Jedro

Ker je tožena stranka za kršitve, ki so se očitale tožniku, izvedela najkasneje na zagovoru, pri čemer je v nadaljevanju podala tožniku izredno odpoved šele po preteku več kot 5 mesecev, takšna odpoved zaradi prekoračitve 30 – dnevnega subjektivnega roka ni zakonita (110/2 čl. ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 10. 2. 2012 podala tožniku, nezakonita, zaradi česar se razveljavi (I. točka izreka); ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 13. 2. 2012, temveč je trajalo do dne 9. 1. 2013 (II. točka izreka); odločilo je, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko dne 22. 10. 2002, razveže z dnem 9. 1. 2013 (III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od dne 13. 2. 2012 do dne 9. 1. 2013 priznati delovno dobo in ga prijaviti v socialna zavarovanja (IV. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati nadomestilo plače za obdobje od meseca septembra 2011 do decembra 2012 v mesečnem bruto znesku 1.946,70 EUR, od bruto nadomestila plače odvesti predpisane davke in prispevke, za mesece od septembra 2011 do vključno februarja 2012 zmanjšane za že odvedene davke in prispevke (165,37 EUR prispevkov in 51,35 EUR davka za mesec september 2011, 165,00 EUR prispevkov in 51,36 EUR davka za mesec oktober 2011, 165,37 EUR prispevkov in 50,22 EUR davka za mesec november 2011, 165,37 EUR prispevkov in 50,22 EUR davka za mesec december 2011, 168,68 EUR prispevkov in 52,09 EUR davka za mesec januar 2012 ter 72,29 EUR prispevkov za mesec februar 2012), tožniku pa izplačati neto zneske nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne mesečne neto plače, to je od vsakega 19. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila; da je dolžna tožniku obračunati nadomestilo plače za mesec januar 2013 v bruto znesku 592,47 EUR, od bruto nadomestila plače odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 2. 2013 dalje do plačila; in da je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 7.786,80 EUR, vse v roku 15 dni pod izvršbo (V. točka izreka); kar je tožnik zahteval več, pa je sodišče zavrnilo in sicer: iz naslova odškodnine znesek 27.253,80 EUR, za obdobje od meseca septembra 2011 do vključno februarja 2012 odvod že odvedenih davkov in prispevkov (165.37 EUR prispevkov in 51,35 EUR davka za mesec september 2011, 165,38 EUR prispevkov in 51,36 EUR davka za mesec oktober 2011, 165,37 EUR prispevkov in 50,22 EUR davka za mesec november 2011, 165,37 EUR prispevkov in 50,22 EUR davka za mesec december 2011, 168,68 EUR prispevkov in 52,09 EUR davka za mesec januar 2012 ter 72,29 EUR prispevkov za mesec februar 2012), obračun nadomestila plače za obdobje od 10. 1. 2013 do pravnomočne odločitve sodišče o razvezi pogodbe o zaposlitvi v mesečnem bruto znesku 1.946,70 EUR, od bruto nadomestila plače odvod predpisanih davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne mesečne neto plače, to je od vsakega 19. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila, ugotovitev trajanja delovnega razmerja od dne 10. 1. 2013 dalje do pravnomočne odločitve sodišča o razvezi pogodbe o zaposlitvi ter priznanje delovne dobe in prijavo v socialna zavarovanja tudi za obdobje od dne 10. 2. 2012 do dne 12. 2. 2012 (VI. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati pravdne stroške v znesku 3.309,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je s sklepom (ki pa ni pod pritožbo) v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust, povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, povračilo stroškov prehrane med delom in plačilo 9.781,20 EUR iz naslova odškodnine, postopek ustavilo.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v I., II., III., IV., V. in VII. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Ne strinja se z ugotovitvijo v sodbi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika nezakonita iz razloga, ker je bila podana po poteku 30 dnevnega roka iz določbe 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Tožnik je storil kaznivo dejanje, ker je zadržal oziroma ukradel gotovino, ki je last delodajalca oziroma družbe A.. Tožnik je dejanje priznal. Nesprejemljivo je njegovo pojasnilo, da je zadržal denar zato, ker mu ga je dolgoval delodajalec. V njegovem ravnanju gre za kaznivo dejanje samovolje, ki je kaznivo. V tej zvezi je v teku tudi postopek pred Okrožnim državnim tožilstvom v Kranju. Poleg tega se tožena stranka ne strinja s stališčem sodišča glede uporabe določbe 2. odstavka 110. člena ZDR, saj je ob pravilni uporabi navedene določbe možna odpoved iz krivdnega razloga, ki ima znake kaznivega dejanja ves čas, ko je možen kazenski pregon. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v izpodbijanem delu sodbe pravilno razsodilo. V sporu ni presojalo vsebinskih razlogov podane izredne odpovedi, saj je že pred tem ugotovilo pomanjkljivosti, zaradi katerih je odpoved nezakonita. V njegovem primeru ni izkazan očitek storitve kaznivega dejanja samovolje. Ker mu je tožena stranka dolgovala plačilo in stroške za opravljeno delo, meni, da je na znesku 500,00 EUR, ki ga je pridobil od stranke, pridobil zastavno pravico. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: V tem sporu je predmet presoje, če je tožena stranka zakonito izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu svetovalca družbe skladno z določbo 110. člena ZDR. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi, ki jo je podala dne 10. 2. 2012, očitala, da je brez pooblastila prevzel od zunanjih strank konkretne zneske gotovine v višini 5.000,00 EUR, 2.500,00 EUR ter 500,00 EUR, ki jih ni predložil blagajni družbe. Tožnik je očitana dejanja zanikal, pri čemer je glede zneska 500,00 EUR priznal, ga je samovoljno zadržal, ker mu je tožena stranka iz naslova dela takšen znesek dolgovala.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožena stranka glede očitka zadrževanje in neodvoda gotovine od strank v višini 5.000,00 EUR in 500,00 EUR opravila s tožnikom zagovor že dne 16. 8. 2011, pri čemer mu je glede takšnih kršitev podala izredno odpoved šele dne 10. 2. 2012. Glede očitka prevzema gotovine od stranke v višini 2.500,00 EUR pa je ugotovilo, da ta kršitev ni bila vsebovana v pisni obdolžitvi in ni bila predmet zagovora dne 16. 8. 2011, zaradi česar se tožnika v izredni odpovedi ne more bremeniti. Sodišče prve stopnje je glede na tako izkazana dejstva zaključilo, da je bila v spornih primerih izpodbijana izredna odpoved z dne 10. 2. 2012 podana po poteku 30 dnevnega subjektivnega roka iz določbe 2. odstavka 110. člena ZDR, zaradi česar je ugotovilo nezakonitost podane odpovedi. Sodišče prve stopnje se iz navedenih razlogov ni spuščalo v presojo morebitne utemeljenosti odpovedi po vsebini, zaradi česar je zavrnilo predlagane dokaze, ki so se nanašali na preizkus obstoja dejanskih razlogov odpovedi. Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo v izpodbijani sodbi v celoti strinja.

Pogodbena stranka mora skladno z določbo 2. odstavka 110. člena ZDR podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, lahko pogodbena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem v izpodbijani sodbi, da izredna odpoved ni več dopustna, če je od ugotovitve razloga že potekel 30 dnevni subjektivni rok, čeprav je glede kršitve, ki ima znake kaznivega dejanja še vedno mogoč oziroma je v teku kazenski pregon (objektivni rok). Gre za prekluziven rok, ki ga glede na sprejeto sodno prakso ni mogoče podaljševati, kar pomeni, da po njegovem poteku preneha pravica delodajalca, da delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi. Ker je tožena stranka za kršitve, ki so se očitale tožniku izvedela najkasneje na zagovoru dne 16. 8. 2011, pri čemer je v nadaljevanju podala tožniku izredno odpoved šele 10. 2. 2012, to je po preteku več kot 5 mesecev, takšna odpoved zaradi prekoračitve 30 – dnevnega subjektivnega roka ne more biti zakonita. Zato kakršnokoli opozarjanje pritožbe na obravnavanja očitanih kršitev pri pristojnem državnem tožilstvu in dejstvo, da je glede takšnih razlogov zoper tožnika v teku kazenski pregon, v konkretnem primeru ne more vplivati na drugačno presojo o prekoračitvi predpisanega subjektivnega roka pri podaji izredne odpovedi.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi višino odškodnine (čeprav jo pritožba izrecno ne izpodbija), ki jo je priznalo sodišče prve stopnje tožniku v zvezi z odločitvijo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi po določbi 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno odmerilo odškodnino v višini štirih povprečnih plač, to je v znesku 7.786,80 EUR. Glede tega je obrazložilo kriterije in okoliščine na strani tožnika, ki jih je ugotovilo v dokaznem postopku, in ki so tudi po stališču pritožbenega sodišča predstavljali podlago za sprejeto odločitev.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasil stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njegov odgovor ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).