Jedro

Vrednost dokazov, ki so pomembni za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev, s svojo oceno ugotovi v vsakem konkretnem primeru sodišče, pri čemer ne more postopati arbitrarno ali samovoljno. Gre za oceno, ki je v skladu z logično in psihološko analizo in ki mora biti v sodbi obrazložena.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. T.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 250.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8.4.2005 obs. T.P. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj tatvine po 2. in 1. odstavku 211. člena KZ ter mu določilo 50.000,00 SIT denarne kazni za vsako dejanje, nato pa mu po 4. odstavku 47. člena KZ izreklo enotno denarno kazen v znesku 90.000,00 SIT, plačljivo v roku dveh mesecev. Po pooblastilu 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora oškodovanemu podjetju plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 86.820,00 SIT, s presežkom tega zahtevka je oškodovanca napotilo na pravdo. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojenca zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu 60.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23.11.2005 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je obsojenec kot stroške pritožbenega postopka dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem stališču navedbe, s katerimi zahteva sicer zatrjuje več kršitev Zakona o kazenskem postopku in nasprotuje zaključkom sodišča glede krivde obsojenca s trditvijo, da bi moralo v dvomu obsojenca oprostiti obtožbe, pravzaprav predstavljajo očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, zaradi česar jo bo Vrhovno sodišče moralo zavrniti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva očita sodišču kršitev določb 5., 18., 19., 232., 330. in 3. odstavka 358. člena ZKP s trditvijo, da so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe in da je bila kršena tudi domneva nedolžnosti v skladu s 27. členom Ustave RS. Zahteva nakazuje, da je sodišče v celoti oprlo svojo odločitev na pričanje obsojenca oziroma na njegovo nepopolno priznanje, medtem ko drugi dokazi, kot izpovedba predstavnika oškodovanca T.G. in listinski dokazi s krivdo oziroma identifikacijo storilca nimajo teže in se zato nanje sodišče v sodbi ni oprlo. Poudarja, da je sodišče tudi prekoračilo načelo proste presoje dokazov, ker je odločilo na podlagi verjetnosti oziroma interesa, ki ga je imel obsojenec. Interes pa ni dokaz, ampak zgolj indic, pri čemer navaja, da se indici smejo uporabiti v obsodilni sodbi le, če so tesno povezani, skladni in predstavljajo zaprt krog, tako da je iz njih zagotovo sklepati, da je obtoženec storil kaznivo dejanje in da izvedeni dokazi izključujejo sleherno drugo možnost. Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz razlogov sodbe, oprlo zaključek o obsojenčevi krivdi za obravnavani kaznivi dejanji deloma na njegov zagovor, izpovedbo zaslišane priče, vsebino odredb o priklenitvi lisic ter vsebino prijave odtujitve lisic. Sklepalo je, da je prav obsojenec v inkriminiranih dneh zapeljal v Nazorjevo ulico, saj je imel dovoljenje za prevoz skozi to peš cono. Ker pa je imel vozilo parkirano dalj časa, kakor je dopuščala takrat veljavna dovolilnica, je bil v obeh primerih ugotovljen prekršek. Glede na takšna dejstva je sklepalo, da je obsojenec bil tisti, ki je imel motiv za odstranitev in hkrati prilastitev lisic (le-te niso bile vrnjene oškodovanemu podjetju), kar je storil zato, da bi lahko uporabljal vozilo. Sodišče druge stopnje je soglašalo s tako ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ter tudi s prvostopenjsko dokazno presojo obsojenčevega zagovora ter ostalih dokazov.

Glede na navedene razloge izpodbijane pravnomočne sodbe je sodišče postopalo v skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je izraženo v 1. odstavku 18. člena ZKP. Po tej določbi pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. To pomeni, da zakon ne določa v naprej, kakšni dokazi morajo obstajati po količini in kvaliteti, da bi se določeno pravno pomembno dejstvo štelo za dokazano. Vrednost dokazov, ki so pomembni za ugotavljanje takšnih dejstev, s svojo oceno ugotovi v vsakem konkretnem primeru sodišče, pri čemer ne more postopati arbitrarno ali samovoljno. Gre za oceno, ki je v skladu z logično in psihološko analizo in ki mora biti v sodbi obrazložena (7. odstavek 364. člena ZKP). Prikazani razlogi pravnomočne sodbe nasprotujejo trditvi zahteve, da je sodišče kršilo načelo proste presoje dokazov. Posebej še, ker je navedlo dejstva, na podlagi katerih je tudi razumno sklepalo na obsojenčev motiv. Res je, da obsojenec ni priznal odstranitve in prilastitve lisic z vozila in da pri dejanjih ni bil zaloten, vendar slednje ob ostalih ugotovitvah ne pomeni, da bi sodišče moralo zaradi tega uporabiti pravilo in dubio pro reo in da v izvedenih dokazih ni imelo podlage za prepričanje o gotovosti, ki je potrebna za obsodilno sodbo ter da je šlo za arbitrarno odločanje oziroma presojo na podlagi občutka.

Zahteva tudi neutemeljeno očita sodišču, da je kršilo domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave RS in 3. člen ZKP), čeprav se sklicuje na načelno pravilno razlago tega instituta. Iz poteka obravnavane zadeve namreč ne sledi, da je sodišče že od začetka postopka imelo izdelano mnenje, da je obsojenec storil očitani mu kaznivi dejanji. Tožilstvo je ob vložitvi obtožnega predloga ponudilo dokaze, ki jih je sodišče sprejelo in izvedlo v dokaznem postopku. Sodišče je tudi presodilo, da ti dokazi zadostujejo za obsodbo, kar hkrati pomeni, da pri njem ni nastal dvom, ki bi ga bilo treba razlagati v obsojenčevo korist. Sodišče druge stopnje, ki je sprejelo dejanske zaključke prvostopenjskega sodišča, je v razlogih, s katerimi se je opredelilo do pritožbenih navedb (1. odstavek 395. člena ZKP) med ostalim navedlo, da obsojenec v zagovoru ni nikoli zatrjeval, da je v inkriminiranih dneh vozilo vozil kdo drug, niti ni predlagal zaslišanja svojih staršev, tega pa tudi ni predlagal v pritožbi. Gre za presojo obsojenčevega zagovora v povezavi s pritožbenimi ugovori, ki jih je sodišče druge stopnje zavrnilo in ne za kršitev določbe 3. odstavka 5. člena ZKP, to je pravice do molka oziroma privilegija zoper samoobtožbo.

Po načelu materialne resnice (17. člen ZKP), iz katerega izhaja instrukcijska oziroma inkvizicijska maksima, sodišče izvaja ne le dokaze, ki jih predlagajo stranke, temveč tudi dokaze, za katere samo ocenjuje, da jih je potrebno izvesti (5. odstavek 329. člena ZKP). Sodišče po lastni iniciativi izvede dokaze predvsem takrat, ko je potrebno to storiti zaradi popolne razjasnitve, ali so določena odločilna dejstva izkazana ali ne. V zvezi z dejstvom, kdo je v inkriminiranih dneh uporabljal osebni avtomobil, ni nastal dvom, ki bi po presoji sodišča glede na obsojenčev zagovor in ostale dejanske ugotovitve zahteval izvedbo nadaljnjih dokazov. Obsojenec je namreč v zagovoru navajal, da dejanj ni storil in da je nedolžen, v nadaljevanju pa pojasnil le okoliščine v zvezi z lastništvom in uporabo avtomobila ter parkiranja v N. ulici. Glede na vse to sodišče ni imelo podlage, da bi brez določnega stališča in predloga obrambe izvajalo dokaze v zvezi z možnostjo, da so kaznivi dejanji storile druge osebe in ne obsojenec.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. T.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).