Jedro

Organ je tožniku omogočil vračilo prejete pomoči v največjem možnem obsegu, ki ga (še) dopušča citirana določba ZDUOP (tj. v šestih mesečnih obrokih) in da je očitno tudi v celoti upošteval tožnikove navedbe o težkem finančnem in premoženjem stanju ter posledični izgubi sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na podlagi 52. člena Zakona o dodatnih ukrepih za omilitev posledic COVID-19 (ZDUOP) tožniku dovolil obročno plačilo obveznosti po odločbi istega organa št. 06001-383/2021-11 z dne 4. 10. 2022 v višini 5.923,25 EUR, in sicer v šestih mesečnih obrokih, kot izhaja iz izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe.

2. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik 24. 3. 2023 vložil vlogo za obročno plačilo obveznosti iz naslova vračila neupravičeno prejete pomoči, v kateri je zaprosil za vračilo dolga v 24-ih obrokih. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnik zaradi epidemije COVID-19 izgubil sposobnost pridobivanja dohodkov, zato je njegovi vlogi ugodil, vendar mu je odobril obročno plačilo obveznosti v šestih mesečnih obrokih, ker lahko skladno z 52. členom ZDUOP, ne glede na zakon, ki ureja javne finance, dovoli obročno plačilo dolga iz tega naslova v največ šestih mesečnih obrokih v obdobju šestih mesecev.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je treba pri odločanju glede obročnega plačila upoštevati vsakega zavezanca posebej in razloge, ki jih ta navaja za obročno plačilo oziroma za obročno plačilo na več kot šest mesecev, ter tudi določila Zakona o davčnem postopku (ZDavP) in možnost odplačila dolga v 24-ih obrokih, ker gre za obveznost do proračuna. Pojasnil je razloge za odplačilo v 24-ih obrokih, vendar se toženka do njih ni opredelila. Navaja, da mu je epidemija COVID-19 zelo škodovala in da sta imela tožnikov družbenik in prokurist hude težave v zasebnem življenju. Država je dolžna poskrbeti, da s svojimi rigoroznimi pravili ne onemogoči delovanja podjetja. Pričakoval je odobreno plačilo na obroke, saj bo le tako lahko podjetje delovala naprej. Meni, da so določbe 52. člena ZDUOP neustavne in predlaga, naj sodišče začne postopek za oceno njihove ustavnosti. Sicer pa predlaga, naj sodišče izpodbijano prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila.

**Glavna obravnava**

6. Sodišče je 21. 11. 2023 izvedlo javno glavno obravnavo, ki se jo je udeležil tožnikov pooblaščenec, toženka pa kljub pravilnemu vabljenju ne.

**Dokazni sklep**

7. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine v upravnem spisu zadeve in v vse listine, predložene v sodni spis (priloge A2 do A4).

8. Ostale dokazne predloge (zaslišanje strank in prokurista A.A.) je ob upoštevanju 52. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)1 kot prepozne oziroma nedopustne zavrnilo, ker jih tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe in v pritožbenem postopku ni predlagal, na izrecno vprašanje sodišča na naroku pa ni navedel upravičenih razlogov, zakaj teh dokazov ni mogel predlagati že v upravnem postopku.

9. Tožnikov pooblaščenec je namreč s tem v zvezi na naroku povedal, da je tožnik sam vložil pritožbo in da je smiselno podal določene predloge in navedbe. Navedeno pa po presoji sodišča niso upravičeni razlogi, zakaj tožnik teh dokaznih predlogov ni mogel predlagati že v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Izjavljanje stranke v upravnem postopku ne pomeni dokaza z zaslišanjem stranke oziroma dokaznega predloga za njeno zaslišanje in za zaslišanje priče. V strankini pravici do izjave v upravnem postopku (prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) ni inkludirano zaslišanje stranke kot dokaza iz 188. člena istega zakona (izjava stranke) oziroma zaslišanje priče, ne da bi stranka take dokazne predloge izrecno podala in jih utemeljila. Pravica do sodelovanja v postopku sama po sebi ne pomeni, da je tožnik s tem v upravnem postopku v dokazne namene predlagal tudi zaslišanje strank oziroma priče.2 Sodišče dodaja, da je tožnikov pooblaščenec na izrecno vprašanje sodišča na glavni obravnavi povedal, da na dokazni sklep nima ugovorov.

**K točki I. izreka**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Sodišče uvodoma ugotavlja, da iz tožbenega zahtevka izhaja, da tožnik vlaga tožbo tako zoper prvostopenjsko kot tudi zoper drugostopenjsko odločbo, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Ker drugostopenjska odločba v tem primeru ni dokončni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, s katero bi se posegalo v tožnikov pravni položaj in bi se jo lahko izpodbijalo v upravnem sporu, sodišče šteje, da je izpodbijani upravni akt prvostopenjska odločba, ki jo tožnik tudi izpodbija in za to navaja trditveno podlago.

12. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik na podlagi odločbe prvostopenjskega organa št. 06001-383/2021-11 z dne 4. 10. 2022 dolžan vrniti sredstva, ki jih je neupravičeno prejel po sklepu o delnem povračilu izplačanih nadomestil plače št. 11064-13291/2021-3 z dne 25. 5. 2021, v skupni višini 5.923,25 EUR (5.717,80 EUR glavnice in 205,45 EUR zamudnih obresti). Sporno tudi ni, da je tožnik zaprosil za obročno vračilo tega dolga in da mu je prvostopenjski organ dovolil obročno plačilo obveznosti v šestih mesečnih obrokih. Sporno pa je, ali bi moral prvostopenjski organ tožniku odobriti vračilo navedenega dolga v 24-ih obrokih, kot je predlagal tožnik, in ne zgolj v šestih mesečnih obrokih, kot izhaja iz izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe.

13. Izpodbijana odločitev temelji na 52. členu ZDUOP. Ta v prvem odstavku določa, da ne glede na zakon, ki ureja javne finance, lahko FURS in ZRSZ, ki sta pristojna za ugotavljanje vračila neupravičeno prejetih sredstev, izplačanih na podlagi zakonov, ki urejajo interventne ukrepe, povezane z epidemijo COVID-19, dovolita obročno plačilo dolga iz tega naslova v največ šestih mesečnih obrokih v obdobju šestih mesecev zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije.

14. Organ je tožniku omogočil vračilo prejete pomoči v največjem možnem obsegu, ki ga (še) dopušča citirana določba ZDUOP (tj. v šestih mesečnih obrokih) in da je očitno tudi v celoti upošteval tožnikove navedbe o težkem finančnem in premoženjem stanju ter posledični izgubi sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije. Za vračilo neupravičeno prejetih sredstev, izplačanih na podlagi zakonov, ki urejajo interventne ukrepe, povezane z epidemijo COVID-19, kot gre v obravnavanem primeru, v 24-ih obrokih (kot je predlagal tožnik), pa po povedanem, upoštevaje določbo 52. člena ZDUOP, ni pravne podlage.

15. Tožnik uveljavlja še neustavnost določb 52. člena ZDUOP. S tem v zvezi v tožbi navaja, da gre pri tej določbi za nasprotje z večimi ustavnimi normami in določbami. Meni, da je sporni člen določil bistveno strožja pravila in bistveno zmanjšane možnosti, da bi subjekti sploh lahko poravnali svoje obveznosti. Določila ZDavP določajo bistveno boljše pogoje in možnost vsaj 24 obrokov za poplačilo obveznosti. Navaja, da je ZDUOP specialni predpis, ki izhaja iz časov epidemije in je predstavljal enega od ukrepov za zmanjšanje škode, ki je nastala v posledici korone, vendar je s tega vidika popolno nasprotje in predstavlja protiustavni zakon. Na naroku je tožnikov pooblaščenec še povedal, da je glede na tožnikovo situacijo, ko se je znašel v nezavidljivi situaciji zaradi covidnih razmer, in upoštevaje določila ZDavP, ki v takih in podobnih primerih omogočajo strankam, da svoje obveznosti poplačajo v daljšem časovnem obdobju in se na tak način rešijo iz težkih finančnih oziroma ekonomskih problemov, mnenja, da je treba določbo 52. člena ZDUOP ustrezno spremeniti oziroma, da o ustreznosti te določbe razpravlja tudi Ustavno sodišče. 16. Te tožnikove navedbe o neustavnosti določb 52. člena ZDUOP pa ostajajo zgolj na splošni ravni in jih tožnik z ničemer ne konkretizira glede na svojo situacijo (zgolj tožnikova navedba, da se je znašel v nezavidljivi situaciji zaradi covidnih razmer ne zadošča) in ne pojasni konkretnih okoliščin, zakaj naj bi bila sporna določba ZDUOP v nasprotju z ustavo, niti ne navede, s katerimi ustavnimi določbami naj bi bila v neskladju. Take splošne, nekonkretizirane in neargumentirane navedbe sodišču ne dajejo podlage za njihovo nadaljnjo vsebinsko presojo.

17. Kolikor pa tožnik navaja, da so v tej zvezi relevantne okoliščine zaradi epidemije COVID-19 in s tem povezane finančne oziroma ekonomske težave, sodišče dodaja, da so te okoliščine v prej citirani določbi 52. člena ZDUOP upoštevane in da jih je upošteval tudi prvostopenjski organ, saj je tožniku prav iz tega razloga dovolil obročno poplačilo obveznosti. Obročno plačilo dolga se namreč po prvem odstavku 52. člena ZDUOP lahko dovoli prav zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije, kar je organ, kot že rečeno, v celoti upošteval. 18. V tej zvezi je neutemeljeno tudi tožnikovo sklicevanje na ZDavP. Pri primerjavi položajev je treba upoštevati dejstvo, da gre v tem primeru za drugo pravno podlago, tj. specialnejšo določbo 52. člena ZDUOP, in ne ZDavP, na katerega se sklicuje tožnik. Zgolj ob splošni primerjavi navedenih pravnih podlag pa ni mogoče _prima facie_ uveljavljati neustavnosti 52. člena ZDUOP.

19. Namen obročnega vračila dolga po sporni določbi ZDUOP je namreč v tem, da se prejemnikom sredstev, ki so jih na podlagi odločbe dolžni vrniti, omogoči lažjo izpolnitev obveznosti, tj. vračilo neupravičeno prejete pomoči, v šestih mesečnih obrokih, in sicer prav zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi okoliščin, povezanih z epidemijo.3

20. Ker torej tožnik ob posplošeni kritiki zakonske ureditve le splošno navaja, da gre za neustavnost 52. člena ZDUOP, ne da bi vsebinsko opredelil, s katero ustavno normo je navedena ureditev v nasprotju in to tudi konkretiziral glede na svoj položaj, sodišču s tega vidika ne omogoča podrobnejše vsebinske presoje. Poleg tega pa po povedanem tudi sodišče neustavnosti te določbe ZDUOP same po sebi ni zaznalo.

21. Ker je sodišče glede na obrazloženo presodilo, da je tožba neutemeljena, jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K točki II. izreka**

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče postopek ustavi ali tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. 2 Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 232/2017 z dne 30. 1. 2019. 3 Glej obrazložitev k 90. členu v Predlogu Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (PKP7), EVA: 2020-1611-0140, ki je vsebinsko enaka in zato primerljiva določbi 52. člena ZDUOP. Glede obročnega vračila pomoči se je namreč sprva zakonodajalec v 49. členu Predloga Zakona o dodatnih ukrepih za omilitev posledic COVID-19, EVA: 2021-2611-0006, skliceval na 90. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (PKP7) - ZIUPOPDVE.