Jedro

Ekonomsko nasilje v skladu s šestim odstavkom 3. člena ZPND1 pomeni neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje žrtve pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju premoženja, s katerim žrtev samostojno razpolaga oziroma upravlja ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov, neupravičeno neizpolnjevanje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti do družinskega člana ali neupravičeno prelaganje premoženjskih obveznosti na družinskega člana.

V skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZPND je fizično nasilje vsaka uporaba fizične sile ali grožnje z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe.

Predlagateljica ni uspela izkazati, da je bila žrtev družinskega nasilja s strani nasprotnega udeleženca.

Ukrepi po ZPND so, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, nujne in začasne narave in ne morejo voditi do dolgoročne izključitve skupnega lastnika iz uporabe nepremičnin. Glede na situacijo bosta zato morala udeleženca njuno skupno premoženje razdeliti. To pa pomeni, da bo treba v pravdnem postopku najprej ugotoviti obseg tega premoženja in deležev enega in drugega na njem, šele potem pa v nepravdnem postopku premoženje tudi razdeliti. Zato je gotovo sporazumna oziroma alternativna rešitev njunega premoženjskega razmerja najboljša in najhitrejša rešitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagateljica in nasprotni udeleženec nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljice, da se nasprotnemu udeležencu za čas 12 mesecev prepove vstopiti v hišo na X., Cesta 19 oziroma se tej hiši približati (ali se tam zadrževati) na manj kot 200 metrov, se na isti razdalji zadrževati in približevati krajem, kjer se predlagateljica redno nahaja (hiša A. A. na naslovu Cesta 13, X. in hiša B. B. na naslovu Cesta 9, Y.), vzpostavljati stike s predlagateljico, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo, tudi preko tretjih oseb ali vzpostaviti kakršnokoli srečanje s predlagateljico, vse to v primeru kršitve pod grožnjo denarne kazni v višini 1.000,00 EUR. Predlagateljici je naložilo, da nasprotnemu udeležencu v roku 15 dni plača stroške postopka v višini 1.181,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sklep se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožila predlagateljica in višjemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi oziroma podredno, da ga razveljavi ter zadevo pošlje prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa nasprotnemu udeležencu naloži, da predlagateljici povrne stroške postopka.

3. Uvodoma navaja, da je predlog vložila zato, ker je nasprotni udeleženec v času pred vložitvijo predloga in še na dan vložitve predloga nad njo izvajal fizično, psihično in ekonomsko nasilje, kar še vedno počne. Ves čas trajanja zakonske zveze (... 1963) je bila predlagateljica v razmerju do nasprotnega udeleženca v podrejenem položaju. Zato ni dvoma, da je s tem, ko je predlagateljici onemogočal razpolagati s skupnim premoženjskem udeležencev, nad njo izvajal ekonomsko nasilje. Ko je nad predlagateljico srdito kričal in jo hkrati poniževal, pa je nad njo izvajal psihično nasilje. Poleg tega je nad njo izvajal tudi fizično nasilje, ko je predlagateljici omejeval gibanje tako, da se ni mogla izogniti njegovemu kričanju in poniževanju. Nasilje nasprotnega udeleženca se je leta 2022 stopnjevalo in svoj vrhunec doživelo znotraj šestmesečnega obdobja pred vložitvijo predloga. Nasprotni udeleženec je svojim nasilnim ravnanjem dodal še grožnje, da jo bo ubil. Zato je predlagateljica svoje pravice začela uveljavljati pred sodiščem. Iz doma se je umaknila zaradi svoje varnosti, v dom pa se je vračala le, če nasprotnega udeleženca ni bilo doma in se je na ta način zaščitila pred njegovim psihičnim in fizičnim nasiljem. Nasprotni udeleženec je sicer skušal vzpostaviti z njo stik, a mu ni uspelo. Škodoval pa ji je na način, da je zamenjal ključavnice na domu in spremenil kodo za alarm. Ne le, da predlagateljica ne more domov, ves čas obstaja možnost, da bo ob prihodu domov ponovno izpostavljena kričanju, poniževanju, grožnjam, ali pa da bo nasprotni udeleženec svoje grožnje o odvzemu življenja predlagateljici celo uresničil. Kljub navedenemu pa je sodišče njen predlog zavrnilo, saj je ključna dejstva zmotno ugotovilo, zmotno je uporabilo materialno pravo ter kršilo procesna pravila.

Predlagateljica se ne strinja, da ravnanje nasprotnega udeleženca ne pomeni družinskega nasilja. Poudarja, da je nasprotni udeleženec ves čas samovoljno upravljal s skupnim premoženjem in z različnimi manevri oziroma ravnanji dosegel, da je vse do danes ohranil tak položaj. Ko pa je svoje pravice začela urejati na sodišču, jo je izključil iz uporabe njenega doma. S tem jo je globoko prizadel in ponižal. Poleg tega še vedno sam upravlja in razpolaga s pravicami iz naslova delnic družbe D., d. d. Predlagateljica je prepričana, da je v ravnanju nasprotnega udeleženca enostavno prepoznati njegovo namero po nazadovanju predlagateljice, na to pa kaže tudi dejstvo, da je predlagateljici izročil ključe od stanovanja v Z. S tem ji je odredil, kateri del skupnega premoženja naj uporablja. Nepravilen je zaključek sodišča, da se predlagateljica nasprotnega udeleženca ne boji, saj se mu je umaknila in življenjsko ni logično, da takšna ravnanja nasprotnega udeleženca pri njej ne bi povzročala strahu. Predlagateljica se tudi ni uspešno branila pred nasiljem nasprotnega udeleženca, saj je sodišče jasno zapisalo, da je v vsakem prepiru prevladoval nasprotni udeleženec. Res je, da se je ravnanju nasprotnega udeleženca uprla, vendar njena ravnanja niso nikoli posegla v njegovo pravico do nedotakljivosti človeškega življenja ter v pravico do varovanja osebnosti in dostojanstva. Svojih premoženjskih pravic predlagateljica ni nikoli poskušala zaščititi s psihičnim in fizičnim nasiljem. Upirala se je tako, da je besedno izražala svoje nezadovoljstvo in se umaknila z doma. O družinskem konfliktu bi lahko govorili le, če nasprotni udeleženec ne bi srdito kričal nad predlagateljico, jo poniževal, ji grozil z odvzemom življenja in ji preprečeval umik pred svojim nasilnim ravnanjem.

Predlagateljica se tudi ne strinja, da je predlagani ukrep prekomeren, saj želi doseči, da se ji začasno omogoči nasilja prosto uporabo njenega doma. To pa se ji lahko zagotovi le z izključno rabo. Souporaba doma za predlagateljico v konkretni situaciji ni rešitev. Predlagateljica ponavlja, da je bilo jasno ugotovljeno, da se je nasprotni udeleženec v domu predlagateljice nanjo drl, jo poniževal, ji grozil z odvzemom življenja in ji preprečeval, da bi se temu izognila. Ker je sodišče zmotno tehtalo kolizijo lastninske pravice nasprotnega udeleženca in osebnostne pravice predlagateljice, je zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno zaključilo, da je bil predlagani ukrep predlagateljice nesorazmeren.

Predlagateljica je prepričana, da je sodišče nasprotnemu udeležencu nudilo tudi več pravic kot njej, s tem pa je kršilo ustavno pravico predlagateljice do enakega varstva pravic. Priče E. E. ne bi smelo zaslišati, ker je nasprotni udeleženec ta dokazni predlog podal prepozno, pa še substanciral ga ni pravočasno.

Sodišče je tudi sodilo pristransko. Svojo nepristransko držo bi moralo odražati vsaj navzven, pa je ni. Že od samega začetka je zavzelo stališče, da ni pristojno reševati konflikta udeležencev in da bi morala to udeleženca storiti (izvensodno) sama. Iskalo je alternativno rešitev spora, čeprav je mediacija v predmetnem postopku izključena. Nasilna ravnanja toženca so bila izkazana s stopnjo verjetnosti in bi zato sodišče lahko ukrep izreklo, kljub temu pa je nadaljevalo dokazni postopek in izvedlo nesubstanciran dokaz. Poleg tega je svojo odločitev utemeljilo na podlagi okoliščin, ki sploh ne bi smele biti pravno relevantne za ugotovitev obstoja nasilja. S predlagano začasno odredbo v zavarovanju skupnega premoženja je predlagateljica to premoženje zavarovala, to pa ni okoliščina, ki bi lahko dokazovala odsotnost nasilja. Zaključuje, da odločitev sodišča ne temelji na pravu in dokazih, ampak tudi na osebnih mnenjih in prepričanjih sodišča. Poleg tega je sodišče nasprotnemu udeležencu priznalo vse stroške, predlagateljici pa nič.

4. Na pritožbo je odgovoril nasprotni udeleženec in predlaga, da se jo zavrne.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Predlagateljica najprej napada dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da ni uspela izkazati, da je bila žrtev družinskega nasilja s strani nasprotnega udeleženca. Pritožbo gradi na trditvi, da je nasprotni udeleženec nad njo ves čas fizično, psihično in ekonomsko nasilen. Nasilje stopnjuje, saj ji je grozil z odvzemom življenja. Ekonomsko nasilje še vedno vrši, ker jo je izključil iz doma na X., ji odredil bivanje v Z. in sam upravlja ter razpolaga z delnicami podjetja D., d. d. 7. Ekonomsko nasilje v skladu s šestim odstavkom 3. člena ZPND1 pomeni neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje žrtve pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju premoženja, s katerim žrtev samostojno razpolaga oziroma upravlja ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov, neupravičeno neizpolnjevanje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti do družinskega člana ali neupravičeno prelaganje premoženjskih obveznosti na družinskega člana. Pritožba dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bila predlagateljica ves čas ekonomsko neodvisna, ne izpodbija.2 Trditve v pritožbi o tem, da je nasprotni udeleženec predlagateljico izključil iz doma na X., ji odredil bivanje v Z. in da upravlja ter razpolaga z delnicami podjetja D., d. d. pa so neutemeljene. Dejstvo je, da je nasprotni udeleženec zamenjal kodo alarma na hiši na X. in namestil kamere, zamenjal je tudi ključavnico na stanovanju v Z. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je to storil zato, da je zavaroval premoženje, saj sta mu bila odtujena denar in predmeti, pri čemer je s svojim ravnanjem predlagateljico tudi seznanil. Tega predlagateljica ne zanika, kot bistveno pa tudi ne trdi, da je nasprotnemu udeležencu sploh izrazila željo po bivanju na X., tako kot mu je izrazila željo po bivanju v Z. In končno (in ključno) tudi ne trdi, da je ključe od hiše (in kode alarma) na X. sploh zahtevala. Zato ni mogoče sprejeti njene trditve, da jo je nasprotni udeleženec iz uporabe hiše na X. izključil.3 Tudi njena trditev, da ji je odredil bivanje v Z., ni resnična. Željo po bivanju v Z. je izrazila sama, nasprotni udeleženec pa ji je nemudoma preko hčerke izročil ključe. S tem, ko ji je ključe izročil, pa njenega bivanja v Z. ni odredil in v njegovem ravnanju nikakor ni mogoče prepoznati njegove želje po nadvladi ali namere po nadzorovanju predlagateljice, kot to predlagateljica trdi v pritožbi. In končno tudi ne drži trditev, da nasprotni udeleženec upravlja in razpolaga z delnicami družbe D., d. d. Predlagateljica je namreč uspela s predlogom za zavarovanja skupnega premoženja, v okviru tega pa je nasprotnemu udeležencu prepovedano razpolaganje4 z delnicami družbe D., d. d. Če bi nasprotni udeleženec v tem delu res kršil prepoved sodišča in bi s pravicami iz delnic razpolagal ali jih obremenil, bi mu bila izrečena zagrožena denarna kazen, a tega predlagateljica ne navaja. Da je postavila zahtevo po sodelovanju pri upravljanju z delnicami, ki ji je bila s strani nasprotnega udeleženca zavrnjena, pa niti ne trdi. Tako ni dvoma, da udeleženca tega postopka skupnega premoženja ne upravljata sporazumno, a pri tem samovoljno ravnata oba. Zgolj nezadovoljstvo predlagateljice z upravljanjem skupnega premoženja in hkrati tudi njeno samovoljno upravljanje z njim, pa ne more voditi v zaključek, da nasprotni udeleženec nad njo izvaja ekonomsko nasilje.

8. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo ugotovilo, da je bil nasprotni udeleženec nazadnje do predlagateljice fizično nasilen v letu 2010, nato pa ne več. Predlagateljica trdi, da temu ni tako iz razloga, ker ji je nasprotni udeleženec preprečeval, da bi se lahko umaknila pred njegovim psihičnim nasiljem (srditemu kričanju in poniževanju). Pri tem konkretnega ravnanja in časovno umeščenega dogodka v pritožbi ne navede, pa tudi v postopku na prvi stopnji ne.5 V skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZPND je fizično nasilje vsaka uporaba fizične sile ali grožnje z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe. Iz skopega in pavšalnega opisa dejanja v pritožbi (nasprotni udeleženec naj bi predlagateljici omejeval gibanje tako, da se ni mogla izogniti njegovemu kričanju in ponižanju, čeprav ga je odrivala) pa sklep, da je šlo za ravnanje, ki ustreza prej navedeni definiciji fizičnega nasilja, ni mogoč in dokazna ocena sodišča prve stopnje ni omajana.

9. Prav tako prepričljiva in trdna je dokazna ocena sodišča prve stopnje v delu, ko sodišče zaključi, da nasprotni udeleženec nad predlagateljico tudi psihičnega nasilja ni izvajal. Razlogi sodišča prve stopnje o tem so jasni, popolni, življenjsko logični in jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Pavšalne pritožbene navedbe, ko predlagateljica na več mestih ponavlja, da je bil nasprotni udeleženec ves čas nasilen, da je nad predlagateljico srdito kričal in jo poniževal, nasilje pa stopnjeval z grožnjo odvzema življenja, te dokazne ocene ne morejo izpodbiti. V skladu s petim odstavkom 3. člena ZPND so psihično nasilje ravnanja in širjenje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se predlagateljica nasprotnega udeleženca ni bala, tudi zaradi dogodka v marcu 2022 ne, ko ji je grozil s pestjo, da ji bo razbil glavo (obraz), je življenjsko logična in prepričljiva. Kljub temu najbolj agresivnemu dogodku, je namreč predlagateljica hišo zapustila šele maja 2022, pri čemer si je v začetku tega meseca poškodovala roko in jo je celo nasprotni udeleženec peljal na urgenco. Da se nasprotnega udeleženca ni bala, je dejansko mogoče sklepati tudi na podlagi pravnih sredstev, ki jih je predlagateljica za zaščito svojih interesov izbrala in njihove časovnice.6 Dodatno ta sklep potrjuje tudi ugotovljeno dejstvo, ki ga predlagateljica v pritožbi ne zanika, da vse do vložitve obravnavanega predloga ni nikoli iskala pomoči zaradi nasilja pri prisotnih institucijah ali društvih, ki se ukvarjajo z zaščito žrtev družinskega nasilja. Če bi se dejansko počutila posebej ogroženo, ali pa bi njeni otroci menili, da je temu tako, pa tudi ni logično, da za njeno varnost ne bi poskrbeli, saj so odrasli, samostojni in do matere skrbni. Predlagateljičino prizadevanje, da bi umik iz hiše prikazala kot beg, pa tudi ni bilo uspešno.7 Vse to tudi pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da se predlagateljica s strani nasprotnega udeleženca ni čutila posebej ogroženo, pravilen. Glede na to, da predlagateljica ni uspešna s pritožbenimi trditvami, da jo je nasprotni udeleženec izključil iz doma na X., pa so tudi njene s tem povezane trditve, da jo je hudo prizadel in ponižal, ker ve koliko ji dom pomeni, prav tako neutemeljene.

10. Predlagateljica ne zanika ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta si z nasprotnim udeležencem že v navadnem pogovoru vedno nasprotovala, občasno pa sta se tudi močneje sklegala, velikokrat zaradi otrok. Ob tem je nasprotni udeleženec predlagateljici namenil razne očitke in jo zmerjal z neprimernimi izrazi, predlagateljica pa je sama povedala, da je tudi ona kdaj povzdignila glas in uporabila kakšen bolj žaljiv izraz. Res pa je, da mu z odvzemom življenja ni grozila. Navadno se je prepir končal tako, da je nasprotni udeleženec povedal kar se je namenil, čeprav ga je predlagateljica odrivala, ker ga ni želela poslušati. Vendar na podlagi tega sodišče prve stopnje ni naredilo zaključka, da je nasprotni udeleženec predlagateljico vedno nadvladal, kot to predlagateljica trdi v pritožbi. Prav nasprotno, sodišče prve stopnje je kot bistveno ugotovilo, da se nasprotnemu udeležencu ni bala upreti, v sporih ni bila pasivna, tudi sama si je upala izreci očitke in žaljivke, čeprav res milejše od nasprotnega udeleženca, uprla se je temu, da mu kuha, ob odhodu iz hiše na X. je zaklenila svojo sobo, ko se je hotel z njo pogovoriti, je molčala. Glede na to, je življenjsko prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je za predlagateljico stik z nasprotnim udeležencem naporen in pri njej sproža stresne odzive, saj njegova dejanja vrednoti negativno, se pa ne počiti ogrožene ali prestrašene, o čemer se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi izkustveno na naroku.8

11. Predlagateljičine pritožbene trditve o fizičnem, psihičnem in ekonomskem nasilju nasprotnega udeleženca so tako pavšalne in neutemeljene. Trditve, da je bilo nasilje nasprotnega udeleženca najbolj intenzivno takrat, ko je predlagateljica odpirala vprašanja skupnega premoženja, ni mogoče upoštevati, saj ob tem ni naveden noben dogodek, ko je predlagateljica odprla to vprašanje, prav tako ni navedb o nasilnem postopanju nasprotnega udeleženca po vložitvi predloga za zavarovanje skupnega premoženja oziroma po vložitvi tožbe za ugotavljanja obsega in deležev na skupnem premoženju. Zato je trditev o ponižanju in nadvladi nasprotnega udeleženca nad predlagateljico neutemeljena. Z neutemeljenimi in konkretno ter časovno neopredeljenimi ravnanji nasprotnega udeleženca predlagateljica dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, da ni uspela izkazati, da je bila žrtev družinskega nasilja s strani nasprotnega udeleženca, ne more omajati.

12. Nadaljnja pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni zagotovilo enakopravnosti strank v postopku, ker je zaslišalo pričo E. E., tudi ni utemeljena. Ne drži, da je sodišče prve stopnje ta dokaz izvedlo, čeprav je bil nesubstanciran. Dokazni sklep o zaslišanju te priče je sodišče prve stopnje namreč sprejelo šele, ko je nasprotni udeleženec ta dokazni predlog substanciral.9 Glede na to, da je bila predlagateljica z dokaznim predlogom nasprotnega udeleženca seznanjena pred narokom in glede na to, da ni izkoristila ponujene možnosti, da se narok preloži zaradi priprave na zaslišanje, v nadaljevanju pa na izpovedano ni reagirala z nobeno navedbo ali predlogom, se v pritožbi tudi ne more uspešno sklicevati na kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

13. Sodišče prve stopnje s svojim postopanjem tudi ni kršilo predlagateljičine pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave RS. Očitek, da bi sodišče lahko odločilo, pa je kljub temu nadaljevalo s postopkom in izvedlo nesubstanciran dokaz, ki je bil tudi prepozen, je neutemeljen. Pritožba namreč povsem zanemari dejstvo, da je sodišče narok, na katerem je zaslišalo sporno pričo (hčerko E. E.), izvedlo prav zaradi vztrajanja predlagateljice, da se zasliši sina A. A. To pa hkrati pomeni tudi, da dokazni predlog nasprotnega udeleženca za zaslišanje sporne priče, glede na tretji odstavek 286. člena ZPP10, ni prepozen, saj postopka ni podaljšal. Ukrepi po ZPND so, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, nujne in začasne narave in ne morejo voditi do dolgoročne izključitve skupnega lastnika iz uporabe nepremičnin. Glede na situacijo bosta zato morala udeleženca njuno skupno premoženje razdeliti. To pa pomeni, da bo treba v pravdnem postopku najprej ugotoviti obseg tega premoženja in deležev enega in drugega na njem, šele potem pa v nepravdnem postopku premoženje tudi razdeliti. Zato je gotovo sporazumna oziroma alternativna rešitev njunega premoženjskega razmerja najboljša in najhitrejša rešitev. Očitek sodišču prve stopnje, da je pristransko ravnalo, ker je že v tem postopku iskalo alternativne rešitve spora, pa je povsem brez osnove.

Okoliščina, da je predlagateljica vložila tožbo na ugotovitev obsega in deleža na skupnem premoženju in ga zavarovala z začasno odredbo dejansko avtomatično res ne pomeni, da nasilja ni. V obravnavanem primeru je z začasno odredbo nasprotnemu udeležencu (med drugim) prepovedano obremeniti ali odtujiti 84.975 delnic družbe D., d. d. To pa ni nerelevantna okoliščina, kot to skuša prikazati pritožba. Kot že rečeno, ni verjetno, da nasprotni udeleženec navedeno prepoved krši. To pa vodi v zaključek, da nasprotni udeleženec na ta očitani način ekonomskega nasilja nad predlagateljico ne izvaja.

14. Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno pretehtalo kolizije lastninske pravice nasprotnega udeleženca in osebnostnih pravic predlagateljice. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga predlagateljica v bistvenem ne izpodbija, je pravilno zaključilo, da je predlagani ukrep prekomeren. Predlagateljica ne zanika, da udeleženca živita ločeno od maja 2022 in se od takrat razen zunaj sodišča nista srečala, nista bila v nikakršnem osebnem ali neposrednem stiku, posredni stiki so bili zelo omejeni in ob tem nasprotni udeleženec ni v ničemer neprimerno ravnal. Predlagateljica sedaj sama biva v Z., brez zaščite otrok, pri tem pa ne trdi, da bi nasprotni udeleženec z njo vzpostavljal stik ali jo kakorkoli nadlegoval. Nasprotni udeleženec se ji torej že več mesecev ne približuje in z njo ne vzpostavlja stika. Glede na to ni verjetno, da bi nanjo ob srečanju ponovno kričal ali celo uresničil grožnjo po odvzemu življenja. Izrek predlaganega ukrepa zato dejansko ne bi zasledoval odprave oziroma preprečitve nasilja. To pa pomeni, da bi z izrekom predlaganega ukrepa nedopustno in nesorazmerno omejili pravice nasprotnega udeleženca. Če predlagateljica ne more z nasprotnim udeležencem sobivati, kar jasno izraža, ima na voljo vikend v Z. - približno 70 m2 veliko stanovanje z atrijem, pri čemer je hiša na X. tudi dovolj velika (dvoetažna), da bi v njej lahko bivala oba ločeno in imela v souporabi zgolj kuhinjo.

15. Tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka je pravilna. Sodišče prve stopnje je odločalo po prostem preudarku (osmi odstavek 22.a člena ZPND) in v okviru tega odločilo, da predlagateljica, ki s predlogom ni uspela sama nosi svoje stroške postopka, predlagatelju pa povrne potrebne stroške.

16. Nobeden od uveljavljenih pritožbenih razlogov tako ni podan. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka, ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva. Sodišče prve stopnje je glede ključnih dejanskih vprašanj izvedlo potrebni dokazni postopek in naredilo dokazno oceno, ki je jasna, racionalna, preverljiva in prepričljiva ter je neutemeljeni in pavšalni pritožbeni očitki z ničemer ne omajajo. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-111 pritožbo predlagateljice zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi z osmim odstavkom 22.a člena ZPND. V okviru tega je pritožbeno sodišče upoštevalo neuspeh predlagateljice s pritožbo, ki zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako jih sam nosi tudi nasprotni udeleženec, ker je v odgovoru na pritožbo v bistvenem le izrazil strinjanje z ugotovitvami sodišča prve stopnje.

1 Zakon o preprečevanju nasilja v družini, Uradni list RS številka 16/08, s kasnejšimi spremembami. 2 Lahko je razpolagala s skupnim nepremičnim premoženjem ter samostojno razpolagala s svojim dohodkom, da je nasprotni udeleženec finančno poskrbel za večino nujnih potreb, če je želela, pa ji je izročal še dodatne zneske denarja. Do leta 2016 je imela dostop do bančnega računa na ime nasprotnega udeleženca, s katerega je dvignila 21.000 EUR skupnega denarja in imela dostop do večje gotovine v sefu, da je pred umikom iz hiše svojo sobo zaklenila in s tem nasprotnemu udeležencu onemogočila vstop vanjo. Predvsem ona je bila tudi tista, ki je urejala koriščenje vikenda v Z., ki ga trenutno tudi samo ona uporablja, prav tako skupno vozilo ter razpolaga z vsaj 30.000 EUR gotovine iz naslova skupnega premoženja, ki jo je proti volji nasprotnega udeleženca vzela iz sefa. 3 Pri čemer predlagateljica zanemari, da je tudi ona njega delno izključila iz uporabe hiše, saj je svojo sobo zaklenila. 4 Odtujiti ali obremeniti z 84.975 delnic družbe D., d. d., kar se vpiše v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev, KDD pa nalaga, da dolžniku odreče kakršenkoli vpis glede katerekoli od teh delnic (A3). 5 Kar je sodišče prve stopnje obrazložilo v 24. točki izpodbijanega sklepa. 6 Po odhodu z doma na X. v maju je najprej v juliju vložila predlog za razvezo zakonske zveze in predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje skupnega premoženja, nato v avgustu tožbo za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem in šele 16. 9. 2022 predlog za preprečitev nasilja v družini. 7 Iz izpovedi predlagateljice in B. B. izhaja, da se je predlagateljica o tem odločala dlje časa in zaradi poškodbe umik odločila še za teden dni, nato pa je spakirala kar je rabila za daljše bivanje zunaj doma (obleke in higienske pripomočke). 8 Predlagateljica je med izpovedjo nasprotnega udeleženca odločno komentirala vprašanja in podajala svoje komentarje, kar je sodišče prepoznalo kot razočaranje in jezo in ne kot prestrašenost in podrejenost. 9 Glej zapisnik naroka z dne 25. 1. 23, stran 2. 10 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 11 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, številka16/2019.