Jedro

Predlog tožene stranke, da naj sodišče podeli daljši rok za odgovor na tožbo, ker želi iti k odvetniku zaradi obrambe, ni obrazložen odgovor na tožbo, ki bi preprečil izdajo zamudnega sklepa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudnim sklepom ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je toženec dolžan postaviti stanje v roku 8 dni: odstraniti obvestili z napisom glede prepovedi postavljanja predmetov in dostopa na zemljišče z ograje, vpisane v izreku, vrtno pregrado in korito z rožami prestaviti nazaj na prvotno mesto ob ograji in prenehati z uporabo nepremičnine, vpisane v izreku, ki je v posesti tožnikov za prehode do svoje nepremičnine opisane v izreku in prepovedalo tožencu v bodoče taka in podobna motitvena dejanja. Naložilo je plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožena stranka. Pogoji za izdajo zamudne sodbe niso bili podani. Tožena stranka je znotraj pritožbenega roka poslala dopis na sodišče, v katerem prosi za dodatni rok, da se pripravi na obrambo. S tega jasno izhaja, da se upira tožbenemu zahtevku in to bi moralo zadoščati za odgovor na tožbo. Nato je podala tudi dodatne navedbe, a jih je sodišče ocenilo za prepozne. K naslednji vlogi je tudi priložila zbrane dokaze. Tega sodišče ni upoštevalo. Ni bil podan pogoj, da utemeljenost tožbenega zahtevka ter dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazili, ki jih je predložil sam tožnik ali s splošno znanimi dejstvi. Tožnika sta predložila fotografije mesta motilnega dejanja. Iz fotografij stanja z dne 12. 3. 2020 in 18. 3. 2020 (na drugi dveh fotografijah ni datuma), pa tudi sicer ni datumskega odtisa, ki bi kazal na datum nastanka fotografije, se dobro vidi vhodna vrata, ki so vgrajena v ograjo in se tam nahajajo že zelo dolgo. Tožnika navajata, da od okoli 1970. Tako je tožena stranka in njihovi pravni predniki dostopali do lastne nepremičnine. Nato se vidi lično urejena vrtna potka, ki vodi od vrtnih vrat na parcelo tožene stranke, kar je razvidno iz fotografije. Jasno je torej, da so dokazi v nasprotju z navedbami iz tožbe, da naj prehoda ne bi uporabljal vsakokratni lastnik te parcele. Vrata so bila vgrajena ravno zaradi dostopa. Ko tožnika opisujeta domnevno samovoljen vstop tožene stranke na njuno dvorišče pri premaknitvi cvetličnih loncev, pa spregledata, da se iz opisa vidi, da je to storil na način, da je odklenil vrtno ograjo in je torej izvajal posest v tem delu že veliko prej, sicer ne bi razpolagal s ključem. Sodišče nudi varstvo po 33. členu SPZ glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Tožnika sta zatrjevala popolno in neovirano posest dvorišča, kar se z opisanim dejanjem ne ujema. Tožena stranka je vršila prehod na svojo parcelo. Sodišče je fotografije pregledalo in prišlo do zaključka, da sedaj tožena stranka dostopa do svoje parcele preko dvorišča tožečih strank, prej pa ni mogla. To ne drži. Pot je urejena in se vidi. V tožbi niso navedena dejstva in dokazi, da bi kazali na izključno posest tožečih strank, saj fotografije kažejo na prehod na parcelni meji. Tožnika sta izkazala le lastništvo, ne pa posesti. Sodišče ne opredeli, v čem naj bi bila motenja posest s postavitvijo opozoril motenja in zakaj svoje posesti ne bi zato mogle izvajati. Gre za nesklepčen zahtevek tožečih strank. Res obstaja tudi verbalno motenje posesti, vendar v tem primeru to ni izkazano. Tožena stranka ima ključe od vrat in tožena je tista, ki izvaja nad vrati posest. Gre torej za nasprotja med zatrjevanimi dejstvi in priloženimi dokazi. Sodišče bi moralo presoditi bujno vegetacijo na zatrjevani datum nastanka fotografij. Prva naj bi bila 12. 3. 2020 in nekaj tedenska razlika. Trava na parceli tožene stranke pa je ves čas nespremenjena in za konec zime nenavadno bujna. To bi pri sodišču moralo vzpostaviti dvom. Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na prenehanje uporabe parcele 45/5 k.o. ..., pa je v nasprotju predloženimi dokazi, to je s fotografijami tožeče stranke. Na posestni meji so vrtna vrata na ograji in vrata niso namenjena preprečitvi prehoda, ampak prehodu.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da so podani vsi pogoji. Vrata so bila zagrajena. Dejansko stanje pa izhaja iz fotografij.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba najprej trdi, da je tožena stranka z laično vlogo z dne 10. 6. 2020 (list. št. 15) podala odgovor na tožbo, saj je ugovarjala zahtevku. Sodišče prve stopnje je vlogo pravilno ocenilo kot vlogo za podaljšanje roka za vložitev odgovora na tožbo, ki je ni bilo mogoče upoštevati. Po 428. členu ZPP je 8-dnevni rok za odgovor na tožbo prekluziven. Navedb iz vloge (da si želi tožena stranka pridobiti odvetnika, ki bi sestavil obrambo in navajal dokaze), ni mogoče opredeliti kot obrazložen odgovor na tožbo. Tožena stranka je bila opozorjena v pozivu (list. št. 10), da mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen. Iz obrazložitve mora izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu ter zakaj (prvi odstavek 278. člena ZPP). Tožena stranka mora k odgovoru na tožbo priložiti listine in predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru (drugi odstavek 278. člena ZPP). Na vse to je bila tožena stranka opozorjena in zato vloge z dne 10. 6. 2020 ni mogoče šteti kot odgovora na tožbo, ki je predpogoj, da se prepreči izdaja zamudne sodbe oziroma sklepa. Tožena stranka je sicer podala odgovor na tožbo (list. št. 16), vendar 18. 6. 2020, kar je po preteku 8-dnevnega prekluzivnega roka. Tudi dejstvo, da je vlogo podal toženec kot laik, ne spremeni presoje sodišča prve stopnje, da odgovor na tožbo ni bil vložen. Toženec je prejel opozorilo in opis, kaj mora storiti in tega v zakonitem roku, ki je prekluziven, ni storil. Zato smiselno očitana kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ni bila podana, kakor tudi ne relativna kršitev iz določbe 318. člena ZPP in prvi odstavek 339. člena.

6. Pritožnik meni, da iz dokazov, katere je predložila tožeča stranka, ne izhaja utemeljenost toženega zahtevka, oziroma so zatrjevana dejstva v nasprotju z dokazili, ki jih je predložil sam tožnik. Sodišče je v izpodbijanem sklepu povzelo trditveno podlago tožeče stranke. Pravno relevantno dejstvo v tem primeru je, da ima tožeča stranka na svojem dvorišču posest (prvotožnica pa tudi lastnino). Toženec je sosed in lastnik sosedne nepremičnine, ki meji na dvorišče tožnikov. Tožnika sta trdila, da sta dvorišče uporabljala za dostop v stanovanje v katerem živita, za parkiranje vozil, za rekreacijo in oddih. Trdila sta, da sta imela ob ograji, ki deli obe zemljišči, postavljeno vrtno pregrado, ki je zakrivala ograjo: štiri večja korita z rožami in pregrada in da je tako stanje bilo že več kot 15 let. Trditvena podlaga je tudi bila, da je toženec samovoljno in enostransko začel uporabljati dvorišče za dostop do svoje nepremičnine, da je kritičnega dne stopil na dvorišče, premaknil dve koriti z rožami in s tem posegel v posest tožnikov. Prestavil je tudi pregrado in grozil, da bo poklical policijo. Nato pa je še obesil opozorila, naj se pred njo ne postavljajo predmeti in da gre za prehod do zemljišča. O tem v spisu obstajajo fotografije in opisano dejansko stanje ni v nasprotju s fotografijami. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ta pravna relevantna dejstva.

7. Dejstvo, da je na fotografijah vidna potka, ki pelje od ograje do vhoda v lasti tožene stranke, na ugotovljena dejstva (skladnost tožbenih navedb in predloženi dokazov) ne vpliva. To še ne pomeni, da bi imela tožena stranka posest na vratih, hodila po potki do svojega vhoda in to vse v času in obliki, da bi to poimenovali kot izvajanje soposesti prehoda oziroma ograje in vrat med parcelama. Tožena stranka bi morala oporekati tem dejstvom, da bi sodišče prve stopnje fotografije presojalo drugače. Tako pa je na fotografijah vidno, da je pred ograjo bila prepreka v obliki cvetličnih lončkov in pregrade, da je tožena stranka obesila prepovedi na ograjo, kar je vse v skladu z zatrjevanim motenjem posesti v pomenu 33. člena SPZ. Tožena stranka sicer trdi, da naj bi iz datumov, ki so bili zatrjevani, pa niso na fotografijah, izhajalo, da so fotografije prirejene, ker je za ta zimski čas trava bujno zelena. Ker tožena stranka temu ni ugovarjala v odgovoru na tožbo, se sodišče s tem ni moglo ukvarjati. Trava je lahko zelena tudi marca.

8. Pritožba še trdi, da iz opisa motitvenega dejanja izhaja, da je imel toženec ključ, da je odklenil vrata. Sama ta trditev ne vpliva na nesklepčnost tožbe. Tožeča stranka je trdila, da imata tožnika neovirano posest na svojem dvorišču. Kako je tožena stranka prišla do ključev, glede na zatrjevano izključno posest tožeče stranke, v tej zadevi, ko gre za odsotnost odgovora na tožbo, ni pomembna. V tožbi sta tožnika zatrjevala (po lastnih trditvah in potrditvah predlaganih prič), da toženec ne uporablja sporne nepremičnine za prehod do lastne nepremičnine. Tem trditvam tožena stranka ni ugovarjala in zato imetništvo ključa ni odločilno.

9. Ostane še odgovor na trditev tožene stranke, da je nesklepčna tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek, da toženec odmakne napise z ograje. Sodišče prve stopnje je povzelo trditve iz tožbe, katerim toženec ni ugovarjal, da je po prestavitvi korit in pregrade toženec grozil, da bo poklical policijo. Nato pa je 18. 3. 2020 pripel še obvestilo z opozorilom, naj se pred ograjo ne postavljajo predmeti in da gre za prehod do zemljišča. Takšno opozorilo oziroma prepoved, pa je mogoče oceniti kot motitveno dejanje v skladu z določbo 33. člena SPZ. Sklep je v tem delu obrazložen in tožba je sklepčna tudi glede tega tožbenega zahtevka.

10. Ker je sodišče prve stopnje na izkazano stanje procesnega gradiva pravilno presojalo pravno relevantna dejstva tako glede vloge toženca, kot glede sklepčnosti tožbe in skladnosti zatrjevanih dejstev in predloženih dokazov, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklepa sodišča prve stopnje (165. člena ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Pritožnik ni uspel, tožeča stranka pa z odgovorom ni pripomogla k rešitvi te zadeve.