Jedro

V skladu s prvim odstavkom 286.a člena ZPP lahko sodiščem strankam s pisnim pozivom naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale in drugo. Kot izhaja iz navedenega mora biti poziv dovolj konkreten in usmerjen.

Izrek mora biti oblikovan tako, da je jasen in nedvoumen. Ker je s sklepom o izvršbi dolžniku naloženo, da upniku v roku 8 dni poravna terjatev v višini, kot izhaja iz predloga za izvršbo, sklepa o izvršbi ni mogoče vzdržati v veljavi za terjatev, ki je uveljavljena šele z razširitvijo tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku izreka delno spremeni tako, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 5278/2009 z dne 26. 01. 1009. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 5278/2009 z dne 26. 01. 2009 tako, da je toženi stranki upoštevaje spremembo tožbe z dne 27. 05. 2010 naložilo, da tožeči stranki plača glavnico 14.308,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 12.388,47 EUR od 16. 04. 2008 do plačila, od zneska 250,00 EUR od 01. 03. 2008 do plačila, od zneska 170,00 EUR od 22. 03. 2008 do plačila in od zneska 1.500,00 EUR od 13. 04. 2008 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 195,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje (1. odstavek izreka). Zavrglo je pobotni ugovor z dne 17. 03. 2009 (2. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.883,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. odstavek izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. O sporu je odločalo Višje sodišče v Ljubljani, saj je bila, v skladu s 105.a členom in prvim odstavkom 60. člena Zakona o sodiščih, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011 zadeva prenesena v reševanje iz Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je najprej obravnavalo očitek procesne kršitve. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z zatrjevano kršitvijo petega odstavka 286.a člena ZPP. Navaja, da je sodišče pravdni stranki z dopisom z dne 05. 02. 2010 (list. št. 25) pozvalo, da v roku 15 dni podata vse navedbe in dokaze v tej pravdi, sicer jih kasneje ne bosta mogli več navajati. Zato meni, da tožeča stranka z razširitvijo tožbenega zahtevka ni mogla obiti sankcije s prekluzijo navedb glede prvotno uveljavljenega tožbenega zahtevka, kot izhaja iz predloga za izvršbo.

6. Po presoji pritožbenega sodišča uveljavljena bistvena kršitev določb postopka ni podana. V skladu s prvim odstavkom 286.a člena ZPP lahko sodišče strankam s pisnim pozivom naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, da dopolnijo ali dodatno obrazložijo svoje predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale in drugo. Kot izhaja iz navedenega mora biti poziv dovolj konkreten in usmerjen (1). Poziv, ki ga je sodišče prve stopnje v tem primeru poslalo strankam ne ustreza smislu te določbe, saj gre le za prepis zakonske določbe. Zato je sodišče prve stopnje že iz tega razloga ravnalo pravilno, ko je upoštevalo tudi navedbe tožeče stranke iz II. pripravljalne vloge (z modifikacijo tožbe) z dne 27. 05. 2010. Očitek procesne kršitve torej ni utemeljen.

7. Glede dejanske podlage izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednje relevantno dejansko stanje. Ugotovilo je, da je tožeča stranka toženi stranki dobavljala blago, tožena stranka pa je kupljeno blago, to je okna, vrata in zimske vrtove montirala strankam.

8. Sodišče prve stopnje je zavrglo pobotni ugovor tožene stranke, saj je sklenilo, da ni določno opredelila terjatev, ki jih je uveljavljala v pobot. Navedla je namreč zgolj to, da so ji nastali stroški zaradi vgradnje oken in vrat ter reklamacij in odprave napak, ne pa konkretno, kakšni stroški naj bi ji nastali po posameznih strankah ter kdaj. Zato je sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno sklenilo, da pobotni ugovor ni ustrezno substanciran. Pravilno pa tudi ni izvajalo predlaganih dokazov v zvezi s pobotnim ugovorom, saj manjkajočih trditev ni mogoče nadomestiti z izvedbo predlaganih dokazov.

9. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe glede višine tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je, glede na vsebino Dogovora o obročnem odplačevanju št. 7206/5Y/Y z dne 29. 04. 2008 (nadalje: Dogovor) ugotovilo, da je tožena stranka račune prejela in jih ni zavrnila. V takem primeru velja, da kupca vežejo pogoji o plačilu in drugi pogoji, ki jih prodajalec vpiše v fakturo ali izročilnico, ki so potrebni za izpolnitev pogodbe (2. odstavek 203. uzance Splošne uzance za blagovni promet).

10. Prav tako je tožena stranka neuspešno izpodbijala vsebino podpisanega Dogovora z navedbo, da italijanskega jezika ne obvlada. Glede na to, da je tak Dogovor podpisala, bi lahko napake v volji uspešno uveljavljala le v skladu in pod pogoji, ki so za izpodbojne pogodbe določeni v 94. do 99. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

11. Nenazadnje pa tudi ni drži, da tožeča stranka pri modifikaciji tožbenega zahtevka ni upoštevala delnega plačila v znesku 3.000,00 EUR. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje višina dolga tožene stranke izhaja iz izpiska odprtih postavk z dne 15. 04. 2008 (A 3), v katerem je bilo delno plačilo že upoštevano.

12. Pač pa je pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da izrek sodbe ni jasen v delu, ko vzdrži v veljavi navedeni sklep o izvršbi, hkrati pa toženi stranki naloži v plačilo celotni znesek po spremenjeni tožbi. S sklepom o izvršbi je dolžniku naloženo, da upniku v roku 8 dni poravna terjatev v višini, kot izhaja iz predloga za izvršbo, zato ga ni mogoče vzdržati v veljavi za terjatev, ki je uveljavljena šele z razširitvijo tožbenega zahtevka z dne 02. 05. 2010. 13. Izrek mora biti oblikovan tako, da je jasen in nedvoumen. V predmetnem primeru pa bi (v morebitnem izvršilnem postopku) lahko prišlo do dvoma, kaj je tožeča stranka upravičena terjati od tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu samo odpravilo nerazumljivost in protislovnost (14. točka drugega odstavka 339. člena v zvezi z 1. odstavkom 354. člena ZPP) v prvem odstavku izreka sodbe sodišča prve stopnje. V tem delu je pritožbi ugodilo ter prvi odstavek izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 5278/2009 z dne 26. 01. 2009. 14. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke v ostalem neutemeljena. Ker pred sodiščem prve stopnje tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v ostalem pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Delna sprememba izpodbijane sodbe terja odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka v pravdi ni uspela, zato je odločitev glede pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje pravilna in jo je pritožbeno sodišče potrdilo.

16. Pritožbeno sodišče je v odločitev sodišča prve stopnje poseglo ob preizkusu izpodbijane odločbe iz razlogov, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, sicer pa tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožena stranka sama nositi svoje pritožbene stroške (2. odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožeče stranke pa k odločitvi pritožbenega sodišča ni prispeval, zato stroški zanj niso potrebni pravdni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP) in jih je tožeča stranka prav tako dolžna nositi sama.

(1) Dr. Lojze Ude, mag. Nina Betetto, dr. Aleš Galič, dr. Vesna Rijevec, dr. Dragica Wedam Lukič in Jaz Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov, četrta knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, stran 232.