Jedro

Skladno s sodno prakso bi tožnica z zahtevkom zaradi plačila uporabnine lahko uspela zgolj, če bi od toženca prikrajšanje zaradi neuporabe zahtevala.

Zaslišanje strank je le eno izmed dokaznih sredstev, s katerim se ovržejo ali potrdijo postavljene trditve in stranka ob zaslišanju manjkajočih trditev ne more nadomestiti. Sodišče je glede na postavljene in neprerekane trditve strank o odločilnih dejstvih ocenilo, da omenjeni dokaz ni potreben, zato ga je zavrnilo, česar pa tožnica ni grajala. Po določilu prvega odstavka 286b. člena ZPP zato njenih očitkov o kršitvah določb postopka, vključno z načelom kontradiktornosti, ni mogoče upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženec tožnici plačal uporabnino za solastni delež stanovanja na ... v višini 28.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov uporabnine, zapadlih od 1. 7. 2008 do 1. 6. 2012. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je toženec dolžan tožnici poravnati 2.550,97 EUR, ki jih je plačala upravniku iz naslova rednega upravljanja in stroškov rezervnega sklada. Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencu plačati 1.674,45 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da zadevo razveljavi in pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pomembno je, da je tožnica ostala zemljiškoknjižna lastnica stanovanja zgolj in izključno zato, ker je toženec kršil sodno poravnavo, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani 25. 2. 2008. Tožnica je poravnavo v celoti izpolnila in se iz stanovanja izselila. Njeno ravnanje je sodišče sankcioniralo z naziranjem, da je prostovoljno zapustila solastno nepremičnino in privolila v prikrajšanje. Dileme dejanskega stanja bi moralo razčistiti z izvedbo dokazov, torej z zaslišanjem obeh pravdnih strank. Sodišče bi lahko v okviru procesnega vodstva pozvalo pravdni stranki na odpravo eventuelno ocenjenih pomanjkljivosti. Toženec se je zavedal, da uporablja polovico stanovanja, čeprav ni njen zemljiškoknjižni lastnik, prav tako, da je v zamudi z izplačilom zneska. Nadaljnja uporaba stanovanja s strani tožnice bi ji prinesla škodljive posledice, saj v tem primeru ne bi spoštovala poravnave. Sodišče se do tega ni opredelilo. Tožnica je v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani In 1436/2009 navajala, da je ključe vrnila zaradi spoštovanja sodne poravnave, kar je bil njen temelj za izterjavo zneska, ki se ga je zavezal toženec plačati. V pisarno sedanje pooblaščenke je dostavila pozive predhodne pooblaščenke A. A., odposlane pooblaščencem toženca, na plačilo uporabnine in rednih obratovalnih stroškov. Te sedaj prilaga k pritožbi. Tožnica je bila do leta 2012 v najetih stanovanjih, ker ni imela denarnih sredstev za nakup nove nepremičnine. Presenečena je, kaj bi morala urejati s tožencem, če je zakon glede uporabnine jasen. Poravnava je imela cilj razdružiti skupno premoženje zakoncev na način, da se tožnica izseli, toženec pa jo izplača. Logično je pravno naziranje, da ima do trenutka, ko je še solastnica stvari, pravico do plodov. Toženec je solastno nepremičnino od 1. 6. 2008 uporabljal brez pravne podlage, saj ni dosledno spoštoval poravnave. Napačna je odločitev sodišča glede obratovalnih stroškov. Tožnica je vtoževala celotne stroške upravnika ter predvideva, da toženec teh stroškov ni plačeval in tudi ni prejemal računov. Sodišče bi moralo v zvezi s tem dokončno razčistiti dejansko stanje z izvedbo dokazov. Takrat bi tožnica lahko izpovedala, da je stroške plačevala zgolj iz razloga, da upravnik ne bi vložil izvršbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica pri utemeljitvi tožbenega zahtevka izhaja zgolj iz dejstva, da je bila v obdobju, za katerega zahteva uporabnino, solastnica stanovanja na ..., ki ga je izpraznila po sodni poravnavi o ugotovitvi deležev na skupnem premoženju, sklenjeni med strankama pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani 25. 2. 2008, in ključe predala pooblaščencu toženca. Vendar pa zgolj solastninska pravica tožnici na omenjeni nepremičnini ne daje podlage za vtoževano terjatev. Določilo 96. člena SPZ namreč ureja vračilo plodov (so)lastniku stvari zgolj za nedobrovernega posestnika. Tudi določilo 198. člena OZ, ki imetniku stvari daje pravico, da od tistega, ki je njegovo stvar uporabljal v svojo korist, zahteva, naj mu nadomesti korist, ki jo je ta imel od uporabe, predstavlja le konkretizacijo splošnega pravila o neupravičeni obogatitvi. Za utemeljenost tožbenega zahtevka morajo torej bi ti izpolnjeni: prikrajšanje na strani osiromašene osebe, povečanje premoženja na strani obogatene osebe, vzročna zveza med prikrajšanjem na eni in povečanjem na drugi strani ter pomanjkanje pravne podlage za premik premoženja. Pravice do nadomestila nima, kdor je v svoje prikrajšanje privolil (primerjaj sodbo VS RS II Ips 237/2013).

5. V obravnavani zadevi sta stranki kot bivša zakonca s sodno poravnavo določili deleža na skupnem premoženju, za vsakega do ½, ter uredili razdružitev stanovanja tako, da se je toženec do 30. 5. 2008 zavezal tožnici izplačati znesek 177.280,00 EUR, ki je predstavljal polovico ugotovljene vrednosti stvari, pri čemer z izplačilom postane lastnik stanovanja do celote, tožnica pa se je zavezala do istega dne iz stanovanja izseliti in ga izročiti tožencu prostega oseb in stvari. V primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti sta stranki dogovorili plačilo zakonskih zamudnih obresti od 31. 5. 2008 dalje kot sankcijo za zamudo katerekoli od njiju. Toženec je torej po izselitvi tožnice stanovanje uporabljal skladno s sodno poravnavo in ne brez pravne podlage, saj sta uporaba in delitev nepremičnine v solastnini po svoji vsebini dve različni upravičenji.

6. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, ki je tudi skladno s sodno prakso (primerjaj odločbe VSL I Cp 4135/2009, Vrhovnega sodišča RS II Ips 237/2013, II Ips 187/2013), da bi tožnica z zahtevkom lahko uspela zgolj, če bi od toženca prikrajšanje zaradi neuporabe zahtevala. V zvezi s tem pa pravočasne trditvene podlage ni podala, saj se je v tožbi sklicevala zgolj na poziv k plačilu z dne 4. 4. 2013, kar pa je že po izteku obdobja, za katerega zahteva plačilo uporabnine in tudi po tem, ko je toženec že prenehal uporabljati stanovanje. Toženec je v odgovoru na tožbo izrecno zanikal, da bi toženka kdaj zahtevala dopustitev uporabe sporne nepremičnine, hkrati pa je navedel, da je sama privolila v svoje (hipotetično) prikrajšanje, pri čemer je stanovanje uporabljal v enakem obsegu, kot že v času njune skupne zveze. Tožnica šele v pritožbi navaja, da je toženca večkrat pozivala k plačilu uporabnine in obratovalnih stroškov ter prilaga pozive, vendar pa teh dokazil pritožbeno sodišče skladno z določilom prvega odstavka 337. člena ZPP ne more upoštevati, saj v pritožbi ni trditev, zakaj jih tožnica ni mogla predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče z opustitvijo zaslišanja strank kršilo določila postopka. Zaslišanje strank je le eno izmed dokaznih sredstev, s katerim se ovržejo ali potrdijo postavljene trditve in stranka ob zaslišanju manjkajočih trditev ne more nadomestiti. Sodišče je glede na postavljene in neprerekane trditve strank o odločilnih dejstvih ocenilo, da omenjeni dokaz ni potreben, zato ga je zavrnilo, česar pa tožnica ni grajala. Po določilu prvega odstavka 286.b člena ZPP zato njenih očitkov o kršitvah določb postopka, ključno z načelom kontradiktornosti, ni mogoče upoštevati.

8. Ni jasen pritožbeni očitek o opustitvi materialnoprocesnega vodstva, saj sta obe stranki v pravdi imeli kvalificirana pooblaščenca, toženec je tudi pravočasno zatrjeval, da je tožnica v prikrajšanje privolila, pa slednja temu ni obrazloženo oporekala in ni zatrjevala, da ga je v spornem obdobju pozivala k plačilu. Zgolj zamuda toženca z izplačilom tožničinega solastninskega deleža ne predstavlja podlage za plačilo uporabnine, temveč skladno s poravnavo podlago za plačilo zakonskih zamudnih obresti.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožnica v celoti plačevala stroške upravnika C. d.o.o., česar toženec ni prerekal. Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da je redno plačeval polovico obratovalnih stroškov in stroškov rezervnega sklada, ki so odpadli na njegov solastninski delež in mu jih je upravnik obračunaval, v zvezi s tem pa je predložil tudi računovodsko kartico upravnika, ki se glasi na komitenta B. B. Odločitev sodišča, ki je po vpogledu listinske dokumentacije tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo, je zato pravilna in skladna z 68. členom SPZ, po katerem stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju idealnih deležev.

10. Ker v pritožbi zatrjevane pritožbene navedbe niso utemeljene in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.