Jedro

Tožnica posesti (uporabe) solastnih nepremičnin ni opustila prostovoljno, marveč spričo nevzdržnih razmer, ki jih je povzročil toženec, zato okoliščina, ali je tožnica imela ključ nepremičnine, ni relevantna.

Zaradi bivanja skupnih otrok, solastnik, ki je v nepremičnini ostal, dolguje le tisti del, ki odpade nanj. To pa nikakor ne pomeni tega, da tožnik zaradi hkratnega bivanja skupnih otrok uporablja manjši delež kot znaša njegov solastninski delež. Bistveno je namreč to, do kakšne spremembe pri uporabljanju nepremičnine je prišlo s tem, ko se je bila tožnica primorana izseliti.

Za primerjavo med položajema, ko gre za neupravičeno obogatitev na eni strani in položajem, ko ne gre za neupravičeno obogatitev na drugi strani, je treba izhajati iz izhodiščnega položaja v družinski skupnosti (iz narave stvari).

Izrek

I. Pritožba proti glavni stvari (točka II izreka izpodbijane sodbe) se zavrne in se odločitev o glavni stvari potrdi.

II. Pritožbi proti odločitvi o stroških (točka III izreka izpodbijane odločbe) pa se ugodi in se ta spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 11.000,21 EUR in zakonske zamudne obresti: od zneska 5.367,13 EUR od 21. 7. 2006 dalje do plačila, od zneska 3.646,25 EUR od 30. 9. 2009 dalje do plačila in od zneska 1.986,83 EUR od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Kar je tožnica zahtevala več, je sodišče zavrnilo. Ker je bila tožba za znesek 12.874,00 EUR umaknjena, je sodišče v tem delu postopek ustavilo. Odločilo je še, da je tožena stranka tožeči dolžna plačati pravdne stroške v znesku 1.276,44 EUR v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. Sklicuje se na pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek tožnice, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, v obeh primerih pa, da se stroške pritožbenega postopka naloži v plačilo tožnici. Meni, da je izpodbijana sodba napačna in nezakonita, ker je tožnica (tudi po lastnih izpovedbah) imela ključ tako stanovanja kot tudi vikenda in je zato šteti, da je prostovoljno privolila v neuporabo nepremičnine in lastno prikrajšanje. Toženec je uporabljal zgolj eno tretjino stanovanja, kar je manj od njegovega polovičnega solastniškega deleža in tako na njegovi strani ni moglo priti do okoriščenja ter zato ni dolžan karkoli plačati. Sodba prihaja sama s sabo v nasprotje, ko v točki 20 navaja, da je do preprečitve uporabe prišlo tako zaradi ravnanj toženca kot tudi sina L.. Sodišče tudi izhaja iz napačne predpostavke, da je bila posest stanovanja onemogočena od 10. 7. 2000, čeprav je tožnica sama za tisto obdobje izpovedala, da je ključ stanovanja imela. Sodišče je ugotovilo, da vikend zaradi uničenja ni bil več primeren za uporabo, kar pomeni, da toženec ne more tožnici dolgovati uporabnine, ker se uničene stvari ne da uporabljati. Sodba tudi nima razlogov, ali je toženec v vtoževanem obdobju vikend uporabljal tako, da je bil na račun solastnega deleža tožnice obogaten, ona pa prikrajšana. Nepravilna pa je tudi odločitev o stroških, ker je tožnica z večino zahtevka propadla: sodišče je 72 % njenega zahtevka zavrnilo. Zato je ona tista, ki bi morala tožencu povrniti stroške postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki. Ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (14. točka sodbe), da je bil toženec do tožnice nasilen. Poleg tega, da je s tem prekršil pravnost okvirov družinskopravnih razmerij, je zlorabil tudi svojo solastninsko pravico. Tožnica kot druga solastnica takšne zlorabe ni dolžna trpeti. Iz tega sledi sklep, da tožnica posesti (uporabe) solastnih nepremičnin ni opustila prostovoljno, marveč spričo nevzdržnih razmer, ki jih je povzročil toženec. Stvari, ki so v solastninski skupnosti, so upravičenci dolžni uporabljati v skladu z naravo stvari in v skladu z namenom solastniske pravice. Izvajanje nasilja s strani toženca nad tožnico predstavlja zlorabo njegove solastninske pravice. Okoliščina, ali je tožnica imela ključ nepremičnine, zato ni relevantna.

6. Toženec meni, da prihaja sodba sama s sabo v nasprotje, ko v točki 20 navaja, da je do preprečitve uporabe prišlo tako zaradi ravnanj toženca, kot tudi sina L.. Tako naj ne bi bilo jasno, kdo je odgovoren za prikrajšanje tožnice, hkrati pa tudi ni jasno ali gre za odškodninsko ali kondikcijsko podlago zahtevka. Pritožbena navedba je neutemeljena in sprenevedava. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je toženec odgovoren za prikrajšanje tožnice v obliki nezmožnosti uporabe solastnega stanovanja in vikenda. Dejstvo, da je sodišče v sodbi ugotovljeno dejansko stanje natančno razložilo in pri tem obrazložilo tudi, da je imel toženec pri svojem početju pomoč sina L., te jasnosti v ničemer ne zamegli. Iz razlogov jasno izhaja, da je za prikrajšanje odgovoren toženec, jasna pa je tudi verzijska podlaga zahtevka.

7. Ugotovitve sodišča prve stopnje so pravilne, toženec je odgovoren za nezmožnost tožničine uporabe nepremičnin in je zato dolžan povrniti, za kar je bil obogaten.

8. Pritožnik navaja, da je uporabljal zgolj eno tretjino stanovanja, čeprav je solastnik do polovice in je torej dejansko uporabljal delež, ki je manjši od njegovega solastniškega. Posledično ne more biti govora o njegovem okoriščenju in ni zato ničesar dolžan plačati. Pritožbena navedba ni utemeljena.

9. Pritožbeno izhodišče, češ da sta v stanovanju živela tudi oba sinova in je tako sam uporabljal celo manjši delež od svojega solastninskega deleža, ne more biti materialnopravno utemeljeno. V sodni praksi je bilo sicer odgovorjeno na to, da zaradi bivanja skupnih otrok, solastnik, ki je v nepremičnini ostal, dolguje le tisti del, ki odpade nanj (1). To pa nikakor ne pomeni tega, da tožnik zaradi hkratnega bivanja skupnih otrok uporablja manjši delež kot znaša njegov solastninski delež. Bistveno je namreč to, do kakšne spremembe pri uporabljanju nepremičnine je prišlo s tem, ko se je bila tožnica primorana izseliti. Spremembo ugotovimo, če primerjamo oba položaja.

10. Za primerjavo med položajema, ko gre za neupravičeno obogatitev na eni strani in položajem, ko ne gre za neupravičeno obogatitev na drugi strani, je treba izhajati iz izhodiščnega položaja v družinski skupnosti (iz narave stvari). Izhodiščni položaj pa je tak, da v stanovanju živita zakonca, katerih domnevni solastninski delež znaša pri vsakem ½. Skupaj z njima živita npr. dva skupna otroka. Življenjsko nevzdržna bi bila hipoteza, po kateri bi tak položaj vrednotili na način, po katerem bi se štelo, da vsak zakonec uporablja le ¼ idealni delež ter da je potemtakem glede na svoj ½ solastninski delež prikrajšan. Pravilna hipoteza je, da vsak zakonec v takšnem položaju uporablja ½ stanovanja (delno neposredno, delno pa posredno prek otrok).

11. Če je izhodiščni položaj tak, kot je opisano v prejšnjem odstavku, potem je treba primerljivo obravnavati tudi položaj, ko se je eden izmed staršev (solastnikov) primoran izseliti. V tem primeru se šteje, da je ostal brez uporabe svojega ½ solastninskega deleža. To je njegovo prikrajšanje, ki se je razporedilo med tiste, ki so v stanovanju ostali. Pristop sodišča prve stopnje takšnemu vrednotenju opisanega življenjskega primera ustreza ter je zato po prepričanju pritožbenega sodišča pravilen.

12. Trditev, da je v stanovanju toženec uporabljal zgolj eno sobo, je prima facie nerealna. Po umiku tožnice so isto stanovanje uporabljali le še toženec in oba otroka. Še vedno so uporabljali isto stanovanje, iste skupne prostore (stranišče, kopalnica, kuhinja, predsoba) kot prej, v režimu dejanske rabe ni bilo sprememb. Prišlo je do uporabe tudi tožničinega polovičnega solastniškega deleža, njeno prikrajšanje pa se je, kot rečeno, razporedilo med ostale stanujoče. Sodišče prve stopnje je povzelo izvedensko mnenje v katerem je izračunan delež uporabe, ki je odpadel na toženca. Toženec je bil s tem obogaten, tožnica pa prikrajšana in mora zato prvi drugi plačati uporabnino.

13. Toženec meni, da je sodišče izhajalo iz napačne predpostavke, da je bila posest stanovanja onemogočena od 10. 7. 2000, čeprav je tožnica sama za tisto obdobje izpovedala, da je ključ stanovanja imela. Pritožbena navedba ni utemeljena. Iz izreka sodbe izhaja, da je toženec tožnici dolžan povrniti nadomestilo za uporabo nepremičnine od avgusta 2001 dalje. Pritožbena izvajanja glede tega torej niso relevantna, saj časovno obdobje za katerega toženec zatrjuje protispisnost in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, sploh ni predmet izpodbijane odločitve. Sodba ima o nezmožnosti uporabe za časovno obdobje vsebovano v izreku izpodbijane sodbe prepričljive razloge.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče ugotovilo takšno uničenje vikenda, da več ni bil primeren za uporabo kogarkoli. Neuporaben naj bi bil potemtakem tudi za toženca, kar naj bi pomenilo, da tudi ni dolžan uporabnine zanj. Sodišče je ugotovilo, da je toženec na nepremičnini odstranil vrata in poškodoval okna. Kasneje je to nepremičnino toženec uporabljal. Vrednotna sodba, da je prišlo do uničenja vikenda, je evidentno napačna. Toženec sam je namreč povzročil stanje, da vikend ni bil primeren za uporabo, ni pa bil uničen. Ko je dosegel svoje (izgnal tožnico), je prvotno stanje ponovno vzpostavil ter vikend uporabljal. 15. Pritožbena navedba, da sodba nima razlogov ali je toženec v vtoževanem obdobju vikend uporabljal tako, da je bil na račun solastnega deleža tožnice obogaten, ona pa prikrajšana, ni utemeljena. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je toženec vikend v vtoževanem obdobju uporabljal, da je povzročil tožničino nezmožnost uporabe njenega dela solastniškega deleža, da je bil za ta delež toženec obogaten in da je bila tožnica prikrajšana. Točke 22 do 28 izpodbijane sodbe vsebujejo natančne razloge, pa tudi eksaktne matematične izračune za koliko je bil v posameznem časovnem obdobju toženec obogaten in tožnica prikrajšana.

16. Drži pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ocenilo stopnjo uspeha tožnice v pravdi. Tako je zmotna ocena v sodbi, da je tožnica uspela s 64 %, toženec pa s 36 %. Tako izračunan uspeh namreč ne ustreza razmerju med prvotno postavljenim zahtevkom in višino prisojenega zneska. Sodišče prve stopnje se je očitno odločilo za metodo vrednotenja, ki ločuje uspeh glede podlage in uspeh glede višine zahtevka. Tak pristop pa glede na konkretne okoliščine te pravde ne predstavlja ustrezne konkretizacije možnosti, ki jih daje drugi odstavek 154. člena ZPP (2).

17. Tožnica je v pravdi le delno uspela. Doseženi uspeh (ki je manjši od polovice) je posledica bistveno pretiranega zahtevka. Višina zahtevka je vplivala na višino stroškov. Zato je primerno, da v skladu s primarnim pravilom drugega odstavka 154. člena ZPP vsaka stranka krije svoje stroške .

18. Pritožbeno sodišče je v skladu s pooblastilom tretje točke 365. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo v stroškovnem delu. V ostalih delih je, ker pritožba ni bila utemeljena in ker niso bili podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s pooblastilom iz 353. člena ZPP.

19. Predlog za povrnitev pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče prav tako zavrnilo. S pritožbo proti glavni stvari je namreč pritožnik propadel ter uspel le glede stranske terjatve. Materialnopravna podlaga za to odločitev je podana v drugem odstavku 154. člena ZPP.

(1) Glej: Zvone Strajnar, Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki; Pravosodni bilten 1/2012, str. 31

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s poznejšimi spremembami).