Jedro

Z odločbo U-I-307/11 z dne 12. 4. 2012 je Ustavno sodišče RS razveljavilo člene 1 do 17 ZPUOOD, zato sodišče prve stopnje ob odločanju dne 13. 7. 2012 ni imelo pravne podlage, da bi predlogu toženca za prekinitev tega pravdnega postopka na podlagi navedenih členov ugodilo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter sklep in sodba potrdita.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 13. 7. 2012 je sodišče prve stopnje predlog toženca za prekinitev postopka zavrnilo.

Zoper sklep je pravočasno pritožbo vložil toženec, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitev Ustave RS (členov 14, 15, 22, 23 ter 153 do 159) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da predlogu za prekinitev postopka (v skladu z ZPUOOD) ugodi, s stroškovno posledico. Navaja, da bi moralo sodišče pravdni postopek z dnem 17. 11. 2011 prekiniti na podlagi določbe 1. člena ZPUOOD, šele nato pa ga v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 12. 4. 2012 nadaljevati. Sicer pa je odločitev US RS v zadevi U-I-307/11 z dne 12. 4. 2012 groba diskriminacija državljanov RS. V tej odločbi je sodišče zadevo presojalo le z vidika upnikov, ne pa z vidika družbenikov, kar sta v ločenem mnenju izpostavili tudi ustavni sodnici Etelka Korpič- Horvat in Jasna Pogačar. ZFPPIPP je ustavno sporen, takšne ureditve zakona se ne najde nikjer v Evropi in je v nasprotju z evropskimi direktivami. Družbeniki neopravičeno odgovarjajo za obveznosti izbrisane kapitalske družbe. Slovenija je z vstopom v EU prevzela njen pravni red, ustavno sodišče tega že v odločbi U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002, ni upoštevalo.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 46002/2008 z dne 25. 8. 2008 obdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka in toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni plača tožeči stranki glavnico v znesku 468,46 EUR, zakonske zamudne obresti od zneskov 186,93 EUR od 12. 6. 2006 in od 281,53 EUR od 18. 11. 2006 dalje do plačila, izvršilne stroške v znesku 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po prejemu sklepa o izvršbi dalje do plačila, nadaljnje stroške v znesku 99,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2009 dalje do plačila, ter odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati pravdne stroške v znesku 857,37 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitve ustave ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je sodišče ignoriralo njegove navedbe in sledilo le tožnikovim, ki pa niso dokazane in v večini primerov neresnične. Toženec brez svoje krivde ni bil aktivni družbenik, sodišče ni opravilo svojega poslanstva v zadevah, ko je družba, katere pravni naslednik je, nastopala kot upnik ali tožnik, s čimer bi družba lahko prišla do potrebnih finančnih sredstev, ki so bila nujna za aktivno ukrepanje v zvezi z možnostmi prestrukturiranja ali drugačnega preoblikovanja družbe, da bi bila solventna, kot to zahteva ZFPPIPP. Toženec je bil tako v družbi le pasivni družbenik, zaradi navedenih blokad in dejavnikov, na katere ni mogel sam vplivati, ni mogel aktivno spremeniti dejanskega stanja družbe. Sicer pa tožnik ni opravil izvršilnih dejanj, za katera zahteva plačilo. Z ničemer ni izkazal, da je opravil prvo izvršilno dejanje na naslovu dolžnika K.. Listine, ki jih je priložil kot dokaz, so le enostranske listine. Tudi potrdilo o oddaji pošte je enostranska listina, kot prejemnik ni podpisan toženec, pošta ni prišla na naslov prvotnega toženca (družba K. d.o.o.). Toženec je v dokaz, da se prvi rubež ni opravljal, predlagal zaslišanje predsednika KS, sodišče pa tega dokaza ni izvedlo. Tožnik ne bi smel opravljati izvršilnih dejanj pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Stališče sodišča prve stopnje, da se sme pri izvršbi z rubežem, cenitvijo in prodajo nepremičnin (v izvršbi na podlagi izvršilnega naslova), rubež opraviti še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, je napačno. Po določilu 38.c člena ZIZ bi moral tožnik po opravi izvršbe upniku (tožencu), osebno vročiti obračun za delo in stroške, tega pa ni storil, zato zoper obračun toženec oziroma njegov pravni prednik, ni mogel ugovarjati. Drugi rubež je bil razpisan, vendar ga tožnik ni hotel opraviti, čeprav so bili vsi pogoji za to izpolnjeni, da ni bilo prisotne odgovorne osebe je izgovor, saj se rubež premičnin lahko opravi tudi brez odgovornih oseb. Ni dolžan plačevati izvršitelja, če ta izvršilnih dejanj ni opravil in to na svojo željo. Ugovarjal je tudi tretjemu računu tožnika, ko je ta zaračunal opravo izvršbe, kljub temu, da se ni premaknil iz pisarne in je bil pravočasno obveščen, da je izvršba prekinjena. Predlagal je tudi izvedenca primerne stroke, ki bi strokovno ocenil izvršeno dejansko delo tožnika, kar pa je sodišče neupravičeno zavrnilo. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov, so mu bile odvzete pravice do poštenega sojenja in tudi osnovne človekove pravice, ki jih Ustava RS zagotavlja vsakemu državljanu.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sklep z dne 13. 7. 2012: Z odločbo U-I-307/11 z dne 12. 4. 2012 je Ustavno sodišče RS razveljavilo člene 1 do 17 Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (ZPUOOD), zato sodišče prve stopnje ob odločanju dne 13. 7. 2012 ni imelo pravne podlage, da bi predlogu toženca za prekinitev tega pravdnega postopka na podlagi navedenih členov ugodilo. Tudi pritožbeno sodišče je na odločitve ustavnega sodišča vezano, pri čemer ocenjuje, da konkretna odločitev ni v nasprotju s pravom EU, iz razlogov, kot jih je navedlo že to sodišče (iz sodne prakse ESČP izhaja, da zakonodajalcu sicer ni preprečeno, da sprejema nova in retroaktivna pravila, ki pomenijo zakonodajno vmešavanje v odprti postopek z namenom vplivanja na izid postopka, mora pa biti zakonodajno vmešavanje upravičeno z vidika prevladujočih razlogov v javnem interesu, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano). Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi zoper sodbo: Konkretni pravdni postopek je postopek v sporu majhne vrednosti. Sodba s katero je končan spor v takšnem postopku, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeni razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja je torej izključen. Pritožbeno sodišče je tako vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede opravljanja rubežev (dne 12. 5. 2006, 12. 10. 2006 in 18. 10. 2006) s strani izvršitelja – tožnika (strani 4 in 5 sodbe), torej na ugotovitve, da je tožnik rubeže opravil oziroma jih poskusil opraviti. Upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (da je bila pisarna KS S odprta le priložnostno, ker je imel predsednik KS redno službo in je torej verjetno, da ga ob nenapovedanem rubežu 12. 5. 2006 tam ni bilo), je sodišče upravičeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem predsednika KS S., saj bi se s tem dokazom dokazovale trditve o dejstvih, ki ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče je vezano tudi na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da izvršitelj iz objektivnih razlogov ni mogel opraviti rubeža dne 12. 10. 2006, saj ni bilo zakonitega zastopnika dolžnika – župana, prav tako ne osebe, ki bi jo on pooblastil, glede neuspešnega rubeža z dne 18. 10. 2006 pa na ugotovitve, da je tožnik na dan dogovorjenega rubeža dobil sklep sodišča o odložitvi izvršbe (zato ni kriv, da je moral rubež preklicati in ga ni opravil). Pri zapisu sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na 3. strani sodbe, je prišlo do očitne pisne pomote, ko je sodišče namesto pravilno „z rubežem dolžnikovih premičnin“ zapisalo „z rubežem dolžnikovih nepremičnin“, kar pa na pravilnost odločitve ni moglo vplivati. Za opravljeno delo (tudi za neuspešne rubeže) izvršitelju pripada plačilo v skladu s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in tam vsebovano tarifo. Glede na to, da so izvršiteljeva pravila normirana, ni potrebe za postavitev izvedenca, ki bi preverjal pravilnost ovrednotenja izvršiteljevega dela in je sodišče prve stopnje takšen (sicer tudi nedoločen) dokazni predlog, upravičeno zavrnilo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je priglašena terjatev v skladu z navedenim pravilnikom oziroma tarifo, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je pravni prednik toženca (K., d.o.o.) obračune izvršitelja prejel, ni pa zahteval, da o obračunu odloči sodišče (tudi na te dejanske ugotovitve je pritožbeno sodišče vezano). Dokončni obračun pa je izvršilni naslov (38.c člen Zakon o izvršbi in zavarovanju), na podlagi katerega izvršitelj svojo terjatev lahko uveljavlja v izvršilnem postopku.

Prvotna toženka, gospodarska družba K., d.o.o., je bila izbrisana iz sodnega registra (23. 10. 2008), sodišče pa je (na predlog tožnika) postopek nadaljevalo zoper družbenika izbrisane družbe na podlagi 3. točke 496. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), torej zoper toženca. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bil pred izbrisom toženec edini družbenik, edini lastnik in tudi direktor družbe, zato je zaključilo, da je bil aktivni družbenik v smislu odločbe US RS U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002. Takšen zaključek pritožbeno sodišče sprejema, saj v konkretnem primeru ni dvoma, da je bil toženec edini, ki je sprejemal odločitve in vodil družbo ter imel možnost vplivanja na njeno upravljanje in poslovanje, da je bil torej aktivni družbenik v smislu navedene odločbe US RS. Sklicevanje na slabo ekonomsko situacijo, ki mu je onemogočala aktivno ukrepati in na odgovornost države, ki ni vzpostavila delovanja pravne države, ni pravno upoštevno. V podobni situaciji so bili tudi ostali aktivni družbeniki, zoper katere so bili upniki s svojimi terjatvami v velikem številu sodnih postopkov že uspešni, zato v konkretnem primeru, ko je tožnik že imel pričakovalno pravico do pridobitve poplačila, sodišče ni moglo in smelo odločiti drugače (22. člen US RS – enako varstvo pravic).

Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).