateri od zakoncev premoženje povečal (ali ohranil) z vložkom svojega posebnega premoženja, je pomembno le za odločitev o višini deležev na skupnem premoženju. Vsaj delno odplačno pridobitev Nepremičnine je tožnica uspela dokazati, saj izvedeni dokazi brez dvoma potrjujejo, da sta z dolžnikom za njen nakup porabila svoje dohodke in vložila svoje delo. Tožnica je bila zaposlena, dohodke je prejemal tudi dolžnik in skrbela sta za dom in družino. Ugovor, da je bila pogodba, na podlagi katere je dolžnik pridobil lastninsko pravico na Nepremičnini odplačno, zgolj navidezna, ni utemeljen. Ker za presojo tega ugovora ni pomembno točno kakšne so bile pridobitne sposobnosti tožnice in dolžnika, odgovor na ostale pritožbene navedbe toženke v zvezi s skupnim premoženjem ni potreben (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba toženke glede odločitve, da je izvršba nedopustna na 1/2 Nepremičnine, torej ni utemeljena in jo je višje sodišče v tem delu zavrnilo.

13. Presoditi je po obrazloženem treba le še o (ne)dopustnosti izvršbe na 3/10 Nepremičnine. Za ugoditev tožbenemu zahtevku tudi v tem delu, bi morala tožnica dokazati, da njen delež na skupnem premoženju, ki sta ga ustvarila z dolžnikom, znaša več kot 1/2. Po 59. členu ZZZDR se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka in mora zakonec, ki zatrjuje nadpolovični delež, dokazati, da je njegov delež pri ustvarjanju skupnega premoženja višji. Tožnici to ni uspelo.

14. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica uspela izkazati, da je njena povprečna mesečna plača znašala okoli 900 EUR neto. Na podlagi zgolj dveh plačilnih list je sodišče tožničine dohodke ugotavljalo zato, ker sta bili le dve predloženi. Listine, s katerimi dokazuje svoje navedbe, mora stranka predložiti sama (prvi odstavek 226. člena ZPP), po uradni dolžnosti sodišče listine preskrbi le, če listin stranka sama ne more pridobiti (tretji odstavek 226. člena ZPP). Zakaj tožnica v spis ni vložila več kot dve plačilni listi, ni pojasnila, zato je logično sklepanje sodišča prve stopnje, da je lahko razlog v tem, da so v resnici njeni dohodki bili nižji od zatrjevanih.

15. Iz trditev tožnice izhaja, da sta z dolžnikom, ki je prejemal invalidnino v znesku 350 EUR mesečno, razen Nepremičnine v času zakonske zveze pridobila še eno nepremičnino - stanovanje na D., da sta skrbela za svoje 3 otroke, dolžnik pa je moral plačevati še preživnino za hčerko iz prejšnjega zakona. Zaključek sodišča, da je dolžnik poleg invalidske pokojnine imel še druge dohodke, je glede na splošno znana dejstva o življenjskih stroških, cenah gradnje hiše in nepremičnin v D., pravilen. Ob teh dejstvih je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožničin bivši mož zaslužil več kot tožnica. Z dohodkom, kakršnega je izkazala tožnica (okoli 900 EUR mesečno ona, bivši mož pa 350 EUR), ne bi mogla preživeti petčlanske družine, plačevati preživnino, kupiti stanovanje v D. in zgraditi hišo od prve plošče naprej.

16. Sporazum o delitvi skupnega premoženja, ki sta ga sklenila tožnica in dolžnik leta 2017, za presojo ni relevanten (sklep II Ips 94/2021, točka 26 obrazložitve).

17. S tem, ko ni zaslišalo A. A. in B. B., sodišče ni storilo kršitve. Dejstvo, da je tožnica večinoma sama skrbela za varstvo in vzgojo otrok, je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, zato njuno zaslišanje v zvezi s tem ni bilo potrebno. Za ugotavljanje točne višine dohodka zaslišanje otrok ni bilo predlagano, kdo in koliko je pomagal pri gradnji, pa niso odločilna dejstva. Pomoč družinskih članov pri gradnji hiše, tako z delom, kot s sredstvi, se po utrjenem stališču sodne prakse šteje za pomoč družini in ne zgolj enemu zakoncu, zato na odločitev o deležih zakoncev na skupnem premoženju ne vpliva. Zaslišanja svoje mame tožnica ni predlagala in tudi nobenih dokazil v zvezi s krediti, ki naj bi jih prejela, ni vložila v spis. Zakaj ne, ni pojasnila. Le če bi tožnica navedla utemeljen razlog za to, da vse do zadnje obravnave kreditnih pogodb ni vložila v spis, bi ji sodišče prve stopnje lahko dovolilo naknadno predložitev listin (tretji odstavek 286. člena ZPP).

18. Da sodišče svojo odločbo opre na neko zatrjevano dejstvo, ga mora stranka, ki ga zatrjuje, dokazati. Gole trditve tožnice o dohodkih, prejeti gotovini, kreditih, dodatnem delu oziroma zaslužkih z delom na črno, o nizkih dohodkih dolžnika in dolžnikovi nezmožnosti za delo, za uspeh v postopku ne zadostujejo. Presoja prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni uspela dokazati več kot 1/2 delež na skupnem premoženju, je pravilna. Ker tudi uradoma upoštevnih kršitev ni, je višje sodišče pritožbo tožnice, kolikor se nanaša na zavrnitev zahtevka za ugotovitev nedopustnosti izvršbe nad deležem 1/2 Nepremičnine, zavrnilo (353. člen ZPP).

19. Toženkini pritožbi je višje sodišče ugodilo glede stroškovne odločitev. To je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi matematičnega izračuna uspeha pravdnih strank v postopku, kar pa ni skladno z določili drugega odstavka 154. člena ZPP. Tudi pri stroškovni odločitvi sodišče upošteva vse okoliščine primera. Tožnica je sicer uspela z več kot polovico postavljenega zahtevka, vendar pa stroški obeh pravdnih strank niso bili nič drugačni, kot bi bili, če bi bila izvršba nedopustna na manj kot polovici Nepremičnine. Višje sodišče je zato presodilo, da je prav, da vsaka stranka krije svoje stroške dosedanjega postopka. Tudi glede stroškov tega pritožbenega postopka je odločilo enako, in sicer zato, ker sta obe pravdni stranki deloma uspeli s pritožbo.

1 Stvarnopravni zakonik. 2 Zavreči pa tožbe ne more, ker je odločitev postala pravnomočna v tem postopku in ne postopku, ki bi tekel po neki drugi tožbi. 3 Zakonska zveza tožnice in dolžnika je bila razvezana pred uveljavitvijo Družinskega zakonika, zato se glede njunega skupnega premoženja uporabljajo določila ZZZDR. 4 Gl. točko 19 obrazložitve sklepa VSRS II Ips 94/2021.