Jedro

Za odločitev je bistvenega pomena dejanska ugotovitev, da tožnica v spornih obdobjih sama ni hotela skleniti delovnega razmerja. Zato je pravilna presoja sodišča, da je šlo med strankama le za civilno pravno razmerje, ki pa ni podlaga za priznanje zavarovalne dobe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z dokončno odločbo ugotovila, da tožnica v spornem obdobju (od 2. 1. 1971 do 16. 5. 1981) ni bila prijavljena v zavarovanje in tudi ni dokazala, da je šlo v tem obdobju za delovno razmerje.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke in priznanje lastnosti zavarovanke iz naslova delovnega razmerja zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnica v spornem obdobju ni bila v delovnem razmerju, ker ni dokazala vseh bistvenih elementov takega razmerja, samo delo in plačilo pa za to ne zadostujeta.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Na podlagi izpovedi prič je mogoče zaključiti, da so obstajali nekateri elementi delovnega razmerja le določen čas v obdobju med novembrom 1977 in majem 1980. Vendar pa je šlo tudi v tem obdobju le za civilno razmerje, saj ni bilo volje tožnice za sklenitev delovnega razmerja.

4. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se drugostopenjsko sodišče sploh ni opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb tožnice, s katerimi je ta izpodbijala na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. V prvostopenjski sodbi so tudi protispisne navedbe, ki v izpovedi tožnice in prič nimajo opore. Tožnica ni nikjer in nikoli izjavila, da ne želi biti pokojninsko zavarovana. Tožnica je bila pri G. zaposlena, če ne polno, je vsaj deloma delala, dobivala je plačo in koristila dopust in tega ne more omajati dejstvo, da ni bila prijavljena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnica je G. zaupala in ni mogla vedeti, da je ni zavaroval. 5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tožnica izrecno ne opredeli, smiselno pa uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 360. členom ZPP (da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb) ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisne navedbe v prvostopenjski sodbi).

8. Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožnica v spornem obdobju delala pri G.. Vprašanje, ki je bilo za odločitev o tožbenem zahtevku bistveno pa je, ali je bilo to delo mogoče šteti kot delovno razmerje, ki bi lahko oziroma moralo biti podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

9. O vseh odločilnih dejstvih pa izpodbijana sodba ima razloge in tudi odgovori na navedbe pritožbe, ki je bila vložena zgolj zaradi nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar naj bi imelo za posledico napačno materialno pravno odločitev. Revizijskih navedb tožnice, iz katerih prav tako izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, zato ni mogoče upoštevati. Presoje dejanskega stanja na revizijski stopnji tožnica tudi ne more doseči s splošnim sklicevanjem na postopkovno kršitev, ki jo nato utemelji z nestrinjanjem z dokazno oceno sodišča. 10. Tožnica je zaslišana na obravnavi 2. 10. 2008 jasno povedala, da se ni strinjala z redno zaposlitvijo za 4 ure, ker bi imela zaradi odštevanja prispevkov manj plače. Sodišče je njeno izpovedbo korektno povzelo. V tem delu je protispisna revizija in ne izpodbijana oziroma prvostopna sodba.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Tožnica uveljavlja priznanje pravice do vštetja v zavarovalno dobo čas, za katerega je določal način ugotavljanja in upoštevanja pokojninske dobe najprej Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju (Uradni list FLRJ, št. 51/64 – 60/71 - TZPZ), v pretežnem delu pa Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 35/72 in nasl. - ZTPPIZ).

13. Po prvem odstavku 126. člena TZPZ se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu tega zakona. Čas prebit v delovnem razmerju se po tem zakonskem določilu šteje v zavarovalno dobo, če je oseba opravljala delo na podlagi delovnega razmerja, ne glede na dejstvo, da ni bila prijavljena v zavarovanje, ker ni bil plačan prispevek za socialno zavarovaje. Pri tem velja poudariti, da so se delovna razmerja urejala, in se še urejajo, s predpisi o delovnih razmerjih, zavarovalna doba pa s predpisi o pokojninskem zavarovanju. Vštevnost nekaterih obdobij v zavarovalno dobo ni bila pogojena s prijavo v zavarovanje, praviloma tudi ne s plačilom (predhodnim ali naknadnim) prispevkov.

14. Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima zato nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na priznavanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja po določbah tega zakona. Dejstvo, da oseba ni bila socialno zavarovana, namreč samo po sebi še ni bilo dokaz za neobstoj delovnega razmerja. Za priznanje zavarovalne dobe zato zadostuje, da je bila oseba v delovnem razmerju, vse drugo - razen če ni izrecno posebej predpisano - za priznanje takega delovnega razmerja ni bistveno.

15. Pri presoji pravne narave zaposlitve, kot jo uveljavlja tožnica za priznanje obstoja rednega delovnega razmerja, je zato izhajati iz vsebine tega delovnega razmerja, kot so ga opredeljevali v spornem času veljavni predpisi o delovnih razmerjih (Zakon o delovnih razmerjih delavcev, ki delajo pri zasebnih delodajalcih, Uradni list SRS, št. 41/66, člen 34 in naslednji). Pri tem ne gre za vprašanje, ali bi zasebnik lahko sklenil s tožnico delovno razmerje ali ne, temveč za vprašanje, ali je delo tožnice pri njem imelo vse elemente delovnega razmerja.

16. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku (po odločitvi Vrhovnega sodišča s sklepom VIII Ips 140/2007 z dne 17. 6. 2008 in VDSS s sklepom Psp 65/2009 z dne 19. 3. 2009) izvedlo dodatne dokaze, ki jih je predlagala tožnica. Iz dejanskih ugotovitev tako izhaja, da je delo tožnice v določenih obdobjih res imelo nekatere elemente delovnega razmerja. Bistvena pa je bila za odločitev dejanska ugotovitev, da tožnica tudi v teh obdobjih sama ni hotela skleniti delovnega razmerja. Tožnica je vedela, da ni v delovnem razmerju in da ni invalidsko in pokojninsko zavarovana, zdravstveno pa je bila zavarovana po možu. Iz njene izrecne izpovedbe izhaja, da ona ni pristala na to, da z G. sklene delovno razmerje. Ni bil torej G. tisti, ki tožnice ne bi hotel zavarovati, temveč je bila tožnica sama tista, ki na to ni pristala. Zato je pravilna presoja sodišča, da je šlo med njima le za civilno pravno razmerje, ki pa ni podlaga za priznanje zavarovalne dobe.

17. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.