Jedro

Enoten psihični odnos obdolženca se izkazuje v zakonskem znaku koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov. Dejstvo, da je obdolženec v obdobju približno dveh mesecev v okviru štirih različnih dogodkov odtujil več predmetov, jasno izkazuje njegov koristoljubni nagib in s tem tudi njegovo odločitev kontinuirano izvrševati ista kazniva dejanja. Za presojo obdolženčeve koristoljubnosti in s tem njegovega enotnega psihičnega odnosa ni bistven njegov vsakokratni motiv, ki ga je vodil v protipravno pridobivanje premoženjske koristi.

V okviru presoje časovne povezanosti je treba upoštevati tudi pogostnost izvršitev. V obdobju približno dveh mesecev je obdolženec izvršil kar štiri dejanja. Upoštevaje še okoliščino, da je izvrševanju teh dejanj botroval njegov socialni status, ni mogoče trditi, da je šlo za tako dolgo obdobje, ki bi predstavljalo časovno diskontinuiteto.

Glede na to, da so bila vsa štiri dejanja izvršena v B., je krajevna povezava podana. Dejanja so sicer bila izvršena na dveh različnih krajih, vendar se oba kraja nahajata v istem naselju, zato ni mogoče trditi, da gre za popolnoma drugi lokaciji. Prav tako so bila vsa dejanja izvršena v samopostrežnih trgovinah. Podrobnosti v okviru posameznih izvršitev za to presojo niso tehtnega pomena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se dejanja opisana v točkah 1., 2., 3. in 4. opredelijo kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. II. Obdolženemu A. A. se za kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 določi kazen 3 (tri) mesece zapora in se mu upoštevaje enotno kazen 1 (enega) leta in 2 (dveh) mesecev zapora, ki je bila obdolžencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju I K 65569/2021 z dne 20. 9. 2022, pravnomočno 25. 10. 2022, izreče enotna kazen 1 (enega) leta in 4 (štirih) mesecev zapora.

III. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 se obdolžencu v s to sodbo izrečeno enotno kazen všteje delno prestana kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Kočevju I K 65569/2021 z dne 20. 9. 2022, pravnomočni dne 25. 10. 2022, in sicer od dne 15. 11. 2022 dalje.

IV. V nespremenjenih delih se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Cerknici je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve štirih kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), mu za vsako kaznivo dejanje določilo kazen enega meseca zapora, nakar mu je upoštevajoč te določene kazni in enotno kazen enega leta in dveh mesecev zapora, ki je bila obdolžencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju I K 65569/2021 z dne 20. 9. 2022, pravnomočno dne 25. 10. 2022, izreklo enotno kazen enega leta in petih mesecev zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno enotno kazen vštelo delno prestano kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Kočevju I K 65569/2021 z dne 20. 9. 2022, pravnomočno dne 25. 10. 2022, in sicer od dne 15. 11. 2022 dalje. Sodišče je odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovani družbi C., d. d., plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 78,40 EUR in oškodovani družbi D., d. o. o., premoženjskopravni zahtevek v znesku 105,96 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in 54. členom KZ-1. 3. Na pritožbo je odgovorila okrajna državna tožilka s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je utemeljena.

**Glede pravne opredelitve kaznivega dejanja**

5. Po oceni pritožbenega senata so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi tako imenovani stalni, kakor tudi spremenljivi kriteriji za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 54. člena KZ-1. Glede na to, da je obdolženec v okviru vsakega dogodka odtujil zgolj eno ali dve stvari, pri čemer protipravna premoženjska korist v nobenem primeru ni presegala 70,00 EUR, ni dvoma, da gre za ista premoženjska kazniva dejanja – tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. 6. Prav tako je izkazan enoten psihični odnos obdolženca. Ta se izkazuje v zakonskem znaku koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov.1 Dejstvo, da je obdolženec v obdobju približno dveh mesecev v okviru štirih različnih dogodkov odtujil več predmetov, jasno izkazuje njegov koristoljubni nagib in s tem tudi njegovo odločitev kontinuirano izvrševati ista kazniva dejanja. Glede na to, da je obdolženec brez poklica in zaposlitve, brez premoženja in brez formalne izobrazbe, je ponavljajoče izvrševanje tatvin očitno predstavljalo njegov način pridobivanja dodatnih sredstev za preživljanje. Stališče tožilke, da ni šlo za zadovoljevanje istih življenjskih potreb oziroma reševanje socialne stiske, ker je obdolženec odtujil raznovrstne predmete, po oceni pritožbenega senata ni utemeljeno. Za presojo obdolženčeve koristoljubnosti ter s tem njegovega enotnega psihičnega odnosa ni bistven njegov vsakokratni motiv, ki ga je vodil v protipravno pridobivanje premoženjske koristi. Tudi sicer je obdolženec navedene predmete bodisi odtujil zato, ker jih je takrat sam potreboval, bodisi z namenom nadaljnje preprodaje za zagotovitev denarnih sredstev. A ne glede na to, predstavlja njegovo ravnanje v obeh primerih zadovoljevanje svojih potreb na kazniv način.

7. Časovno povezanost dejanj je treba razlagati kot časovno strnjeno delovanje storilca, praviloma izvršeno serijsko, v krajšem časovnem obdobju, tako da med posamičnimi izvršitvenimi dejanji ne pride do časovnega pretrganja oziroma časovne diskontinuitete, pri čemer je treba izraz _„zaporedoma“_ pomensko razlagati čim bližje izrazu _„istočasno“_.2 Ob tem ne gre prezreti, da je to dejansko vprašanje, ki ga je treba ocenjevati glede na vse ostale okoliščine konkretnega primera. Uporabe instituta nadaljevanega kaznivega dejanja ni mogoče izključiti niti v primerih, ko so med posameznimi kaznivimi dejanji tatvine tudi (več)mesečni presledki, pa vse okoliščine primera kažejo na časovno povezanost dejanj.3

8. Glede na zgoraj opredeljene okoliščine je vidik časovne povezanosti izkazan. Dejanji pod točkama 2 in 3 sta bili izvršeni zgolj v presledku štirih dni, nekoliko daljši časovni razmak je sicer med dejanji pod točkama 1 in 3 ter 2 in 4 – mesec dni oziroma nekaj dni manj kot mesec. Vendar je ob tem treba upoštevati tudi pogostnost izvršitev. V obdobju med 9. 7. 2020 do 11. 9. 2020, torej v obdobju približno dveh mesecev (in ne treh, kot to napačno navede državna tožilka), je obdolženec izvršil kar štiri dejanja. Upoštevaje še okoliščino, da je izvrševanju teh dejanj botroval njegov socialni status, ni mogoče trditi, da je šlo za tako dolgo obdobje, ki bi predstavljalo časovno diskontinuiteto.

9. Izkazani so tudi spremenljivi kriteriji. Glede na to, da so bila vsa štiri dejanja izvršena v B., je krajevna povezava podana. Drži, da so bila dejanja izvršena na dveh različnih krajih, vendar se oba kraja nahajata v istem naselju, zato v nasprotju s stališčem državne tožilke ni mogoče trditi, da gre za popolnoma drugi lokaciji. Prav tako so bila vsa dejanja izvršena v samopostrežnih trgovinah. Podrobnosti v okviru izvršitev, da naj bi obdolženec pri določenih dejanjih tudi nekaj kupil, za to presojo niso tehtnega pomena. Tudi dejstvo, da so bila obravnavana štiri dejanja izvršena zoper dva različna oškodovanca, C., d. d., in D., d. o. o., v obeh primerih gospodarski družbi, ob izkazani časovni in krajevni povezanosti ter istem obdolženčevem nagibu za presojo nadaljevanega kaznivega dejanja v konkretni zadevi ni bistveno.

10. Upoštevaje vse navedeno, so izkazani pogoji za pravno opredelitev očitanih dejanj kot nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. Sodišče mora uporabiti pravno opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja skladno s 54. členom KZ-1, če so zanj izpolnjeni pogoji. Ker prvostopenjsko sodišče tega ni storilo, je kršilo kazenski zakon, saj je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP). Pritožbeni senat je zato na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo v odločbi o pravni opredelitvi spremenil tako, da je dejanja opisana pod točkami 1, 2, 3 in 4 pravno opredelil kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. **Glede kazenske sankcije**

11. Milejša pravna opredelitev kaznivega dejanja je terjala določitev nekoliko nižje kazni zapora, zato je drugostopenjski senat skladno s prvim odstavkom 394. člena v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenil tudi v odločbi o kazenskih sankcijah. Ob upoštevanju teže obravnavanega kaznivega dejanja in obdolženčevih prejšnjih obsodb za raznovrstna kazniva dejanja ter specialno povratništvo za premoženjska kazniva dejanja, je obdolžencu skladno z drugim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 54. člena KZ-1 določil kazen treh mesecev zapora.

12. Upoštevaje navedeno določeno kazen in enotno kazen enega leta in dveh mesecev zapora, ki je bila obdolžencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju I K 65569/2021 z dne 20. 9. 2022, pravnomočno dne 25. 10. 2022, je pritožbeni senat skladno s prvim odstavkom 55. člena in 3. točko prvega odstavka 53. člena KZ-1 obdolžencu izrekel enotno kazen enega leta in štirih mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 se obdolžencu v s to sodbo izrečeno enotno kazen všteje delno prestana kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Kočevju I K 65569/2021 z dne 20. 9. 2022, pravnomočna dne 25. 10. 2022, in sicer od dne 15. 11. 2022 dalje.

13. Na podlagi vsega povedanega je drugostopenjski senat ugodil pritožbi obdolženčevega zagovornika in skladno s prvim odstavkom 394. člena, 4. točko 372. člena in prvim odstavkom 374. člena ZKP ter drugim odstavkom v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in 54. členom KZ-1 izpodbijano sodbo v odločbah o pravni opredelitvi kaznivega dejanja in kazenski sankciji spremenil, kakor izhaja iz izreka te sodbe. Ker pritožbeni senat ni ugotovil kršitev, katere skladno s 383. členom ZKP upošteva po uradni dolžnosti, je izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih potrdil. 1 Šelih, A., _v_ Bavcon, L. _et al_, Kazensko pravo. Splošni del, Ljubljana 2013, str. 218. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 58203/2010-93 z dne 17. 1. 2013. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 33/2010 z dne 7. 10. 2010.