Jedro

Tožnikovi lastni zapisi o njegovih življenjskih okoliščinah v preteklih letih dejansko ne predstavljajo novega dokaza oziroma novih dejstev v smislu drugega odstavka 89. člena ZDavP-2, saj so to tožnikovi zapisi, ki bi jih tožnik lahko napravil in izročil organu že pred izdajo odločbe, iz njih pa tudi ne izhajajo nova dejstva, to je dejstva, ki bi obstajala že v času izdaje prvotne odločbe, pa organu ne bi bila znana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bil zavrnjen tožnikov predlog za obnovo postopka po dokončni odločbi Ministrstva za finance, št. DT 4217-9662/2011-8 (21-3001-05) z dne 26. 5. 2014. Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za finance pa je z v uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo.

2. Iz obrazložitve zgoraj navedenih aktov izhaja, da je prvostopni organ z odločbo, št. DT 4217-9662/2011-8 (21-3001-05) z dne 26. 5. 2014 odločil, da se zavezanec za obdobje od 1. 1. 2007 dalje šteje za nerezidenta Slovenije. V odločbi je bilo ugotovljeno, da ima tožnik od 1. 12. 2003 dalje v Sloveniji prijavljeno stalno bivališče, je slovenski državljan in ustanovitelj treh slovenskih pravnih oseb. Stalno prebivališče ima prijavljeno tudi v Nemčiji, kjer živi še njegova zakonska partnerka A.A. Tožnik ima kot zavezanec rezident v Nemčiji neomejeno davčno obveznost od 1. 1. 2007 dalje. Prvostopni organ je tako v odločbi z dne 26. 5. 2014 zaključil, da se tožnik v skladu s pogoji 6. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in upoštevanjem prelomnih pravil iz 4. člena Mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja šteje za nerezidenta Republike Slovenije od 1. 1. 2007 dalje.

3. Dne 8. 1. 2015 je tožnik vložil predlog za obnovo postopka ugotovitve rezidentstva za davčne namene v skladu s petim odstavkom 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) s trditvijo, da mu odločba št. DT 4217-9662/2011-8 (21-3001-05) z dne 26. 5. 2014 ni bila vročena, sicer pa številna dejstva kažejo na to, da ima središče življenjskih interesov v Sloveniji, kjer ima tudi stalno prebivališče. Razen tega je postopek ugotavljanja davčnega rezidentstva sprožil tudi v Nemčiji.

4. Iz ugotovitev upravnih organov izhaja, da ima tožnik prijavljeno stalno bivališče tako v Sloveniji kot v Nemčiji, v Nemčiji živijo tožnikovi sinovi ter bratje, sestre in žena, za katero je navedel, da živita ločeno. V Nemčiji je ohranil poslovne stike, saj je lastnik gospodarskih družb, tam ohranja tudi prijateljske stike. Tam poseduje številne nepremičnine in opravlja še nekatere druge poslovne dejavnosti (oddajanje v najem in zakup, dajanje garancij), v Sloveniji ima ostalo sorodstvo ter prijatelje iz mladosti, je aktivni član v društvih, lastnik poslovnih deležev družb in nepremičnin. V Nemčiji ima tudi neomejeno davčno obveznost od 1. 1. 2007 dalje. Glede na ugotovljeno tako prvostopni kot drugostopni organ zaključujeta, da ta dejstva niso takšna, da bi lahko pripeljala do drugačne odločitve, zaradi česar bi bila mogoča obnova postopka. Tako prvostopni kot drugostopni organ se strinjata, da dejstva, ki jih navaja tožnik v predlogu za obnovo, ne bi mogla privesti do drugačne odločitve, kot izhaja iz odločbe o ugotovitvi statusa rezidentstva, zato je treba predlog za obnovo postopka zavrniti (tretji odstavek 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP).

5. Tožeča stranka v tožbi in dopolnitvi izpodbija zgoraj navedeno odločitev in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navaja, da mu ne odločba št. DT 4217-9662/2011-2 (21023) z dne 23. 8. 2011 ne odločba št. DT 4217-9662/2011-8 (21-3001-05) z dne 26. 5. 2014 nista bili vročeni, zato je po svojih pooblaščencih dne 28. 11. 2014 vpogledal v davčni spis. Zgoraj navedeni odločbi sta napačni, saj ne upoštevata vseh dejstev in dokazov, ki bi ob že izvedenih in uporabljenih dokazih pripeljali do drugačne odločitve. Tožnik nasprotuje ugotovitvam upravnih organov in navaja, da tožnik v Sloveniji prebiva že od leta 2002 in da je v tem času z družinskimi člani, ki živijo v Nemčiji, stike vzdrževal preko telefonskih pogovorov in krajših obiskov, saj z ženo živita ločeno in sta se skozi desetletja odtujila, stike pa še vzdržujeta zaradi družinskih vezi z otroki. Z brati in sestrami, ki živijo v Nemčiji, tožnik vzdržuje stike, z njimi se pogovarja v slovenščini in se obiskujejo, kadar to dopušča čas. Pretežni del osebnih interesov pa ima v Sloveniji, saj ima intenzivne stike z bolno in oskrbe potrebno sestro in njenimi otroki, ki živijo v Sloveniji, s tetami, strici in njihovimi otroki, z mrzlimi tetami in mrzlimi strici ter s prijatelji iz šolskih dni in mladosti, močne vezi ima tudi z glavnim mentorjem in učiteljem B.B. ter z novimi prijatelji iz društev, političnih, ekonomskih in socialnih aktivnosti. Tožnik zatrjuje, da so ljudje, s katerimi ima tesnejši osebni odnos, v Sloveniji in se pri tem sklicuje tudi na sodno prakso Upravnega sodišča v zadevah I U 952/2014 in I U 1622/2011. Predlaga tudi zaslišanje tožeče stranke, ki bo lahko izpovedala o teh dejstvih.

6. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi prvostopne in drugostopne odločbe, na kar se v izogib ponavljanju sklicuje.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Kot izhaja iz podatkov spisa, je Davčni urad Dravograd dne 23. 8. 2011 izdal odločbo št. DT 4217-9662/2011-2 (21023), s katero je bilo odločeno, da tožnik za davčne namene šteje za nerezidenta Slovenije od 1. 1. 2007 dalje. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 19. 5. 2011 davčnemu organu predložil vlogo za ugotovitev nerezidentskega statusa, davčni organ pa je ugotovil, da tožnik šteje za nerezidenta Slovenije od 1. 1. 2007 dalje, ker ne izpolnjuje nobenega izmed pogojev, navedenih v 6. členu ZDoh-2. 9. Dne 27. 6. 2013 je bil tožniku na njegov naslov vročen dopis naslovljen vabilo - ugotovitev rezidentskega statusa, s katerim je bil tožnik pozvan, da predloži potrdila oziroma dokazila v zvezi z rezidentskim statusom in sicer kopijo potrdila o prebivališču v Nemčiji ter potrdilo nemškega davčnega urada, da je rezident Republike Nemčije, ki vsebuje klavzulo Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja, sklenjene med Republiko Slovenijo in Republiko Nemčijo in točno navedbo, od kdaj je rezident v Nemčiji. Na ta poziv je tožnik odgovoril z dopisom z dne 1. 7. 2013 in prosil za podaljšanje roka za predložitev teh dokumentov. Njegovi prošnji je bilo s sklepom z dne 4. 7. 2013 ugodeno.

10. Dne 26. 5. 2014 je bila izdana odločba št. DT 4217-9662/2011-8 (21-3001-05), s katero je bila odločba št. DT 4217-9662/2011-2 (21023) z dne 23. 8. 2011 o določitvi davčnega rezidentstva v Republiki Sloveniji odpravljena in nadomeščena s to odločbo. Tudi z odločbo z dne 26. 5. 2014 je bilo odločeno, da se za davčne namene šteje tožnik za nerezidenta Republike Slovenije od 1. 1. 2007 dalje. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da je na podlagi predložene odločbe o pregledu poslovanja po Sporazumu o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki ga je v letu 2010 za obdobje 2007 dalje opravil Davčni urad Lörrach razvidno, da ima tožnik v Nemčiji prijavljeno stalno bivališče na naslovu ..., kjer živi tudi njegova zakonska partnerka A.A., s tem pa ima v Nemčiji središče svojih osebnih in ekonomskih interesov. Ugotovljeno je bilo, da ima zavezanec v Nemčiji kot rezident neomejeno davčno obveznost od 1. 1. 2007 dalje. V potrditev navedb davčnega organa v Lörrachu je bilo na Davčni urad Dravograd posredovano potrdilo, izdano na podlagi Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja, iz katerega je razvidno, da se tožnik za davčne namene šteje za rezidenta Nemčije od 1. 1. 2007 dalje. V obnovljenem postopku se po navedenih ugotovitvah zaključuje, da se tožnik v skladu s pogoji 6. člena ZDoh-2 in upoštevanjem prelomnih pravil iz 4. člena Mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja šteje za nerezidenta Republike Slovenije od 1. 1. 2007 dalje. Glede na to je bilo odločeno kot prej navedeno. Kot izhaja iz predložene povratnice, je bila ta odločba tožniku na njegovem naslovu ... vročena dne 28. 5. 2014. 11. Dne 7. 1. 2015 je tožnik vložil predlog za obnovo postopka, v katerem je bila izdana ta odločba. V predlogu navaja, da mu ne odločba z dne 26. 5. 2014 ne odločba z dne 23. 8. 2011 nista bili vročeni. Odločbi pa sta tudi napačni, ker ne upoštevata vseh dejstev in dokazov, ki bi, če bi bili uporabljeni skupaj z drugimi dokazi, pripeljali do drugačne odločbe. Glede na to predlaga obnovo postopka v skladu s petim odstavkom 89. člena ZDavP-2. Kot obnovitvene razloge tožnik navaja nepravilnost odločbe, ki tožniku ni bila pravilno vročena, in se je z njo seznanil šele na podlagi vpogleda v spis. Ob tem pa zatrjuje, da številna dejstva kažejo na to, da je središče življenjskih interesov tožnika v Sloveniji, kjer ima stalno prebivališče na naslovu .... Dejstva so razvidna iz listinskih prilog, iz katerih izhaja, da ima tožnik številne dejavnosti, družinske in poslovne vezi ter druge navezne okoliščine, ki kažejo na njegovo vez s Slovenijo, ki je s tem središče njegovih življenjskih interesov, kjer od leta 2007 dalje tudi živi. Navaja še, da je tudi pred davčnimi organi Republike Nemčije sprožil postopek ugotovitve rezidentstva. Prilaga izjavo C.C., za katerega navaja, da je sodno zaprisežen revizor in davčni svetovalec, ki ga je tožnik pooblastil za zastopanje pred davčnimi organi Nemčije, iz katere izhaja, da se pri pripravi in oddaji davčnih napovedi v Nemčiji upošteva, da je tožnik rezident Slovenije. Glede na vse navedeno tožnik predlaga, da se iz razlogov po drugem odstavku in petem odstavku 89. člena ZDavP-2 začne obnova postopka ugotovitve rezidentstva za davčne namene tožnika ter da se v obnovljenem postopku ugotovi, da je rezident Republike Slovenije od 1. 1. 2007 dalje.

12. V zvezi s tem je davčni organ tožnika oziroma njegovega pooblaščenca pozval, da predloži pisno dokazilo o rezidentskem statusu tožnika v Nemčiji, glede na to, da navaja, da se pri pripravi in oddaji davčnih napovedi v Nemčiji upošteva, da je tožnik rezident Republike Slovenije. Na ta poziv je tožeča stranka po pooblaščencu odgovorila, da v kratkem roku tega potrdila ne more posredovati, saj v Nemčiji poteka postopek ugotovitve rezidentstva oziroma nerezidentstva tožnika, potrdilo o tem, da tožnik ni rezident Republike Nemčije pa bo mogoče posredovati šele po koncu postopka v Nemčiji. Glede na navedeno in glede na dolgotrajnost teh postopkov tožnik predlaga, da organ odloči na podlagi naveznih okoliščin, ki locirajo središče tožnikovih življenjskih interesov v Sloveniji.

13. Nato je bila izdana v tem postopku izpodbijana odločba z dne 26. 5. 2014. 14. ZDavP-2 v tretjem odstavku 2. člena določa, da se za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena z drugimi (davčnimi) predpisi, uporablja ZUP. Kolikor nima ZDavP-2 posebnih določb, se torej tudi glede obnove postopka uporablja ZUP.

15. V času izdaje izpodbijane odločbe veljaven 89. člen ZDavP-2 določa, da če davčni organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi že izvedenimi ali uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Po preteku petih let od vročitve odločbe zavezancu za davek se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti (drugi odstavek tega člena). V rokih iz drugega odstavka tega člena lahko predlaga obnovo postopka tudi zavezanec za davek (peti odstavek 89. člena ZDavP-2).

16. Z 89. členom ZDavP-2 je torej posebej urejeno vprašanje obnove postopka, iz obnovitvenega razloga, če se zve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokazi, ki bi mogli pripeljati do drugačne odločitve, če bi bili uporabljeni v prejšnjem postopku. Drugače kot v ZUP so določeni tudi roki za obnovo postopka na tej podlagi. Glede ostalih vprašanj pa je treba uporabiti določbe ZUP. Člen 267 ZUP določa, da ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP). Če so pogoji iz prvega odstavka tega člena izpolnjeni, preizkusi pristojni organ, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe (razen v primeru, ko gre za obnovitveni razlog neudeležbe stranke v postopku oziroma pravilnega zastopanja v postopku); če ugotovi, da niso, predlog z odločbo zavrne (tretji odstavek 267. člen ZUP).

17. V obravnavani zadevi je bil predlog za obnovo postopka zavrnjen po tretjem odstavku 267. člena ZUP, po presoji sodišča pa je takšna odločitev pravilna. Kot prvo sodišče ugotavlja, da je neutemeljena tožbena trditev, da tožnik odločbe št. DT 4217-9662/2011-8 (21-3001-05) z dne 26. 5. 2014 ni prejel, saj je v spisu vročilnica, iz katere izhaja, da je vročitev odločbe tožniku na njegovem naslovu v Sloveniji izkazana. Sicer pa se sodišče strinja z zaključkom upravnih organov, da listine, ki jih je tožnik priložil predlogu za obnovo postopka, niso take, da bi lahko pripeljale do drugačne odločitve. Pri tem velja, da morajo "nova" dejstva in dokazi, ki so podlaga za obnovo postopka po določbi drugega odstavka 89. člena ZDavP-2, obstajati že v času prvotnega postopka (ki je predmet predloga za obnovo), vendar pa se zanje ni vedelo oziroma takšnih dejansko starih dejstev in dokazov ni bilo mogoče uporabiti. Dejstva, ki so nastala kasneje, niso nova dejstva v smislu obnovitvenega razloga, so pa lahko podlaga za vodenje novega upravnega postopka (glej ZUP s komentarjem, Inštitut za javno upravo 2004, str. 703).

18. Tožnikovi lastni zapisi o njegovih življenjskih okoliščinah v preteklih letih dejansko ne predstavljajo novega dokaza oziroma novih dejstev v smislu drugega odstavka 89. člena ZDavP-2, saj so to tožnikovi zapisi, ki bi jih tožnik lahko napravil in izročil organu že pred izdajo odločbe z dne 26. 5. 2014, iz njih pa tudi ne izhajajo nova dejstva, to je dejstva, ki bi obstajala že v času izdaje prvotne odločbe, pa organu ne bi bila znana. V tem postopku je bil tožnik izrecno povabljen k sodelovanju, vendar potem, ko mu je bil rok za predložitev listin na njegovo prošnjo podaljšan, organu nobenih novih dokazil ni več predložil. 19. Dopis C.C. z dne 1. 11. 2014 je nastal v času po izdaji odločbe, glede katere se predlaga postopek, in torej ne pomeni dokaza, ki bi obstajal že v času pred izdajo odločbe, pa ga ne bi bilo mogoče uporabiti. Zato tudi ta listina ne predstavlja podlage za obnovo postopka. Pri tem pa gre za dopis poslan tožniku osebno in ne gre npr. za uradno izjavo nemškega davčnega organa v zvezi s tem. Glede na to tudi ta listina ni dokaz, ki bi lahko vplival na odločitev. Temu je dodati, da tožnik tudi na poziv davčnega organa o predložitvi pisnega dokazila o rezidentskem statusu v Nemčiji ni predložil in je predlagal, da organ odloči brez tega.

20. Po obrazloženem se sodišče strinja z zaključkom davčnih organov, da tožnik s predlogom za obnovo postopka ne navaja dejstev ali dokazov, ki ne bi bili že upoštevani pri izdaji odločbe, glede katere se predlaga obnova, oziroma bi mogli pripeljati do drugačne odločitve.

21. Glede v tožbi predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika v upravnem sporu, sodišče ugotavlja, da tudi to ni dokaz, ki bi izkazoval utemeljenost predloga za obnovo postopka, zato izvedba takšnega dokaza ne bi bila smiselna. Zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj njena oprava glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ne bi v ničemer vplivala na odločitev (drugi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

22. Zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da tožeča stranka tudi s sklicevanjem na sodbi Upravnega sodišča št. I U 952/2014 in I U 1622/2011 ne more biti uspešna. V teh zadevah gre za drugačno dejansko podlago, saj ni šlo za osebe, ki so davčni zavezanci v tujini.

23. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 24. Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.