Jedro

Tožniku je bilo mogoče priznati status begunca šele z uporabo izrednega pravnega sredstva razveljavitve in spremembe pravnomočne odločbe na zahtevo stranke po 265. členu ZUP/86, ki pa izrecno določa, da lahko odločba učinkuje le za naprej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.8.2000. S citirano odločbo je tožena stranka v I. točki izreka razveljavila svojo odločbo z dne 4.10.1999, v II. točki izreka je tožniku priznala status žrtve vojnega nasilja begunca za čas od 20.7.1941 do 15.5.1945, s pripadajočimi pravicami od 1.3.2000 dalje, v točki III. pa odpravila sklep Upravne enote D. z dne 24.5.2000. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je bila vloga tožnika z dne 28.2.2000, v kateri je predlagal obnovo postopka, obravnavana kot zahteva za razveljavitev in spremembo pravnomočne odločbe v smislu določb 265. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, dalje ZUP/86), saj za obnovo postopka po 249. členu ZUP/86 niso obstajali razlogi. Zaradi sprememb v stališčih pri odločanju o zahtevkih za priznanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja je tožnikovemu zahtevku ugodila, odločbo razveljavila ter v skladu z načelom ekonomičnosti postopka o tožnikovem zahtevku tudi v celoti odločila. Posledično pa je odpravila tudi sklep organa prve stopnje, s katerim je bila vloga tožnika kot prepozna zavržena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo toženi stranki, da je potrebno tožnikovo vlogo z dne 28.2.2000 upoštevati kot zahtevo za razveljavitev in spremembo pravnomočne odločbe s privolitvijo ali na zahtevo stranke po 265. členu ZUP/86, saj se vloge presojajo po vsebini, ne pa po tem, kako jo je stranka poimenovala. Tožnik je s svojo vlogo namreč smiselno zahteval priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po pravnomočno končanem postopku, pri čemer je kot razlog navajal spremenjeno stališče glede priznavanja statusa begunca po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00 in 28/00, v nadaljevanju: ZZVN). Tak razlog pa je mogoče upoštevati le v okviru 265. člena ZUP/86, ne pa kot obnovitveni razlog po določbah 249. člena ZUP/86. Kot neutemeljene pa je sodišče zavrnilo tožbene ugovore, da bi tožena strank morala pravice iz statusa priznati od 1.2.1996 dalje, kakor tudi, da bi bilo potrebno odločbo na podlagi 261. člena odpraviti in ne razveljaviti. V 265. členu ZUP/86 je namreč določeno, da ima sprememba odločbe učinek le za naprej, 261. člen ZUP/86 pa v predmetni zadevi ni relevanten, saj ureja drugo izredno pravno sredstvo (spremembo in odpravo odločbe v zvezi z upravnim sporom).

Tožnik v pritožbi smiselno ugovarja kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločitev po 1. odstavku 59. členu ZUS. Meni, da so mu bile z odločbo tožene stranke pravice iz statusa žrtve vojnega nasilja napačno priznane šele od 1.3.2000 dalje. Zahtevek za priznanje statusa je namreč vložil že 30.1.1996, zato je do doživljenjske mesečne rente ter plačila zdravstvenih storitev upravičen od 1.2.1996 dalje.

Ponavlja tožbene ugovore, da postopek pred toženo stranko ni bil pravilno voden, ter navaja, da je z vlogo z dne 2.2.2000 toženo stranko prosil zgolj za določene informacije, ta pa jo je v dopisu Upravni enoti D. štela kot nov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Očita tudi, da je tožena stranka njegov predlog za obnovo postopka nepravilno obravnavala kot zahtevo za razveljavitev in spremembo pravnomočne odločbe s privolitvijo stranke po 265. členu ZUP/86, saj njegova vloga takega zahtevka sploh ni vsebovala.

Pritožbeno sodišče prosi, da njegovi pritožbi ugodi ter mu prizna pravice iz statusa žrtve vojnega nasilja od 1.2.1996 dalje. Tožnik pa je dne 14.5.2003 sodišču poslal tudi dopolnitev pritožbe, v kateri povzema ugovore iz pritožbe ter še navaja, da je tožena stranka v podobnih primerih odločbe organov prve stopnje odpravila ter delno spremenila. Kot dokaz prilaga odločbi, s katerima je tožena stranka, ob reviziji odločb Upravne enote S.G., V.V.D. priznala status žrtve vojnega nasilja s pripadajočimi pravicami.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je potrdilo odločitev tožene stranke, pravilna in zakonita. Tožena stranka je imela podlago za svojo odločitev v določbah 1. in 2. odstavka 265. člena ZUP/86, ki določata, da se lahko pravnomočna odločba razveljavi ali spremeni in uskladi z zakonom, če organ, ki jo je izdal ugotovi, da materialni zakon ni bil pravilno uporabljen, stranka, ki si je na njeni podlagi pridobila pravico, v to privoli, s tem pa se ne kršijo pravice koga drugega. Pod istimi pogoji se lahko na zahtevo stranke razveljavi ali spremeni tudi pravnomočna odločba, ki za stranko ni ugodna. ZUP/86 pa v 3. odstavku istega člena še določa, da ima lahko sprememba odločbe po tem členu učinek samo za naprej. Na podlagi navedenega so pritožbeni ugovori, da je tožnik upravičen do pravic iz naslova statusa žrtve vojnega nasilja od 1.2.1996 dalje, neutemeljeni. Res je sicer, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja 30.1.1996, vendar pa je bil postopek z odločbo tožene stranke z dne 4.10.1999 pravnomočno končan, njegov zahtevek pa zavrnjen. Zato je bilo tožniku mogoče priznati status begunca šele z uporabo izrednega pravnega sredstva razveljavitve in spremembe pravnomočne odločbe na zahtevo stranke (265. člen ZUP/86). Ker je bilo torej o tožnikovem statusu odločeno z odločbo tožene stranke z dne 24.8.2000, ta pa je bila izdana na podlagi 265. člena ZUP/86, ki izrecno določa, da lahko odločba učinkuje le za naprej, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tožnikovi ugovori ne morejo vplivati.

Sodišče pa tudi ni moglo slediti pritožbenim ugovorom, da je tožena stranka kršila pravila upravnega postopka, ker je tožnikov predlog za obnovo postopka obravnavala kot zahtevo za razveljavitev in spremembo pravnomočne odločbe. Kot je razvidno iz upravnih spisov je bil zahtevek tožnika za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja z dne 30.1.1996 zavrnjen z odločbo upravne enote D. z dne 22.10.1998, tožnikova pritožba zoper tako odločitev pa je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke z dne 4.10.1999. Tožnik je po lastnih navedbah dne 3.2.2000 s pisno vlogo zaprosil toženo stranko za pojasnilo v zvezi z njeno odločitvijo, nato pa z vlogo dne 28.2.2000 (ki jo je dopolnil 15.3.2000) predlagal obnovo postopka, v kateri je kot obnovitveni razlog navajal drugačno prakso upravnih organov pri reševanju podobnih primerov, tožena stranka pa jo je smiselno štela kot zahtevo za razveljavitev in spremembo pravnomočne odločbe. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je potrebno presojati vloge strank predvsem po njihovi vsebini. Tožnik je namreč v navedeni vlogi predlagal obnovo iz razloga, ki ni opredeljen kot eden izmed obnovitvenih razlogov, taksativno določenih v 249. členu ZUP/86, mogoče pa ga je bilo upoštevati kot razlog za razveljavitev in spremembo pravnomočne odločbe na zahtevo stranke (265. člen ZUP/86). Tožena stranka je zato ravnala v korist tožnika, ko je glede na uveljavljane razloge njegovo vlogo smiselno štela kot zahtevo za uporabo izrednega pravnega sredstva po 265. členu ZUP. Prav tako pa po presoji pritožbenega sodišča z odločitvijo tožene stranke, da je tožnikovo vlogo z dne 3.2.2000 potrebno obravnavati kot nov zahtevek, niso bile prizadete tožnikove pravice.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.