Jedro

O deležu strank na skupnem premoženju mora sodišče odločiti, če je postavljen takšen tožbeni zahtevek. Če se ne dokaže drugačen delež, velja zakonska domneva o enakih deležih.

Izrek

Pritožba toženke se zavrne in se potrdi prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe.

Pritožbi tožnika pa se ugodi in se na njegovo pritožbo izpodbijana sodba v drugem in tretjem odstavku s p r e m e n i tako, da se pravilno glasi: »Ugotovi se, da sta deleža pravdnih strank na skupnem stanovanju iz prvega odstavka izreka sodbe enaka, to je vsakega do 1/2. Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške pravdnega postopka v znesku 518.186,40 SIT z zakonskim zamudnimi obrestmi od 20.05.2003 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh.« Toženka je dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške v znesku 83.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.2004 dalje, vse v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank trisobno stanovanje v stanovanjski hiši G. 35 v I., ki je bilo predmet kupne pogodbe, ki jo je sklenila toženka z O. I. dne 31.10.1991 pod številko 466-144/91. V preostalem delu je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo in o stroških postopka odločilo, da krije vsaka stranka svoje.

Proti tej sodbi sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnik ne sprejema odločitve glede zavrnilnega dela in predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v delu, kjer zahteva ugotovitev deleža na skupnem premoženju ter v posledici tega naloži toženki v plačilo stroške pravdnega postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo 59.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ker je zavrnilo zahtevek, da pripada vsaki stranki delež na skupnem premoženju do 1/2. Po tej zakonski določbi velja domneva, da sta deleža na skupnem premoženju zakoncev enaka, v kolikor posamezen zakonec ne dokaže večjega deleža na skupnem premoženju. Če je sodišče ugotovilo, da nepremičnina spada v skupno premoženje, bi moralo slediti pravni domnevi iz 59.čl. ZZZDR in v tem delu ugoditi njegovemu zahtevku. V pravdnem postopku se dokazuje večji delež, če se zahteva. Večjega deleža nobena od pravdnih strank ni uveljavljala, zato kakršnokoli dokazovanje v tej smeri ni bilo potrebno. Zahteva še, da se mu priznajo stroški, ki jih je imel s tem postopkom, vključno s pritožbenimi stroški.

Toženka ne sprejema odločitve v ugodilnem delu, zato jo izpodbija s pritožbo, v kateri uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 335 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Bistveno kršitev določb pravdnega postopka očita, ker naj ne bi bilo mogoče sodbe v celoti preizkusiti. Razlogi o odločilnih dejstvih so po njenem mnenju nejasni oziroma med seboj v nasprotju oziroma sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Zatrjuje, da sodišče ni korektno povzelo izpovedi strank in posameznih prič ter listin, da je izpadla ocena številnih izvedenih dokazov, da sodišče izpovedi prič med seboj ni primerjalo in da se ni izjasnilo o neskladnosti izjav. Tako ni v sodbi razlogov o nasprotujoči si izpovedi tožnika, ko zaslišan kot stranka ni znal povedati, kaj je bila vsebina pogodbe, ki jo je sklenila toženka, kdaj točno je bila pogodba sklenjena, kdaj naj bi dobili ključe novega stanovanja, kdaj naj bi s toženko začela adaptirati stanovanje in kdaj naj bi toženki izročil denar iz zapisa na listovni št. A3. Tožnik je spremenil izjavo glede časa adaptacije, ko mu je bila predočena pogodba. Zapis na listovni št. A3 po mnenju toženke zgovorno priča o vsebini zakonskih in gospodarskih odnosov med pravdnima strankama. V času nastanka tega zapisa je obstajal močan konflikt med pravdnima strankama. Tožnik je toženko prisilil v ta zapis. Ne gre za spontan zapis, ampak za zapis, ki naj bi tožniku služil v kasnejše dokazne namene. Ta zapis kvečjemu priča o neobstoju gospodarske skupnosti med pravdnima strankama, pri tem pa niti ni pomembno, kdaj točno je bil sestavljen. Sodišče je dopustilo izvedbo tega dokaza, čeprav je bil prepozno predlagan in je s tem kršilo določbo 286.čl. ZPP. Nasprotujočih izpovedi zakoncev T. sploh ni ocenilo. Prav tako je nasprotujoča izpoved zakoncev P.. Ni se opredelilo do navedb toženke, da je tožnik imel v letu 1990 in 1991 odkrito razmerje z drugo žensko. Koncem leta 1990 je konfliktna situacija med pravdnima strankama kulminirala do skrajnosti, zato je od tožnika takrat toženka zahtevala, da se dokončno odseli. Do razveze ni prišlo iz razloga, ker tožnik ni po odselitvi več vznemirjal toženko in hčerko in je psihično zbolel ter moledoval za umik tožbe, kar je toženka storila. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Določena dejstva je sploh napačno ugotovilo. Zakonska zveza med pravdnima strankama je bila skrajno labilna z obdobji sožitja in nesporazumov, zaradi katerih se je tožnik sicer vračal domov, vendar do prekinitve medsebojnih odnosov trajno in v celoti niti v letu 1991 niti kasneje do leta 1997 ni nikoli prišlo. Med pravdnima strankama ni obstajala niti zakonska niti ekonomska skupnost, gotovo pa takšna skupnost ni obstajala v času razvezne tožbe v letu 1990 vse do spomladi 1992, ko je toženka samostojno kupila in v celoti uredila sporno stanovanje. To ugotovitev potrjujejo vsi izvedeni dokazi, le da jih je sodišče napačno ocenilo. Dejstvo je, da je tožnik o tem obdobju zelo neprepričljivo izpovedal. Za vrsto pomembnih dejstev sploh ni vedel, zato je spreminjal svoje izjave in dograjeval svojo izpoved. Sodišče daje prevelik pomen zapisu na listovni št. A3. Moralo bi še dodatno razčistiti okoliščine nastanka tega zapisa, kakor tudi čas nastanka le-tega. Za obstoj gospodarske skupnosti med zakoncema ne zadostuje, da eden od zakoncev plačuje nanj odpadajoči prispevek za preživljanje skupnih otrok in sorazmeren del skupnih stroškov, to je stroške za svoje preživljanje in to kljub temu, da zakonca celo stanujeta v istem stanovanju. Prav zapis na listovni št. A3 in dejstvo, da je toženka sama skrbela zase in za mladoletno hčerko ter prispevala denarna sredstva za plačilo pologa za nakup stanovanja, za obnovo in plačilo vseh kasneje zapadlih obrokov kreditov potrjuje njene navedbe v tem postopku v celoti. Tožnik ni pomagal pri urejanju stanovanja. Sodišče je napačno ocenilo izpoved zaslišanih prič zakoncev P. in D. J.. Te priče niso vedele povedati nič konkretnega, saj v resnici pri teh delih tožnika niti niso videle. Gre za pristranske priče, nanje je tožnik vplival. To so potrdile tudi v drugih primerih. Po drugi strani pa so toženkine navedbe v zvezi z urejanjem stanovanja potrdili vsi, ki so bili v času urejanja stanovanja v njem, tako celo njen oče B. P., ki se je toženke sicer odrekel in je zoper njo v preteklih letih vložil več kazenskih ovadb. Vse kar je tožnik pri urejanju stanovanja naredil je toženka priznala. Nevzdržno je, da sodišče dvomi v pričevanje hčerke pravdnih strank. Gotovo je hčerka najbolj verodostojna priča v tej zadevi iz razloga, ker je ves čas živela s toženko in so ji stvari vsestransko poznane. Sodišče ne bi smelo dvomiti v njeno izpoved. Tožnik je njen oče, ki ga ima rada tako, da tudi zaradi tega ni verjeti, da bi krivo pričala z namenom, da bi zavestno izpovedovala v njegovo škodo. Končno je po mnenju toženke bilo v izpodbijani sodbi tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče bi moralo v celoti zavrniti tožbeni zahtevek tožnika in toženki priznati stroške tega postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Uveljavlja tudi povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba toženke ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba tožnika.

K pritožbi toženke: Očitku pritožbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, ker naj bi imela sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, ni mogoče pritrditi. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, obrazložitev je razumljiva in jasna ter utemeljujejo izrek odločitve v delu, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku. Tudi izvedeni dokazi so v izpodbijani sodbi vestno in skrbno ocenjeni. Izpovedi pravdnih strank in zaslišanih prič glede bistvenih okoliščin spora, to je skupnega življenja pravdnih strank in nakupa spornega stanovanja ter urejanju tega stanovanja, so bile nasprotujoče. Priče, ki jih je predlagala vsaka od strank, so izpovedovale v izrazito korist stranke, ki je predlagala zaslišanje. Zato pristop, ki ga v pritožbi zahteva toženka, ko izpostavlja izpovedi prič, ki so v njeno korist in predstavlja tožnikovo izpoved, kot jo sama razume, ne more omajati dokazne ocene. Dejansko stanje je za vsako od pravdnih strank bilo drugačno. Toženka se opira ne dokaze, ki so govorili v njeno prid in pri tem pozablja na dokaze, ki pa so nasprotno govorili v prid tožnika in skuša še v pritožbi te dokaze izničiti kot neverodostojne. Sodišče prve stopnje se je ob takem dokaznem gradivu zato pravilno oprlo ne le na izpovedi strank in prič, ampak tudi na druge dokaze, predvsem na podatke obeh razveznih spisov in ni točna trditev, da dokazna ocena v izpodbijani sodbi ni v skladu s členom 8 ZPP. Sodišče prve stopnje je upoštevalo nejasnosti v izpovedi tožnika. Tožnik je odkrito povedal, da je vse formalnosti v zvezi z nakupom večjega stanovanja urejala toženka. Toženka je podpisala kupoprodajno pogodbo za sporno stanovanje, ker je bila pred tem imetnica stanovanjske pravice na manjšem stanovanju, ki se je zamenjalo za večjega. Tožnik je logično pojasnil, da se je pogodba za to stanovanje glasila samo na toženko, ker je bilo stanovanje na M. pisano samo na njegovo ime. Ob takšnih dejstvih pa ni več tako neobičajno, da tožencu ni bila natančno poznana vsebina pogodbe. Glede na časovno odmaknjenost dogodkov tudi ni neživljenjsko, da v izpovedi ni bil povsem natančen glede začetka adaptacije in glede datumov, kdaj je izročil denar toženki.

V tem sporu je moralo sodišče ugotoviti, ali je v obdobju, ko se je kupovalo sporno stanovanje, obstajala življenjska in ekonomska skupnost pravdnih strank, saj je od odgovora na to vprašanje odvisna odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka, da spada stanovanje v skupno premoženje pravdnih strank. Celoten dokazni postopek, če se upoštevata še oba razvezna spisa, pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrdil sklep sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki živeli v zakonski zvezi, ki je bila, kot pravi to sodišče, »skrajno labilna«, saj so obstajala med zakoncema obdobja sožitja in obdobja nesporazumov, ko sta eden in drugi občasno odhajala zaradi sporov in se spet vračala. Vsa dejstva pa utemeljujejo sklep, da kljub takim odnosom zakonska zveza pravdnih strank v spornem obdobju ni bila zgolj formalna, ampak je tudi dejansko obstajala. Da bi prav v času nakupa spornega stanovanja (to je konec leta 1991) zakonska skupnost povsem prenehala in bila v tem času zakonska zveza le na papirju, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, toženki ni uspelo dokazati. Prvi razvezni spis namreč dokazuje, da sta pravdni stranki imeli večji konflikt v letu 1990, zato je toženka 14.11.1990 vložila razvezno tožbo. Takrat sta živela skupaj v enosobnem stanovanju, saj sicer ne bi sklepala 28.11.1990 na Centru za socialno delo dogovor, da se tožnik iz manjšega stanovanja, ki sta ga tedaj zasedala, izseli. Za tem je prišlo očitno do pomiritve med njima, saj je toženka že januarja 1991 predlagala mirovanje razveznega postopka in ker ni predlagala nadaljevanja, se je razvezni postopek v skladu s procesnimi pravili zaključil s presumpcijo umika tožbe. Prav to obdobje je bistveno za sporno razmerje, ker pade v čas nakupa stanovanja, ki je predmet te pravde. Podatki prvega razveznega postopka utemeljujejo sklep prvostopenjskega sodišča, saj potrjujejo tožnikove navedbe, da se je skupno življenje obnovilo. Ob takšni kronologiji stališču sodišča prve stopnje, da se je tožnik po umiritvi konfliktne situacije vrnil domov, ni mogoče odreči življenjske prepričljivosti. Pritožbene navedbe, da je s takšnim razpletom razvezne pravde toženka soglašala samo zato, ker naj bi jo prosila za umik tožbe tožnikova mati in ker je tožnik psihično zbolel, niso prepričljive. Še toliko manj njene trditve, da naj bi imel še v letu 1991 tožnik odkrito razmerje z drugo žensko, saj ni logično, da bi ob takem stanju toženka pristala pomiritev in ne bi nadaljevala začete razvezne pravde. Toženka zato ni z dokazi, ki jih je predlagala v tem postopku, uspela prepričati, da kljub takšnemu odvijanju dogodkov ni prišlo do nadaljevanja zakonske skupnosti strank. Priči, zakonca P., s katerima je prišlo do menjave stanovanj v letu 1991, sta prepričljivo povedali, da jima je pri njuni preselitvi iz trisobnega stanovanja v bivše enosobno pomagal tožnik. Če je njima pomagal, pa ni najti logične razlage, da ne bi pri tej zamenjavi in kasneje odkupu večjega stanovanja sodeloval. Pritožba skuša prikazati izpovedi teh dveh prič kot povsem neverodostojnih. Vendar tudi v tem delu ni prepričljiva, saj si ni mogoče razlagati, zakaj bi si priči v celoti izmislili potek dogodkov ob njuni preselitvi v manjše stanovanje. Ta dva zakonca sta očitno štela pravdni stranki s hčerko, za družino. Kljub pogostim nesporazumom med njima pa sta to tudi očitno bila vse do dejanskega razpada njune zakonske zveze v letu 1997. Dejstvo, da je glavno breme urejanja spornega stanovanja in nakupa bilo na toženki, je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Stanovanje se je kupilo pretežno na kredit, ki ga je nesporno odplačevala toženka. Za nastanek skupnega premoženja pa to ni pravno odločilna okoliščina. Da nastane skupno premoženje morata biti kumulativno izpolnjeni dve predpostavki : to je, da je premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Kot je že obrazloženo je zakonska zveza pravdnih strank v tem spornem obdobju obstajala, kar med strankama niti ni bilo sporno. Ta zakonska zveza pa po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi v tem obdobju ni bila zgolj formalna, ampak tudi dejanska. Zato toženki ni uspelo dokazati niti, da to premoženje ne bi bilo pridobljeno z delom v času trajanja njune zakonske zveze. Zakonca sta tudi v tem obdobju živela v dejanski življenjski skupnosti. Vse premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v taki skupnosti, to je od sklenitve zakonske zveze do prenehanja, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Čim je življenjska in ekonomska skupnost obstajala, je s tem nastajalo tudi skupno premoženje, ki se po členu 51 ZZZDR šteje za premoženje, pridobljeno v teku trajanja zakonske zveze.

Teh dejanskih ugotovitev ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, v katerih toženka izpostavlja tiste izpovedi, ki so potrjevale njene navedbe, med njimi tudi izpoved hčerke, ki je sodišče prve stopnje ni prezrlo, je pa tudi dokazna ocena te izpovedi prepričljiva. Ob upoštevanju celotnega dokaznega gradiva zato dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča prepričajo. Po mnenju pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje v tej zadevi dovolj pravilno in popolno ugotovljeno. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo tudi materialno pravo, to je pravilo iz člena 51 ZZZDR, pravilno uporabljeno. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

K pritožbi tožnika: Tožnik pa utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. V tožbi je zahteval tudi ugotovitev deleža na skupnem premoženju. Kot je razvidno iz nepravdnega postopka teče med tema strankama glede delitve skupnega premoženja sodni postopek, v katerem delež bivših zakoncev na ostalem skupnem premoženju ni bil sporen, saj sta udeleženca soglašala, da je delež na skupnem premoženju enak. Tožnik je bil napoten v nepravdnem postopku na pravdo, ker je med pravdnima strankama bilo sporno samo, ali stanovanje v G. 35 spada v skupno premoženje pravdnih strank. V tem sporu mu je uspelo dokazati, da stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank, zato v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi tudi njegovemu zahtevku, v katerem je zahteval, da se ugotovi solastninski delež na tem stanovanju do 1/2. Takšen delež sledi iz zakonske domneve 59.čl. ZZZDR. Če je toženka menila, da je njen delež večji, bi zato ona morala ponuditi dokaze v tej smeri. Odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevek na določitev deleža ni utemeljen, ker dokazi v tej smeri niso bili predlagani, je zato zmotna. Tožnik dokazov za večji delež ni bil dolžan predlagati, saj ni zatrjeval večjega deleža. Manjšega deleža pa mu ni treba dokazovati zaradi zakonske domneve, ker je dokazno breme zato, da je njegov delež manjši, kot je že povedano, na toženkini stranki, ki pa v tej smeri nobenega dokaza ni predlagala. Odločitev, da se zavrne zahtevek na določitev deleža, je v nasprotju z določbo 59. člena ZZZDR, saj imata bivša zakonca pravico zahtevati delitev skupnega premoženja. V primeru delitve skupnega premoženja se najprej določi idealni delež zakoncev na njunem skupnem premoženju, če je ta sporen in v drugi fazi opravi realna delitev solastnih stvari. Skupno premoženje zakoncev je nedeljiv materialnopravni pojem. Ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot, ki tvorijo skupno premoženje bivših zakoncev praviloma niti ne pride v poštev, saj se o deležih na skupnem premoženju odloča na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja. Zato tudi ni materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je ob zavrnitvi zahtevka za ugotovitev deleža zavzelo stališče, da je delež tožnika manjši, ko je vprašanje presojalo samo v zvezi s spornim stanovanjem, ki je le eden od predmetov skupnega premoženja. Zmotno pa je tudi zato, ker sodišče ne more zavrniti tožbenega zahtevka na ugotovitev deleža, če je takšen zahtevek postavljen. O deležu mora v takem primeru odločiti na podlagi dokaznih pravil, ki pa so takšna, da v primeru, če se ne dokaže drugačen delež, velja zakonska domneva o enakih deležih. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in izrek izpodbijane sodbe v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je ugotovilo, da je delež tožnika na spornem stanovanju do polovice, saj je takšna odločitev glede na podatke spisa v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZZZDR.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je v skladu s 165.čl. ZPP moralo spremeniti tudi odločbo o stroških postopka. Tožnik je po spremenjeni sodbi v sporu v celoti uspel, zato mu je toženka na podlagi 1.odst. 154.čl. ZPP dolžna povrniti vse stroške, ki jih je imel v tem postopku in ki so razvidni iz stroškovnika na listovni št. 89 spisa. Skupno znašajo stroški tožnika 3510 odvetniških točk, z materialnimi stroški, 20% DDV, sodno takso za tožbo in sodbo ter pričnino za pričo T. pa skupaj 518.186,40 SIT.

Ker je tožnik uspel s pritožbo, mu je toženka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, to je nagrado za sestavo pritožbe, 20% DDV in takso za pritožbo, skupaj 83.100,00 SIT.