Jedro

Ločiti je treba preklic darilne pogodbe od neveljavnosti (darilne) pogodbe zaradi napak pri njeni sklenitvi. Gre za povsem različna instituta, ki se razlikujeta po predpostavkah, namenu in posledicah.

Tožbeni zahtevek je treba v delu, ki se nanaša na razveljavitev sporne darilne pogodbe, zavrniti - ta pogodba je glede na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno tožnikovo nesposobnost za razsojanje v trenutku njene sklenitve namreč nična (na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti), ne pa izpodbojna - kljub temu pa je utemeljen dajatveni (kondikcijski) zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Po določbi prvega odstavka 104. člena ZOR ima namreč tisti, ki je na podlagi nične pogodbe (že) izpolnil svojo obveznost, pravico zahtevati izpolnjeno nazaj (saj je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan).

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se glasi: Toženca R. J., in M. J., sta v petnajstih dneh nerazdelno dolžna izstaviti tožniku Mi. J., za zemljiško knjigo primerno listino, na podlagi katere se bo tožnik lahko vknjižil kot lastnik pri njunih 1/4 deležih nepremičnine, vpisane v vl. št. 349 k.o. B., tako da bo tožnik postal lastnik te nepremičnine do skupno 1/2, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba.

Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Darilna pogodba z dne 6.4.1981 in dodatek k tej pogodbi z dne 11.6.1998, ki so ju sklenili in podpisali tožnik kot darovalec in toženca kot obdarjenca, se razveljavita.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje."

II. V ostalem se revizija zavrne.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju razveljavilo darilno pogodbo z dne 6.4.1981 in dodatek k tej pogodbi z dne 11.6.1998, ki so ju sklenili in podpisali tožnik kot darovalec in toženca kot obdarjenca, ter odločilo, da sta toženca nerazdelno dolžna izstaviti tožniku za zemljiško knjigo primerno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižil kot lastnik pri njunih 1/4 deležih nepremičnine, vpisane v vl. št. 349 k.o. ..., tako da bo postal lastnik te nepremičnine do skupno 1/2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo sta toženca vložila revizijo, s katero uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagata, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Poudarjata, da je sodišče druge stopnje samovoljno, protispisno in brez dejanske podlage ugotovilo, da darilna pogodba z dne 6.4.1981 ni bila realizirana. Sodišči prve in druge stopnje sta napravili zaključke, ki so v nasprotju s podatki spisa; iz celotnega spisa jasno izhaja, da je bila darilna pogodba v celoti realizirana, nepremičnina je bila izročena v last in posest. Že samo dejstvo, da je sodišče v letu 2005 razveljavilo darilno pogodbo z dne 6.4.1981, očitno kaže na nepravilnost takšne odločitve - tožba je bila namreč vložena 18.10.1999. Prvostopenjsko sodišče je ugotavljalo tožnikovo sposobnost za razsojanje samo v času podpisa aneksa, pri čemer sploh ni upoštevalo izpovedi prič, ki so pri tem sodelovale. Ne gre samo za en podpis, ampak za več dogodkov: podpis darilne pogodbe 6.4.1981, prijava le-te na davčni upravi 29.4.1981, plačilo davka na darila istega dne, prejem zemljiškoknjižnega sklepa decembra 1998, zoper katerega se tožnik ni pritožil. Revidenta opozarjata, da Občni državljanski zakonik (v nadaljevanju: ODZ) ne pozna "razveljavitve darilne pogodbe", ampak samo "preklic darilne pogodbe". Poleg tega ODZ glede obličnosti darilne pogodbe določa le njeno pisnost, nikjer pa za njeno veljavnost ni določena overitev podpisa darovalca. Darilna pogodba z dne 6.4.1981 je bila torej veljavno sklenjena, prav tako nanjo ni imela nobenega pravnega ali dejanskega vpliva poškodba tožnika v letu 1997. Vztrajata tudi pri ugovoru zastaranja (pravilno: prekluzije).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija je delno utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju: ZPP) ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obširnega utemeljevanja revizijske graje, da je zaključek, da darilna pogodba z dne 6.4.1981 ni bila realizirana, brez dejanske in pravne podlage ter v nasprotju s podatki spisa, zato ni mogoče upoštevati. S tem očitkom namreč revidenta zgolj izražata svoje nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč - zavzemata se za drugačne dejanske zaključke. Iz tega razloga se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z revizijsko kritiko dokazne ocene spisovne listinske dokumentacije in izpovedi zaslišanih prič. Prav tako ne drži, da je pritožbeno sodišče samo ugotovilo, da sporna nepremičnina tožencema ni bila izročena v posest, kot slednja neutemeljeno nakazujeta v reviziji. Enak zaključek izhaja že iz prvostopenjske sodbe (glej zadnji odstavek na peti strani ter drugi in tretji odstavek na šesti strani). V zvezi z zatrjevanim neupoštevanjem izpovedi zaslišanih prič glede presoje tožnikove sposobnosti za razsojanje velja pripomniti, da sodišče ni zavezano k izrecni obrazložitvi ocene tudi tistih dokazov, ki niso bili pomembni za odločitev.

Napačno je revizijsko stališče, da je za presojo (ne)veljavnosti obravnavane darilne pogodbe z dodatkom relevanten ODZ. Do uveljavitve sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in naslednji - OZ) so se za darilno pogodbo sicer res uporabljala pravna pravila avstrijskega ODZ iz leta 1811, saj Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji; v nadaljevanju: ZOR) darilne pogodbe ni urejal. Vendar revizijsko sodišče pojasnjuje, da je treba ločiti preklic darilne pogodbe(1), na katerega opozarja revizija, od neveljavnosti (darilne) pogodbe zaradi napak pri njeni sklenitvi. Gre za povsem različna instituta, ki se razlikujeta po predpostavkah, namenu in posledicah. Preklic je odstopna pravica (upravičenje) - pravica odstopiti od pogodbe; pravica, ki daje imetniku (odstopnemu upravičencu) pravno možnost, da z enostransko izjavo volje, naslovljeno na odstopnega zavezanca, povzroči prenehanje (razvezo) pravnega razmerja (praviloma pogodbe) med odstopnim upravičencem in odstopnim zavezancem. Vzrok za razvezo pogodbe so pravna dejstva, ki nastopijo po sklenitvi pogodbe, in ne okoliščina, ki je obstajala v trenutku sklenitve pogodbe in se nanaša na predpostavko za veljavno sklenitev pogodbe, kar je razlog za neveljavnost pogodbe. Predpostavke za sklenitev veljavne pogodbe in neveljavnost pogodb, kar sodi v temelje obligacijskih razmerij (splošni del obligacij), pa je tako v času sklenitve darilne pogodbe z dne 6.4.1981 kot v času sklenitve dodatka k tej pogodbi z dne 11.6.1998 urejal ZOR(2). Poudariti je nadalje treba, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presojali tožnikovo sposobnost za razsojanje zgolj v času sklenitve aneksa z dne 11.6.1998, saj darilna pogodba z dne 6.4.1981 ni predstavljala veljavnega pravnega naslova (ni bila sklenjena v strogi obliki), ampak je to lastnost pridobila šele s podpisom aneksa (overitvijo podpisov). Revizijsko stališče, da po pravnih pravilih ODZ, katera je treba uporabiti v konkretnem primeru, zadošča pisnost darilne pogodbe, je zmotno. Do uveljavitve OZ je bila namreč za darilno pogodbo predpisana najstrožja oblika. Pravni red je - zaradi varstva darovalca pred nepremišljenostjo - v različnih obdobjih zahteval, da se darilna pogodba sklene v posebni pisni obliki, sklenjeni pred sodnikom ali pred notarjem(3). Enak učinek zagotavlja izpolnitev darilne pogodbe; čeprav je v sferi nepremičninskega prava lastninska pravica prenesena šele z vknjižbo, zadošča izročitev nepremičnine v posest. ZOR v 4. odseku 1. oddelka II. poglavja splošnega dela ureja dve poglavitni obliki neveljavnosti - ničnost (določbe 103. do 110. člena) in izpodbojnost (določbe 111. do 117. člena). Zakon pri ničnosti poudarja predvsem tako imenovano ničnost javnega reda - ničnost je načeloma sankcija za kršitev predpostavk, ki so določene v splošnem interesu (primerjaj prvi odstavek 103. člena ZOR). Po stališčih pravne teorije in sodne prakse je nična pogodba absolutno neveljavna od začetka; pravni posel velja le dejansko, ne pa pravno; za ničnost je značilno učinkovanje samo po sebi (ipso iure), brez kakršnegakoli akta. Izpodbojnost kot milejša oblika neveljavnosti pa nastopa kot sankcija za manj intenzivne napake, in sicer zlasti tedaj, ko je cilj kršene norme v interesu posameznika - praviloma pogodbene stranke. Izpodbojna pogodba obstaja tako dejansko kot pravno, dokler je upravičena oseba ne izpodbije. Iz povedanega logično sledi, da se ničnost in izpodbojnost uveljavljata z različnima vrstama tožb. Ničnost se uveljavlja z ugotovitveno (deklaratorno) tožbo - s katero tožnik zahteva le ugotovitev obstoja ali neobstoja določenega pravnega razmerja ali pravice, izpodbojnost pa z oblikovalno (konstitutivno) tožbo - s katero tožnik zahteva, naj sodišče s sodbo ustanovi, spremeni ali odpravi določeno pravno razmerje. Posebej pa je treba poudariti, da je posledica tako ugotovitve ničnosti pogodbe kot razveljavitve izpodbojne pogodbe kondikcijski zahtevek (104. in 113. člen ZOR).

Revizijsko sodišče nadalje pojasnjuje, da je predpostavka za veljavnost pogodbe (tudi) sposobnost razumeti pomen svoje izjave poslovne volje in sposobnost razumeti pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Gre za sposobnost razsojanja, ki je dejanska sposobnost in ki je izhodišče poslovni sposobnosti, to je pravno priznani sposobnosti izražati poslovno voljo, ki jo fizična oseba pridobi z dopolnitvijo osemnajstih let starosti. Poleg poslovne sposobnosti mora torej imeti subjekt, ki izjavlja poslovno voljo, tudi dejansko sposobnost razsojanja. Ker tako poslovno nesposobna oseba kot oseba, ki nima sposobnosti razsojanja, ne more veljavno izraziti svoje volje, ki je potrebna za sklenitev pogodbe, izjava volje take osebe nima pravnih učinkov - pogodba v takšnem primeru sploh ne nastane, gre za neobstoječ oziroma ničen pravni posel(4). V konkretnem primeru tožnik uveljavlja izpodbojni zahtevek - oblikovalni zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe z dne 6.4.1981 in dodatka k tej pogodbi z dne 11.6.1998. Razlog za neveljavnost sporne darilne pogodbe, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje - tožnikova nesposobnost za razsojanje, pa utemeljuje ničnost, ne izpodbojnosti, zaradi česar je tožbeni zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe z dodatkom neutemeljen(5). Ni namreč mogoče razveljaviti nečesa, kar (sploh) ne obstaja. Revizijsko sodišče opozarja, da je glede na konstitutivnost izpodbojne tožbe in sodbe (izpodbojna pogodba je veljavna, dokler se ne razveljavi), kondikcijski - dajatveni zahtevek pri izpodbijanju odvisen od odločitve o zahtevku za razveljavitev pogodbe; ker razveljavitveni zahtevek ni vsebovan v dajatvenem, zgolj uveljavljanje dajatvenega zahtevka ne zadošča. Če pa je pogodba nična, posebnega zahtevka za ugotovitev ničnosti ni treba uveljavljati. Ker v nasprotju z izpodbojno pogodbo nična pogodba ni veljavna (že sama po sebi), se namreč vprašanje ničnosti lahko reši ob obravnavi dajatvenega zahtevka kot predhodno vprašanje (prvi odstavek 13. člena ZPP). V tem primeru kondikcijski (dajatveni) zahtevek ni odvisen od zahtevka za ugotovitev ničnosti(6). Glede na revizijska izvajanja velja dodati, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne (110. člen ZOR).

Iz obrazloženega izhaja, da je treba tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na razveljavitev sporne darilne pogodbe, zavrniti - ta pogodba je glede na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno tožnikovo nesposobnost za razsojanje v trenutku njene sklenitve namreč nična (na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti), ne pa izpodbojna - kljub temu pa je utemeljen dajatveni (kondikcijski) zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Po določbi prvega odstavka 104. člena ZOR ima namreč tisti, ki je na podlagi nične pogodbe (že) izpolnil svojo obveznost, pravico zahtevati izpolnjeno nazaj (saj je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan).

Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov reviziji deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v prvem odstavku izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), v ostalem pa je revizijo zavrnilo (378. člena ZPP).

Ker delno spremenjena odločitev ni bistveno vplivala na s strani nižjih sodišč ovrednoteni pravdni uspeh strank, revizijsko sodišče ni poseglo v prvostopenjsko in drugostopenjsko odločitev o stroških postopka.

Glede stroškov revizijskega postopka je revizijsko sodišče odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Toženca sta s svojo revizijo uspela v sorazmerno majhnem delu - le glede razveljavitvenega zahtevka, ne pa tudi glede dajatvenega, ki je v obravnavani zadevi bistven - zato morata svoje revizijske stroške kriti sama.

Op. št. (1): Določbe 946. do 954. paragrafa ODZ; primerjaj tudi določbe 539. do 544. člena OZ. Op. št. (2): Primerjaj določbe 46. do 62. in 64. do 73. ter 103. do 117. člena ZOR. Op. št. (3): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 10.5.2007, opr. št. II Ips 155/2006, ter M. Juhart, N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 480. Op. št. (4): Primerjaj M. Juhart, N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 328, 329 in 505; ter sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 23.9.1999, opr. št. II Ips 13/99. Op. št. (5): Primerjaj L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 34, 35 in 36. Op. št. (6): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 28.8.1997, opr. št. III Ips 77/97.