Jedro

Predlog za izvršbo je bil delno zavržen zato, ker del obrokov še ni zapadel do vložitve predloga. Ker se zapadlost in izvršljivost terjatve tičeta stvari same, izjema iz 367. člena OZ ni podana, to pa pomeni, da zavržen predlog za izvršbo teka zastaranja ni pretrgal. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da ima po določbi 251.c člena ZIP podpisani zapisnik o sporazumu strank iz prvega odstavka tega člena moč sodne poravnave. To pomeni, da tožeča stranka že razpolaga z izvršilnim naslovom, zato bi lahko za nezapadle obroke vložila kvečjemu nov predlog za izvršbo, ne more še enkrat terjati vsebinske odločitve glede terjatve, za katero že razpolaga z izvršilnim naslovom na podlagi res transacta.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v I. točki izreka in se tožba v zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana odločitev o stroških (III. točka izreka) potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 62.271,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ustavilo postopek glede zneska 12.013,63 EUR ter tožeči stranki naložilo, da toženki povrne 2.431,33 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženka v pravočasni pritožbi izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno presojalo zastaranje terjatev oziroma v nasprotju z odločitvijo mariborskega sodišča v zadevi I Ip 859/2012 z dne 11. 10. 2012, v kateri je to sodišče zavzelo stališče, da njen tožbeni zahtevek ni zastaral. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Bistveno dejansko stanje te pravdne zadeve (ki niti ni sporno) je naslednje: tožena stranka je s pravdnim prednikom tožeče stranke sklenila pogodbo o potrošniškem posojilu, ki ga je zavarovala s sporazumom o zavarovanju denarne terjatve po sporazumu strank (22. a poglavje ZIP(1)). Na njegovi podlagi je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo, sodišče pa je izdalo sklep o izvršbi (1. 12. 1997). Toženka je nato vložila ugovor (v letu 2007, toda pravočasno), o njem pa je izvršilno sodišče odločilo šele 12. 6. 2012, o toženkini pritožbi zoper odločitev o ugovoru pa Višje sodišče v Mariboru nato 11. 10. 2012. V svoji odločbi je Višje sodišče v Mariboru ugotovilo, da v trenutku, ko je bil vložen predlog za izvršbo, niso zapadli vsi obroki, zato je za nezapadle obroke sklep o izvršbi razveljavilo in predlog v tem delu zavrglo. Obiter dictum je dodalo (točka 20 na 8. strani) razlago, zakaj meni, da zahtevek tožeče stranke za nezapadle in v tem izvršilnem postopku neuspešno uveljavljane obroke še ni zastaral. Na tej podlagi je tožeča stranka vložila predmetno tožbo.

6. Odločitev prvostopenjskega sodišča glede zastaranja tožbenega zahtevka je pravilna, saj iz spisa (in že iz tožbenih trditev) evidentno izhaja, da je 10 letni rok v skladu z 356. člen OZ (prej 379. člen ZOR) potekel pred vložitvijo tožbe. Vtoževani zahtevek bi lahko ne zastaral zgolj, če bi prišlo do pretrganja zastaranja, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da do pretrganja ni prišlo. Res se zastaranje pretrga z vsakim dejanjem upnika, ki meri na ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo terjatve (365. člen OZ), med taka dejanja pa je nedvomno moč uvrstiti tudi predlog za izvršbo. Toda OZ določa tudi, da se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je bila tožba/predlog za izvršbo (med drugim) zavržen (drugi odstavek 366. člena OZ). Od tega pravila obstoji še izjema, zapisana v 367. členu, ki pa po prepričanju pritožbenega sodišča v tem primeru ni podana. Kljub zavrženju predloga za izvršbo bi se namreč štelo, da je bilo z njegovo vložitvijo pretrgano zastaranje, če bilo zavrženje posledica odločitve o nepristojnosti ali kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari. Predmetni predlog za izvršbo je bil delno zavržen zato, ker del obrokov še ni zapadel do vložitve predloga. Ker se zapadlost in izvršljivost terjatve tičeta stvari same, izjema iz 367. člena OZ ni podana, to pa pomeni, da zavržen predlog za izvršbo teka zastaranja ni pretrgal. 7. Sicer pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da ima po določbi 251. c člena ZIP podpisani zapisnik o sporazumu strank iz prvega odstavka tega člena moč sodne poravnave(2). To pomeni, da tožeča stranka že razpolaga z izvršilnim naslovom tudi za tiste obroke, za katere je Višje sodišče v Mariboru ugotovilo, da v trenutku vložitve predloga za izvršbo še niso zapadli (glej 10. točko sklepa VSM I Ip 859/2012 in primerjaj tretjo stran tožbe, kjer tožeča stranka opredeli svoj tožbeni zahtevek v tej pravdi – terja nezapadle obroke in pogodbene ter zamudne obresti). Tožeča stranka bi lahko za te obroke vložila kvečjemu nov predlog za izvršbo(3), ne more pa še enkrat terjati vsebinske odločitve glede terjatve, za katero že razpolaga z izvršilnim naslovom na podlagi res transacta. Pritožbeno sodišče je torej v okviru uradnega preizkusa izpodbijane odločbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da je podana absolutno bistvena kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je v skladu z drugim odstavkom 354. člena ZPP sklenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

8. Odločitev o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. V odločitev o stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče ni posegalo (v tem delu je njeno pritožbo zavrnilo in sklep o stroških potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP), saj tožeča stranka namreč s tožbo ni uspela, zato je toženi stranki dolžna povrniti njene pravdne stroške. Končni uspeh tožeče stranke je negativen zaradi odločitve pritožbenega sodišča iz razloga, ki ga je pritožbeno sodišče ugotovilo po uradni dolžnosti, zato pritožnica sama krije pritožbene stroške, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča, zato vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): Zakon o izvršilnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 20/1978, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami).

Op. št. (2): Primerjaj odločitvi Višjega sodišča v Celju z dne 6. 12. 1997, opr. št. Cp 608/2007, in Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1. 8. 2007, opr. št. I Cp 3533/2007. Op. št. (3): Tudi v izvršilnem postopku bi lahko toženka uveljavljala ugovor zastaranja. Primerjaj odločitev Višjega sodišča v Celju z dne 15. 1. 2013, opr. št. Cp 1747/2002.