Jedro

Tožnik si po pravnomočnosti odločbe, ki je bila izdana po tem, ko je Ustavno sodišče RS toženki naložilo, da izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi protiustavnih zakonskih določb (143. člena ZUJF) in s katero je toženka odločila, da starostna pokojnina tožnika znaša toliko kot je pred neustavnim znižanjem, in da tožniku pripada izplačilo razlike plače, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja v tem sporu (v katerem tožnik zahteva odpravo dokončne odločbe o znižanju njegove pokojnine in da se naloži toženki, da mu izplača celoten neizplačan del njegove pokojnine in zatem zagotovi redno plačevanje polne pokojnine). Ker tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje socialnega spora, je potrebno njegovo tožbo zavreči.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo opravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 10. 2012 in št. ... z dne 27. 8. 2012 (I. točka izreka sodbe) in toženki naložilo, da za obdobje od 1. 6. 2012 do vključno 22. 3. 2013 plača tožeči stranki razliko med že izplačanimi in pripadajočimi mesečnimi zneski starostne pokojnine, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (II. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Meni, da je sodišče s tem, ko je odpravilo sporni odločbi zmotno uporabilo materialno pravo. Z odločbo z dne 24. 6. 2013 je bilo v primeru tožnika odločeno, da njegova pokojnina od 23. 3. 2013 dalje znaša 1.095,66 EUR na mesec, kar predstavlja pokojnino v neznižanem znesku, torej pokojnino kot je znašala maja 2012, pri čemer je bil ta znesek pokojnine s 1. 1. 2013 usklajen na podlagi Slepa o uskladitvi pokojnin od 1. 1. 2013. Toženka je tako v skladu z Zakonom o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF; Ur. l. RS, št. 47/2013) ter z ustavno odločbo sanirala sporno stanje, kar pomeni, da odprava izpodbijanih odločb ni potrebna, njeni učinki pa bi bili tudi v neskladju z določbami ZOPRZUJF. Odločba učinkuje za naprej, odločba je pravnomočna saj se tožnik zoper njo ni pritožil, kar pomeni, da se je tožnik dejansko strinjal, da se mu razlika izplača v dveh obrokih. Izplačilo razlike med že izplačanimi in pripadajočimi mesečnimi zneski starostne pokojnine v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, kakor je odločilo prvostopenjsko sodišče v točki II. izreka izpodbijane sodbe je v nasprotju z določbo 1. odstavka 3. člena ZOPRZUJF, ki določa, da se uživalcem pokojnin, za katere obstaja obveznost poračuna razlike neposredno po odločbi Ustavnega sodišča opravi tako, da se jim izplača razlika v dveh obrokih in sicer v višini 20 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013 in v višini 80 % pripadajočega zneska razlike z izplačilom pokojnine za mesec maj 2014. Sodišče in toženka sta veljavni zakon v skladu z načelom zakonitosti dolžna upoštevati pri odločanju. Toženka je na podlagi ZOPRZUJF in odločbe z dne 24. 6. 2013 tožniku tudi že izplačala del pripadajoče razlike in sicer 485,61 EUR dne 28. 6. 2013, znesek 1.942,48 EUR pa je dolžna tožniku izplačati skupaj z izplačilom pokojnine za mesec maj 2014. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da določbe ZOPRZUJF ni mogoče upoštevati oziroma, da tega zakona ne sme uporabiti, pri čemer razlogov za takšno odločitev ne pojasni. Iz obrazložitve sodbe nadalje izhaja, da je sodišče odločilo na podlagi listinskih dokazov v spisu, ob ugotovitvi, da dejansko stanje ni sporno in da toženka z izdajo odločbe z dne 24. 6. 2013 ni odpravila posledic protiustavnega posega za nazaj. Sodišče je bilo torej seznanjeno z dejstvom, da je bila v sporni zadevi dne 24. 6. 2013 izdana nova odločba, vendar sodišče pred izdajo sodbe ni pridobilo upravnega dela dosjeja, v katerem se ta odločba tudi nahaja in je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik se očitno tudi strinja z načinom in višino izplačila pripadajočih zneskov, saj zoper odločbo z dne 24. 6. 2013 ni vložil pritožbe in je postala odločba dokončna in pravnomočna, ter je ta odločba tudi izvršilni naslov. Sodišče je v II. točki izreka sodbe na isti podlagi tožniku dalo nov izvršilni naslov za izterjavo celotne razlike med izplačanimi in pripadajočimi mesečnimi zneski pokojnine, kar pa ni dopustno. Pritožnica nadalje meni, da ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, v skladu z določbo 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami).

Pritožba je utemeljena Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne obstaja več pravni interes tožnika za sodno varstvo v tem sporu.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 12. 10. 2012 v zvezi z odločbo št. ... z dne 27. 8. 2012. Z dokončno odločbo tožene stranke je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper ugotovitveno odločbo zavoda z dne 27. 8. 2012. Z navedeno ugotovitveno odločbo je bila starostna pokojnina tožnika na podlagi 143. člena Zakona o uravnoteženje javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/12) s 1. 6. 2012 usklajena tako, da se je zmanjšala za 250,00 EUR in znašala od tega dne dalje 844,57 EUR na mesec.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, kar izhaja tudi iz listin v sodnem spisu. Tožniku je bila z odločbo Območne enote A. z dne 31. 12. 1971 priznana in odmerjena pravica do starostne pokojnine. Tožnik je od 1. 3. 1977 užival invalidsko pokojnino od Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v B.. Z odločbo z dne 25. 5. 1987 je bila tožniku ponovno odmerjena starostna pokojnina, ki je za mesec maj 2012 znašala 1.094,57 EUR na mesec. Pokojnina je bila odmerjena na podlagi 35 let, 4 mesece in 6 dni pokojninske dobe. Pri odmeri starostne pokojnine je bila upoštevana tudi udeležba v NOB od 9. 5. 1942 do 15. 5. 1945 v dvojnem trajanju 6 let in 14 dni ter aktivno vojaška služba od 16. 5. 1945 do 31. 5. 1956. Starostna pokojnina je bila glede na tedaj veljavne določbe odmerjena v višini 85 % od pokojninske osnove. Tožniku je bila pokojnina usklajena na podlagi 143. člena ZUJF-a tako, da je bila znižana za 250,00 EUR mesečno. Tožnik je bil z znižanjem pokojnine z dne 22. 6. 2012 najprej pisno obveščen, nato pa mu je bila v skladu s sklepom Ustavnega sodišča RS, št. U-I-162/2012 in Up-626/2012 z dne 12. 7. 2012 izdana prvostopenjska ugotovitvena odločba, z drugostopenjskim upravnim aktom z dne 12. 10. 2012 pa zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo. Tožnik je zoper dokončno odločbo vložil tožbo, saj je menil, da je z izpodbijanima odločbama poseženo v njegovo neodtuljivo pravico, zavarovano tudi z ustavnimi določili. Toženka je v odgovoru na tožbo menila, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, saj je bila ob njuni izdaji upoštevala veljavno in zavezujoča zakonodaja in je predlagala zavrnitev toženega zahtevka.

Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2014 razveljavilo 2., 3. in 4. odstavek 143. člena ZUJF in toženki naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi protiustavnih zakonskih določb. Toženka je na podlagi napotila Ustavnega sodišča RS, od prvega naslednjega dne po objavi odločbe, torej 23. 3. 2014 vsem prizadetim uživalcem za naprej z dejanskimi izplačili vzpostavila stanje, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pravnomočno pridobljeno višino pokojninske dajatve. Dne 24. 6. 2014 je vsem prizadetim uživalcem ob uporabi ZOPRZUJF izdala odločbe. Tudi tožniku je bila 24. 6. 2013 pod št. ... izdana odločba, s katero je toženka odločila, da starostna pokojnina, ki jo prejema tožnik od 23. 3. 2013 znaša 1.095,66 EUR na mesec, pripadajoča razlika v znesku 485,61 EUR se izplača z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013, pripadajoča razlika v znesku 1.942,48 EUR pa z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. Zoper navedeno odločbo se tožnik ni pritožil in je postala odločba tako pravnomočna. Na podlagi navedenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje dne 18. 9. 2013 izdalo izpodbijano sodbo.

Tožnik v svoji tožbi v predmetni zadevi zahteva odpravo dokončne odločbe o znižanju njegove pokojnine in da se naloži toženki, da mu izplača celoten neizplačan del njegove pokojnine in zatem zagotovi redno plačevanje polne pokojnine. Iz določb ZPP, ki navajajo pravni interes, predvsem iz členov 181., 274., 343 in 374 izhaja, da je pravni interes (pravovarstvena potreba) podana tedaj, če je tožnik glede ravnanj toženca v negotovosti in če bo to negotovost odpravilo sodišče s sodbo. Če interes manjka, sodišče zavrže tožbo oziroma njen del (1. odstavek 274. člena ZPP). Pravni interes mora sodišče ugotoviti po uradni dolžnosti in mora obstajati ves čas postopka.

Sodišče v predmetni zadevi ugotavlja, da je pravni interes tožnika obstajal v času vložitve tožbe, da pa je s pravnomočno odločbo toženke z dne 24. 6. 2013 prenehal. Sporno razmerje med strankama v postopku je bilo pravnomočno urejeno na način, kakor to izhaja iz citirane odločbe z dne 24. 6. 2013. Pravni interes pomeni, da ima stranka neko pravno korist v pravdi, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Če stranka svojega pravnega položaja, tudi če v pravdi uspe, ne more več izboljšati, pravni interes za socialni spor ni podan. Tožnik si svojega pravnega položaja v tem sporu, po izdaji odločbe z dne 24. 6. 2013, zaradi tega ker je ta postala pravnomočna, ne more več izboljšati in torej ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje socialnega spora. Tudi v kolikor bi sodišče odpravilo odločbe tožene stranke z dne 27. 8. 2012 in 12. 10. 2012, se pravni položaj tožnika v tem sporu ne bi mogel več izboljšati, saj to ne bi več vplivalo na ničesar, kajti toženka je s pravnomočno odločbo odločila tudi na kakšen način se tožniku za nazaj, v skladu ZOPRZUJF, izplača pripadajoča razlika in mu je del te razlike tudi že izplačala. Če je tožnik menil, da način izvršitve plačila nastalih razlik starostne pokojnine, ki so nastale z zmanjšanjem pokojnine na podlagi ugotovitvene odločbe, napačen, bi moral zoper odločbo z dne 24. 6. 2013 vložiti pritožbo pri OE toženke v 15 dneh od vročitve odločbe, kakor je bil pravilno poučen v pouku o pravnem sredstvu. Ker tega ni storil, sodišče ni imelo več podlage za presojo, da mu je toženka dolžna za čas 1. 6. 2012 do vključno 22. 3. 2013 izplačati razliko med že izplačanimi in pripadajočimi mesečnimi zneski starostne pokojnine v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, saj je bil način izplačila razlike v izdani pravnomočno odločbi z dne 24. 6. 2013, urejen na drug način. Sama odprava izpodbijanih odločb z dne 12. 10. 2012 in z dne 27. 8. 2012 pa sama po sebi ne bi v ničemer izboljšala pravnega položaja tožnika.

Ker si tožnik po pravnomočnosti odločbe z dne 24. 6. 2013 ne more več izboljšati svojega pravnega položaja v tem sporu, ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje socialnega spora in je tako potrebno njegovo tožbo zavreči.