Jedro

KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za obračun bruto zneskov razlike v regresu za letni dopust za leta 2004 - 2007, odvod pripadajočih davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, kot izhajajo iz I. točke izreka. V I. točki izreka je zavrnilo tudi njegov tožbeni zahtevek za premalo izplačano odpravnino ob upokojitvi v višini 10.663,54 EUR, odvod pripadajočega davka in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2007 dalje do plačila. V II. točki izreka je s sklepom umik tožbe glede regresa za letni dopust za leto 2004 v višini 1.851,86 EUR bruto, za odvod davkov, plačilo ustreznega neto zneska regresa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2004 dalje do plačila ter za izplačilo dela dodatka na plačo iz naslova minulega dela v višini 491,58 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2007 dalje do plačila, v 8 dneh, vzelo na znanje in postopek v tem obsegu ustavilo. V III. točki izreka je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 941,58 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo in sklep se z obširno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik osebno in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je njegov tožbeni zahtevek za izplačilo premalo izplačanega regresa in premalo izplačane odpravnine, ki je bil zavrnjen, temeljil izključno na 30. in 32. členu Kolektivne pogodbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (KP ZPIZ) z dne 18. 3. 1993, na podlagi ustavne pravice do kolektivnega pogajanja in temeljnega načela avtonomije pogodbenih strank. Navaja, da je bilo v individualnih delovnih sporih med toženo stranko in njenimi delavci, ki jih našteva v pritožbi, pravnomočno ugodeno delavcem. S svojim zahtevkom za razveljavitev 30. člena KP ZPIZ tožena stranka ni uspela niti kot predlagatelj v kolektivnem delovnem sporu. Po prenehanju veljavnosti omejitvene zakonodaje so ponovno pričele veljati določbe kolektivne pogodbe, ki so pravice za delavce urejale ugodnejše. V ustavni odločbi U-I-54/93 ni zaključka, ki ga navaja sodišče prve stopnje (da je sporna določba podjetniške kolektivne pogodbe v nasprotju s prisilnimi predpisi). ZNOIP je pričel veljati 13. 3. 1993, veljal pa je do konca maja 1993, nato pa se je vzpostavilo stanje, ki je veljalo pred začetkom veljavnosti zakona. O ustavnih pritožbah zoper sodbe pritožbenega sodišča je odločalo Ustavno sodišče RS, jih razveljavilo in zadevo vrnilo VDSS v novo odločanje. Pred svojo odločitvijo je Ustavno sodišče RS pridobilo tudi strokovno mnenje dr. A.A. (ki je bilo za delavce ugodno), vendar pa se do tega mnenja nato ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je sledilo odločitvam Ustavnega sodišča RS in VDSS. Izpodbijana sodba je s tem dokončno porušila krhko in delikatno reguliranje pravic in delovnih pogojev s strani zakonodajalca in socialnih partnerjev. Veljavna zakonodaja v spornem obdobju na splošno ni izključevala iz možnih ravni kolektivnega pogajanja raven organizacije, vključno tudi javnega zavoda. Pravica do regresa za letni dopust se je lahko urejala tudi na ravni organizacije, kar je bilo storjeno tudi v primeru tožene stranke. Tožnik v nadaljevanju pritožbe povzema mnenje dr. A.A. in se mu pridružuje. V zvezi z ZPSDP navaja, da je prisilno posegel v zatečene pravice, ta predpis pa so nato prevzeli kot svoj različni socialni partnerji. Tožnik meni, da določba ZPSDP (člen 10) ni v skladu s 76. členom Ustave RS, s tem pa sta kršena tudi 14. in 22. člen Ustave RS. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati tudi pričo B.B., ki bi povedal, da je tožena stranka odpravnino ob upokojitvi v navedenem obdobju izplačevala skladno z 32. členom KP ZPIZ. Sodišče prve stopnje se (enako kot Ustavno sodišče RS) ni opredelilo do pravnega mnenja dr. A.A., zato tožnik pričakuje, da se bo do njega opredelilo pritožbeno sodišče. V pritožbi se tožnik sklicuje tudi na sklepa VDSS opr. št. Pdp 1128/2012 in Pdp 1125/2012. Višina regresa je bila v spornem obdobju urejena v skladu z načelom, da se posamezne pravice delavcev lahko v kolektivni pogodbi uredijo ugodnejše, kot je to določeno z zakonom, če to ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. ZSPJS ne ureja pravice do regresa, zato se je urejanje te pravice lahko v kolektivni pogodbi uredilo ugodnejše. Tudi 131. člen ZDR določa le minimalni znesek regresa za letni dopust. Na podlagi 4. in 5. člena ZKolP je bila tako možna le višja višina regresa od zakonske minimalne višine. Vezanost višine regresa za letni dopust na višino delavčeve plače ne pomeni nemoralne rešitve, kar bi bilo v smislu 86. člena OZ lahko razlog za njeno ničnost. Dejstvo, da v spornem obdobju veljavna zakonodaja ni prepovedovala kolektivnega pogajanja o višini regresa na ravni organizacije, izhaja tudi iz mnenja dr. A.A., drugačno stališče pa bi bilo v nasprotju z 2. in 76. členom Ustave RS, pomenilo pa bi tudi kršitev 7. člena ZDR ter 4. in 5. člena ZKolP. Ker je sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku za obračun in izplačilo razlike v odpravnini upoštevalo ZPSDP, je zmotno uporabilo materialno pravo. 32. člen KP ZPIZ je bil veljavna pravna podlaga za izplačilo odpravnine ob upokojitvi tožnika v vtoževani višini, ZPSDP pa je posegel v osnovno načelo kolektivnega dogovarjanja, kar je v nasprotju z ustavo. Po sprejetju ZPSDP so se spremenile tudi nekatere kolektivne pogodbe dejavnosti. S sporazumom pravdnih strank z dne 24. 10. 2007 se tožnik ni odpovedal razliki odpravnine ob upokojitvi, ki mu pripada po 32. členu KP ZPIZ (takšno je tudi stališče sodne prakse VIII Ips 42/2003 z dne 13. 1. 2009). Tožena stranka pa je ravnala tudi nemoralno, saj je najprej sklenila kolektivno pogodbo, nato pa se je v izogib plačilu pred Ustavnim sodiščem RS sklicevala na njeno ničnost. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je vložil tudi dopolnitev pritožbe, v kateri navaja, da je kot datum podpisa KP ZPIZ, ki jo je v spis vložil tožnik, 22. 11. 2010, ne pa 18. 3. 1993, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnik ne razpolaga s KP ZPIZ, ki je bila posredovana Ustavnemu sodišču RS, ki naj bi bila podpisana 18. 3. 1993, uporabljala pa naj bi se od 19. 3. 1993. Glede na to se do teh določb in do 56. člena Kolektivne pogodbe ne more opredeliti. Očitno je, da je bila Ustavnemu sodišču RS predložena drugačna kolektivna pogodba, kot jo je v spis vložil tožnik. Ker je KP ZPIZ stopila v veljavo 22. 11. 2000, uporabljala pa se je od 23. 3. 1993, ZNOIP pa je veljal le v letu 1993, je 30. člen KP ZPIZ predstavljal veljavno podlago za nastanek iztožljive obveznosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

- k pritožbi zoper sodbo Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za obračun ter izplačilo premalo izplačanega regresa za letni dopust za leta 2004 - 2007 (po predhodnem odvodu predpisanih dajatev) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega vtoževanega neto zneska razlike v regresu za letni dopust v plačilo do plačila in za premalo izplačano odpravnino ob upokojitvi v višini 10.663,54 EUR bruto, za odvod predpisanih dajatev in za izplačilo ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto razlike odpravnine ob upokojitvi v plačilo do plačila.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je člen 131/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) določal le minimalno višino regresa za letni dopust, kar pomeni, da so se lahko stranke kolektivne pogodbe dogovorile tudi za višje zneske regresa za letni dopust. Tako je bil višji znesek regresa za letni dopust dogovorjen tudi v 30. členu KP ZPIZ. V času, ko je bila sprejeta KP ZPIZ (18. 3. 1993, uporabljala pa se je od 19. 3. 1993 dalje) pa je že veljal Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP; Ur. l. RS, št. 13/93 in nadalj.), ki je bil predpis prisilne narave in ki je tudi za toženo stranko omejil znesek regresa za letni dopust, določil najvišji znesek za leto 1993, sankcioniral izplačilo višjega zneska regresa za letni dopust in izključil uporabo določb kolektivne pogodbe, ki so bile v nasprotju z ZNOIP. Ker je ZNOIP pričel veljati 13. 3. 1993, za pravne osebe s področja negospodarstva pa se je uporabljal do podpisa kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti oziroma do sprejema sporazuma o zagotavljanju socialne stabilnosti, najdalj pa do izplačila plač za maj 1993 (21. člen ZNOIP) in ker je v času začetka uporabe KP ZPIZ že veljal ZNOIP, je sodišče prve stopnje tudi glede na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-388/10, Up-539/10, Up-459/11, Up-477/11, Up-498/11, Up-499/11, Up-500/11, Up-501/11, Up-502/11, Up-503/11, Up-504/11, Up-505/11 z dne 8. 11. 2012 (v nadaljevanju Up-388/10, …) objavljeno v Ur. l. RS, št. 90/2012, zaključilo, da je določba 30. člena KP ZPIZ, ki je dajala delavcem pri delodajalcu, za katere je veljal ZNOIP (in med katere je spadala tudi tožena stranka) več pravic iz naslova regresa za letni dopust kot ZNOIP, nična, saj je nasprotovala ZNOIP kot prisilnemu predpisu. Določba 30. člena KP ZPIZ je bila torej nična že od samega začetka, nična določba pa ne prične veljati, čeprav je kasneje razlog za ničnost odpadel (ZNOIP je z ozirom na 21. člen veljal le v določenem obdobju).

Ob ugotovitvi, da je bila določba člena 30 KP ZPIZ nična, ker je nasprotovala ZNOIP kot prisilnemu predpisu, so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožnika, da je bil v vtoževanem obdobju upravičen do obračuna ter izplačila vtoževanega regresa za letni dopust na podlagi že omenjene določbe KP ZPIZ. Neutemeljene so nadalje tudi njegove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-54/93 z dne 4. 4. 1996. Sodišče prve stopnje se namreč na to odločbo ni sklicevalo v zvezi z ugotovitvijo ničnosti 30. člena KP ZPIZ, temveč je le ugotovilo, da je Ustavno sodišče RS v tej odločbi obrazložilo, da je bilo vsebinsko učinkovanje ZNOIP prekinjeno s sklenitvijo Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND/93, Ur. l. RS, št. 34/93), ki je kot splošna kolektivna pogodba na ravni države za leto 1993 za vse negospodarske dejavnosti določila enak znesek za letni dopust (v višini 30.000,00 SIT). V zvezi z ničnostjo 30. člena KP ZPIZ se je sodišče prve stopnje sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-388/10, ... (v okviru te odločbe je Ustavno sodišče RS presojalo utemeljenost ustavnih pritožb tožene stranke zoper 12 sodb Višjega delovnega in socialnega sodišča, jih razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje), ki je bila izdana v zvezi z istimi pravnimi vprašanji. Tožnik nadalje v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker ni dokazno ocenilo pravnega mnenja dr. A.A.. Navedeno pravno mnenje namreč ne predstavlja dokaza v smislu 212. člena ZPP, temveč ga je potrebno opredeliti kot del tožnikovih navedb (podobno kot v primeru, ko stranka sama angažira izvedenca in sama predloži mnenje sodišču). Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zares ni izrecno zapisalo, da je preverilo tudi utemeljenost navedb tožnika v zvezi z omenjenim mnenjem, vendar pa je iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe razbrati, da je sodišče prve stopnje štelo, da je bila določba 30. člena KP ZPIZ (kljub drugačnemu pravnemu mnenju) nična, pri čemer je to svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo.

V zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami tožnika, ki se nanašajo na pogodbeno svobodo strank in sklepanje kolektivnih pogodb, na to, da veljavna zakonodaja v spornem obdobju na splošno ni izključevala iz možnih ravni kolektivnega pogajanja raven organizacije (oziroma javnega zavoda) in da se je lahko pravica do regresa za letni dopust urejala tudi na ravni organizacije, je potrebno ugotoviti, da je Ustavno sodišče RS v svoji odločbi opr. št. Up-388/10, …, kjer se je odločalo o ustavnih pritožbah tožene stranke zoper sodbe VDSS, ki so se nanašale na identično tematiko, zavzelo stališče, da lahko v avtonomijo strank kolektivnih pogodb posegajo različne omejitve ali prepovedi, opredeljene v ustavi oziroma zakonu, … . To pomeni, da pri dogovarjanju o vsebini kolektivne pogodbe oziroma o njenem sklepanju stranke niso povsem svobodne, kot to želi prikazati tožnik v pritožbi. V citirani odločbi je Ustavno sodišče RS zapisalo, da v primeru, če sta pogodbeni stranki 18. 3. 1993 podpisali KP ZPIZ, ki je vsebovala tudi določbo o višjem regresu za letni dopust (člen 30 KP ZPIZ), je sporna določba nasprotovala določbam ZNOIP in je zato nična. Enako je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu, zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za obračun ter izplačilo regresa za letni dopust ob upoštevanju 30. člena KP ZPIZ. Ob ugotovitvi, da je bila določba člena 30 KP ZPIZ nična, so nebistvene pritožbene navedbe tožnika o tem, da so lahko pogodbeni partnerji pravice v kolektivni pogodbi uredili ugodneje, kot pa so bile določene z zakonom (ureditev teh pravic namreč ni smela biti v nasprotju s prisilnim predpisom).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi del tožnikovega tožbenega zahtevka za obračun ter izplačilo razlike v odpravnini ob upokojitvi, ki ga je tožnik uveljavljal na podlagi 32. člena KP ZPIZ. Ugotovilo je, da je tožnik ob upokojitvi prejel odpravnino, ki jo je s toženo stranko dogovoril v Sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 18. 7. 2007 (A7), pri čemer je bila ta višina odpravnine skladna tudi z določbo 10. člena Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP, Ur. l. RS, št. 87/97, ki je bil v veljavi v spornem obdobju). Ker je 13. člen ZPSDP določal tudi, da se z dnem njegove uveljavitve za zaposlene iz 1. člena ZPSDP prenehajo uporabljati določbe kolektivnih pogodb in drugih predpisov, ki so v nasprotju s tem zakonom, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo pravne podlage za ugoditev temu delu tožnikovega tožbenega zahtevka (podobno tudi sodba VDSS opr. št. Pdp 1473/2005 z dne 12. 5. 2006, opr. št. Pdp 61/2013 z dne 22. 8. 2013). V zvezi s pritožbeno trditvijo, da je 10. člen ZPSDP v nasprotju s 76. členom Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.), pritožbeno sodišče zaključuje, da ima zakonodajalec v določenih primerih možnost urediti določeno, tudi v okviru kolektivnega dogovarjanja dogovorjeno pravico (tudi po višini), drugače (ker če je to npr. utemeljeno z javno koristjo - odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-61/06 z dne 11. 12. 2008). Upoštevaje dejstvo, da se je ZPSDP nanašal le na poenotenje višine povračil stroškov v zvezi z delom oziroma nekaterih drugih predpisov javnih uslužbencev (v pogoje in način izplačevanja prejemkov, ki so bili predmet ZPSDP in ki so bili določeni s kolektivnimi pogodbami in drugimi predpisi, ta zakon ni posegel - člen 2 ZPSDP), po oceni pritožbenega sodišča 10. člen ZPSDP ni v neskladju s 76. členom Ustave RS niti s 14. in 22. členom Ustave RS, kot to zatrjuje tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje prav tako ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni zaslišalo predlagane priče B.B., saj njegova izpovedba ne bi imela vpliva na dejstvo, da je višino odpravnine ob upokojitvi za tožnika določil 10. člen ZPSDP (ne glede na tožnikova zatrjevanja, da naj bi določeni delavci tožene stranke prejeli odpravnino ob upokojitvi v višjem znesku od zakonsko določenega).

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sklepa VDSS opr. št. Pdp 1128/2012 in Pdp 1125/2012. Navedena sklepa pritožbenega sodišča sta bila izdana potem, ko je Ustavno sodišče RS s svojo odločbo Up-388/10, … razveljavilo tudi sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 208/2009 z dne 1. 10. 2009 in Pdp 196/2010 z dne 2. 12. 2010. V citiranih sklepih je pritožbeno sodišče sledilo stališčem iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča RS, ta stališča pa je pri odločanju o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka upoštevalo v izpodbijani sodbi tudi sodišče prve stopnje.

V zvezi s pritožbenim očitkom tožnika, da je vložil v spis drugačno kolektivno pogodbo, kot pa je bila predložena Ustavnemu sodišču RS, je potrebno ugotoviti, da je tožnik vložil v spis prečiščeno besedilo kolektivne pogodbe (A1), medtem ko je iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-380/10, … razvidno, da je bila Ustavnemu sodišču RS predložena osnovna kolektivna pogodba ZPIZ skupaj s sklenjenimi aneksi (2. točka odločbe Ustavnega sodišča RS). Glede na to so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnika, da tožnik ni razpolagal z isto kolektivno pogodbo tožene stranke, kot je bila posredovana Ustavnemu sodišču RS in da se zato do datuma podpisa te kolektivne pogodbe (18. 3. 1993) ni mogel opredeliti. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je tožnik tudi v tožbi navajal, da se je sporna kolektivna pogodba uporabljala od 19. 3. 1993 in da je bila sklenjena 18. 3. 1993. Temu dejstvu tožena stranka v postopku niti ni ugovarjala, tako da se datum sklenitve kolektivne pogodbe in datum uporabe v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni pokazal kot sporen.

- k pritožbi zoper sklep o umiku dela tožbe Glede na to, da je tožnik v pritožbi le pavšalno izpodbijal tudi sklep o ustavitvi postopka v zvezi z umikom tožbe za obračun ter izplačilo regresa za letni dopust za leto 2004 v višini 1.851,86 EUR bruto ter izplačilo dela dodatka na plačo iz naslova minulega dela v višini 491,58 EUR, je pritožbeno sodišče sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tega dela tožbe presojalo le v okviru uradnega preizkusa. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo niti v zvezi s to odločitvijo. Prav tako je iz spisovnih podatkov razvidno, da je tožnik dejansko podal umik tega dela tožbe, ki ga je jasno in nedvoumno oblikoval na prvem naroku za glavno obravnavo dne 22. 3. 2013 in v svoji pripravljalni vlogi, ki jo je prvostopenjsko sodišče prejelo 8. 4. 2013. Tožena stranka se je s tem umikom tožbe strinjala, kar izhaja iz njene pripravljalne vloge z dne 16. 4. 2013. Sklep o umiku je bil torej izdan v skladu s členom 188/2 in členom 188/3 ZPP.

- k odločitvi o pravdnih stroških Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških obeh pravdnih strank. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da so toženi stranki nastali stroški za sestavo odgovora na tožbo (upoštevaje določbe v času vložitve tožbe veljavne Odvetniške tarife - Ur. l. RS, št. 67/03 in nadalj.) v višini 600 odvetniških točk ter za vlogi z dne 8. 4. 2009 in 1. 10. 2009 po 450 točk. Sodišče je upoštevaje vrednost odvetniške točke v času odločanja (0,459 EUR) priznalo toženi stranki njene pravdne stroške v višini 688,50 EUR, povečano za DDV in materialne stroške, kar skupaj znese 941,58 EUR. Ker tožnik v postopku ni uspel, toženo stranko pa je vse do 18. 3. 2010 zastopal pooblaščenec (preklic pooblastila je tožena stranka vložila v spis dne 25. 3. 2010 - list. št. 44, 45), je dolžan tožnik toženi stranki povrniti zgoraj priznane in v skladu z odvetniško tarifo odmerjene pravdne stroške tožene stranke.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.