Jedro

Svoje odgovornosti po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP se poslovodja zaradi okoliščin, ki so nastopile po nastopu insolventnosti in izteku roka za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka po 38. členu ZFPPIPP, ne more razbremeniti, saj ne gre za okoliščine, na katere ni mogel vplivati. Na te okoliščine bi poslovodja lahko vplival tako, da bi pravočasno predlagal začetek stečajnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor nekdanje poslovodkinje stečajnega dolžnika A. A. zoper sklep z dne 18. 4. 2024, s katerim ji je sodišče naložilo, da v 15. dneh od prejema sklepa povrne predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka v znesku 2.416,11 EUR.

2.Zoper sklep se pritožuje nekdanja poslovodkinja, iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja.

3.Stečajna upraviteljica v odgovoru na pritožbo vztraja, da je podana odgovornost poslovodje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ta stečajni postopek se je začel dne 8. 11. 2023, kar je po uveljavitvi novele Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-H), ki velja od 2. 11. 2023. Glede na to, se za ta postopek uporablja z ZFPPIPP-H uveljavljena nova določba devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP, ki določa, da morajo v primeru iz drugega odstavka 233. člena ZFPPIPP (ko predujem za začetne stroške stečajnega postopka založi upnik) in sedmega odstavka tega člena (ko predujem za začetne stroške stečajnega postopka založi sodišče), če vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega zneska predujma ali plačil iz sedmega odstavka tega člena, te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Posamezni član poslovodstva se odgovornosti iz prejšnjega stavka lahko razbremeni, če izkaže, da na nastanek teh okoliščin ni mogel vplivati. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, so predpostavke odgovornosti poslovodje enake kot po 42. členu ZFPPIPP. To pomeni, da je poslovodstvo odgovorno, če pred začetkom stečajnega postopka bodisi (1) ni pravočasno opravilo dejanja iz 38. člena ZFPPIPP (kršitev obveznosti vložiti predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti najpozneje v enem mesecu po nastanku insolventnosti oziroma v treh mesecih, če je razlog za insolventnost naravna nesreča ali druga hujša nesreča, epidemija ali drug podoben izredni dogodek) bodisi (2) je ravnalo v nasprotju s 34. in 39. členom tega zakona (obveznosti pri nastanku insolventnosti glede opravljanja plačil ali prevzemanja novih obveznosti in obveznosti med postopkom prisilne poravnave). Odgovornost poslovodje se v primeru navedenih kršitev domneva, poslovodja pa se lahko razbremeni odgovornosti, če izkaže, da na nastanek teh okoliščin ni mogel vplivati.

Prvi pogoj za odgovornost članov poslovodstva je torej, da je bila v času opravljanja njihove funkcije družba insolventna. V nasprotnem primeru namreč ne obstajajo njegove obveznosti, predpisane za primer nastopa insolventnosti. V konkretnem primeru pritožnica ne izpodbija, da je bil dolžnik v času opravljanja njene funkcije insolventen. Za presojo je odločilno vprašanje razbremenitve odgovornosti poslovodje, če ni mogel vplivati na nastanek okoliščin, navedenih v devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP. Gre za vprašanje, ali poslovodja ni mogel vplivati na to, da bi premoženje stečajnega dolžnika (ki po 225. členu ZFPPIPP spada v stečajno maso) zadoščalo vsaj za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Tako odgovornost poslovodstva za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka razlaga tudi pravna teorija. Član poslovodstva se bo razbremenil odgovornosti za to obveznost, če bo (trdil in) dokazal, da tega položaja (nezmožnosti iz premoženja družbe pokriti vsaj začetne stroške začetka stečajnega postopka):

- bodisi, da v času, ko je opravljal funkcijo člana poslovodstva, družba še ni bila trajneje nelikvidna,

1- bodisi, da je vzrok trajnejše nelikvidnosti nastopil tako nepričakovano, da kljub pravočasni vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka ni mogel zagotoviti, da bi premoženje družbe zadoščalo vsaj za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka.

6.Zmotna je navedba pritožnice, da časovni trenutek na višino stečajne mase ni imel vpliva, ker stečajna masa ne bi bila nič drugačna, če bi pritožnica vložila predlog za stečaj v letu 2020. Če družba postane insolventna, bi morala poslovodja skladno s prvim odstavkom 38. člena ZFPPIPP brez odlašanja, najpozneje pa v enem mesecu po nastanku insolventnosti, vložiti predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti; v kolikor je insolventnost nastopila v času epidemije COVID-19 bi morala poslovodja skladno z drugim odstavkom 38. člena vložiti predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti v treh mesecih po nastanku insolventnosti. Dokler družba ni insolventna, ima tudi premoženje, ki zadošča za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. To izhaja iz splošnih načel korporacijskega prava. Za ustanovitev družbe in njen nadaljnji obstanek je potrebna ustrezna premoženjska strukturiranost. Oblikovanju začetnega premoženja družbe služi zagotovitev osnovnega kapitala družbe. Družba je nadalje ves čas svojega obstoja dolžna ohranjati premoženje vsaj v višini zakonsko predpisanega minimalnega osnovnega kapitala, kar zahtevajo pravila o ohranjanju osnovnega kapitala. Ob ustanovitvi družbe je premoženje družbe enako osnovnemu kapitalu, s poslovanjem pa se premoženje družbe v razmerju do osnovnega kapitala prične spreminjati. Razvidno je iz bilančne aktive. Čim je vrednost premoženja družbe manjša od vsote njenih obveznosti, je družba že prezadolžena in se domneva, da je postala dolgoročno plačilno nesposobna in s tem insolventna (1. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP); dolgoročna plačilna nesposobnost se domneva tudi v primeru, če je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv (2. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP).

7.Trditveno in dokazno breme za razbremenitev odgovornosti je na poslovodji. Ta se v tem postopku sklicuje na to, da stečajna masa ne bi bila nič drugačna, če bi vložila predlog za stečaj v letu 2020. Vendar iz ugovoru priloženih dokazov to ne izhaja. V letu 2020, na katerega se sklicuje pritožnica, je družba po priloženih računovodskih izkazih že bila insolventna, in sicer že na podlagi domneve iz 2. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP, kajti izguba tekočega leta (-3.505,14 EUR) skupaj s prenesenimi izgubami (-1.725,92 EUR), skupno v višini -5.231,06 EUR je presegala polovico osnovnega kapitala (osnovni kapital družbe je bil 7.500,00 EUR). Vendar je imel dolžnik po podatkih bilance stanja na dan 31. 12. 2020 sredstva v višini 6.398,93 EUR, kar zadošča za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. V kolikor bi torej pritožnica v letu 2020 vložila predlog za začetek stečajnega postopka, bi sredstva dolžnika zadoščala za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka (2.416,11 EUR). Premoženje družbe niso samo osnovna sredstva (1.201,41 EUR), ampak tudi npr. zaloge (118,16 EUR), kratkoročne poslovne terjatve (3.965,46 EUR) in denarna sredstva (1.113,90 EUR).

9.A. A., ki je bila v letu 2020 poslovodja družbe, bi torej v tem letu morala vložiti predlog za začetek stečajnega postopka nad družbo, pa tega v rokih iz 38. člena ZFPPIPP ni storila. Nasprotno, družba je še nadalje poslovala in vsako leto zmanjševala svoje premoženje. Po stanju na dan 31. 12. 2021 so bila sredstva le še v višini 1.774,77 EUR (zaloge 201,64 EUR, kratkoročne poslovne terjatve 1.137,92 EUR in denarna sredstva 435,21 EUR), po stanju na dan 31. 12. 2022 pa le še v višini 298,39 EUR (zaloge). Ob začetku stečajnega postopka v letu 2023 premoženje družbe ni zadoščalo za kritje stroškov stečajnega postopka. Ne drži pa navedba pritožnice, da stečajna masa ne bi bila nič drugačna, če bi pritožnica vložila predlog za stečaj v letu 2020. Pritožnica namreč ne upošteva, da je imel dolžnik tedaj za 6.398,93 EUR premoženja, in sicer osnovna sredstva v višini 1.201,41 EUR, zaloge v višini 118,16 EUR, kratkoročne poslovne terjatve v višini 3.965,46 EUR in denarna sredstva v višini 1.113,90 EUR, kar vse je razvidno iz računovodskih izkazov dolžnika. Pritožnica zmotno meni, da bi bila potencialna stečajna masa, ob predpostavki pravočasne vložitve predloga za začetek stečajnega postopka, povsem identična. Pri tem namreč povsem zanemari, da je dolžnik tedaj razpolagal tudi z denarnimi sredstvi in da je imel kratkoročne poslovne terjatve. Glede osnovnih sredstev pritožnica sicer navaja, da je bila njihova nabavna vrednost 2.741,85 EUR, ni pa zanikala navedbe stečajnega upravitelja, da jih je dne 10. 12. 2021 poslovodja od družbe tudi sama odkupila, in sicer v višini 900,00 EUR. Pri tem je iz priloženih računovodskih izkazov razvidno, da je dolžnik v letu 2020 izkazoval opredmetena osnovna sredstva le v vrednosti 1.201,41 EUR (upoštevajoč amortizacijo) in že z upoštevanjem tega (nižjega) zneska osnovnih sredstev bi premoženje družbe zadoščalo za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, če bi ga poslovodja pravočasno predlagala.

10.Glede na to je sodišče pravilno navedlo, da navedbe pritožnice, da stečajne mase ni oziroma je neznatne vrednosti, izključno zaradi narave samega poslovanja in zunanjih okoliščin, na katere poslovodstvo kljub izkazani skrbnosti ni imelo nikakršnega vpliva, niso razlogi, na podlagi katerih bi lahko z ugovorom uspela. V kolikor gre namreč za okoliščine poslovanja dolžnika po nastopu insolventnosti in poteku roka za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, se po oceni pritožbenega sodišča poslovodja svoje odgovornosti ne more razbremeniti, saj bi lahko vplival na te okoliščine tako, da bi pravočasno predlagal začetek stečajnega postopka. Navedbe o poslovanju v času ukrepov v zvezi z epidemijo COVID-19 v letu 2020 so neupoštevne tudi zato, ker je po stanju na dan 31. 12. 2020 premoženje dolžnika zadoščalo za kritje začetnih stroškov stečaja; navedbe o okoliščinah poslovanja dolžnika od vključno 2021 dalje (posledice ukrepov zaradi epidemije COVID-19 in bolniških odsotnosti zaposlenih) pa niso upoštevne zato, ker so te okoliščine nastopile v času, ko je družba že bila insolventna in bi poslovodja že moral predlagati začetek stečajnega postopka ter bi s tem lahko vplival na premoženje in stečajno maso dolžnika. Dejstvo namreč je, da je v konkretnem primeru pred nastopom insolventnosti dolžnik razpolagal s premoženjem, ki je zadoščalo za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Ravno tako je dejstvo, ki ga pritožnica ne prereka, da ni pravočasno predlagala začetka stečajnega postopka. Pritožnica ni navajala, da bi se to premoženje zmanjšalo nenadno in v tolikšni višini, da tudi v primeru, če bi pravočasno predlagala začetek stečajnega postopka, to ne bi zadoščalo za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Sicer pa to ne drži, kar potrjujejo bilance stanja za leto 2020, 2021 in 2022, ki jih je predložila. Nadaljnje poslovanje dolžnika v času po nastopu insolventnosti in izteku roka za predlaganje stečaja, v katerem je dolžnik zmanjševal svoje premoženje, ne morejo biti okoliščine, na nastanek katerih poslovodja ni mogel vplivati. Na nadaljnje poslovanje dolžnika in zmanjševanje premoženja dolžnika v tem času (po nastopu insolventnosti in izteku roka za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka) bi poslovodja nedvomno lahko vplival tako, da bi pravočasno podal predlog za začetek stečajnega postopka. Tudi če je v tem času prišlo do objektivno težkih okoliščin poslovanja, na kar merijo navedbe pritožnice o posledicah ukrepov v povezavi z epidemijo COVID-19 in bolniške odsotnosti obeh zaposlenih delavk, to niso okoliščine, zaradi katerih bi se poslovodja lahko razbremenil odgovornosti. Čim gre za okoliščine po nastopu insolventnosti in izteku roka za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka skladno z 38. členom ZFPPIPP, bi poslovodja nanje lahko vplival s tem, da bi pravočasno predlagal začetek stečajnega postopka. V konkretnem primeru je v letu 2020, ko je nastopila insolventnost dolžnika, njegovo premoženje zadoščalo za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, kar potrjuje bilanca stanja na dan 31. 12. 2020. Poslovodja pa ni pravočasno predlagal začetka postopka stečajnega postopka. Z odlaganjem predloga za začetek stečajnega postopka, kar je kršitev dolžnosti poslovodje iz 38. člena ZFPPIPP, je poslovodja vplival na to, da se je premoženje stečajnega dolžnika zmanjševalo in na koncu ni več zadoščalo niti za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Svoje odgovornosti po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP se poslovodja zaradi okoliščin, ki so nastopile po nastopu insolventnosti in izteku roka za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka po 38. členu ZFPPIPP, ki ga je poslovodja kršil, ne more razbremeniti, saj ne gre za okoliščine, na katere ni mogel vplivati. Odgovornost poslovodje zaradi opustitve pravočasnega predlaganja začetka stečaja po 38. členu ZFPPIPP ni nekaj novega, saj je odškodninska odgovornost članov poslovodstva predpisana že v 42. členu ZFPPIPP. Odgovornost članov poslovodstva za obveznost povrniti znesek za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, ki jih ni mogoče pokriti iz unovčene stečajne mase, ima namreč po pravni teoriji enake značilnosti kot odškodninska odgovornost članov poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP.

11.Uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Izpodbijani sklep je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

-------------------------------

1N. Plavšak, E-paket INS, ZFPPIPP s komentarjem, urejeno sodno prakso in vzorci, komentar 233. člena ZFPPIPP, Tax-Fin-Lex.