Jedro

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ni državni organ temveč pravna oseba, ki posluje v skladu s predpisi, ki veljajo za javne zavode. Niti ta zakon niti Zakon o zavodih ne določata oprostitve sodnih taks v smislu 3.odst. 11.čl. ZST, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče nepravilno prevalilo breme plačila sodne takse tretje tožene stranke na tožečo stranko.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se zato sklep sodišča prve stopnje v 2.odstavku izreka s p r e m e n i tako, da je tožeča stranka dolžna plačati takso le v višini 13.334 točk (253.346,00 SIT oziroma 1.057,19 EUR).

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da znaša višina takse za pritožbo zoper sodbo, ki je bila izdana v uvodoma navedeni pravdni zadevi, 13.334 točk. Pritožbo zoper sodbo sta poleg prve tožene stranke vložili tudi druga in tretja tožena stranka, ki sta po ugotovitvah sodišča prve stopnje oproščeni obveznosti plačila sodnih taks. Ker pa sta v pritožbenem postopku uspeli, je po 17.čl. Zakona o sodnih taksah (ZST) dolžna takso, ki bi jo sicer morali plačati pritožnici, plačati tožeča stranka, kar znese skupaj 26.668 točk. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da bi v konkretnem primeru ob povračilni obveznosti v zvezi s plačilom sodnih taks moralo odločati pritožbeno sodišče in ne sodišče prve stopnje. Po 2.odst. 165.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je namreč dolžnost pritožbenega sodišča, da ob spremembi prvostopenjske sodbe odloči o stroških vsega postopka, med le-te pa spadajo tudi sporne takse. Pritožuje se tudi zoper višino odmerjene sodne takse. Navaja, da se po 4.odst. 7.čl. ZST vzame kot osnova za izračun takse vrednost točke na dan nastanka taksne obveznosti. V obravnavanem primeru je taksna obveznost tožeče stranke nastala ob spremembi sodne odločbe, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba očitno zamenjuje odločitev o pravdnih stroških, ki jo mora sprejeti pritožbeno sodišče, z obveznostjo plačila takse v zadevi. Pritožbeno sodišče je, ko je ugodilno sodbo spremenilo dne 18.10.2005 v zavrnilno (opr.št. I Cp 731/2004), tudi odločilo o stroških vsega postopka, kot mu to nalaga 2.odst. 165.čl. ZPP. Glede stroškov druge tožene stranke, R.S., je namreč odločilo, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške prvostopenjskega postopka v znesku 198.000,00 SIT in stroške pritožbenega postopka v znesku 66.000,00 SIT. Med te stroške plačilo sodne takse za pritožbo ne spada, saj RS takse za pritožbo ni plačala zaradi taksne oprostitve, predvidene v 11.čl. ZST. Podlago za izdajo izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo naloženo plačilo takse tožeči stranki, pa je prvostopenjsko sodišče imelo v 17.čl. ZST, ki določa, da v primeru, ko v pravdnem postopku taks oproščena stranka uspe, mora takso, ki bi jo morala plačati ta stranka, če ne bi bila oproščena, plačati stranka, ki ne uživa oprostitve. V konkretnem primeru je druga tožena stranka v pritožbenem postopku uspela, kar pomeni neuspeh tožeče stranke, ki mora zato namesto tožene plačati sodno takso za pritožbo.

Tudi višina sodne takse je pravilno odmerjena na 13.334 točk. Podlaga za odmero takse v obravnavanem primeru je bila vrednost spornega predmeta v višini 4.000.000,00 SIT, kar je ob upoštevanju vrednosti točke na dan vložitve tožbe, ko je vrednost točke znašala 6,00 SIT, pomenilo, da znaša taksna obveznost za tožbo 6.667 točk (1%, ker je vrednost zahtevka znašala nad 100.000 točk). Sodišče je pravilno vrednost zahtevka opredelilo s številom točk, ki je bilo podlaga tudi izračunu takse v točkah. Drži sicer, kar izpostavlja pritožba, da se po 4.odst. 7.čl. ZST pri odmeri takse vzame kot osnova za izračun takse vrednost točke na dan nastanka taksne obveznosti. Prav zato je sodišče prve stopnje število točk pomnožilo z vrednostjo točke na dan vložitve pritožbe, ko je ta vrednost znašala 19,00 SIT. Ker se za pritožbo po 1.odst. 3.tarifne številke plača dvojno takso, znaša taksna obveznost druge tožene stranke za pritožbo 13.334 točk, oziroma 253.346,00 SIT ali 1.057,19 EUR. Višino sodne takse je zato sodišče prve stopnje pravilno izračunalo.

Pač pa je neutemeljeno prevalilo na breme tožeče stranke tudi plačilo sodne takse tretje tožene stranke - Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Zmotno je namreč štelo, da je tudi tretja tožena stranka po 11.čl. ZST oproščena obveznosti plačila sodne takse. Po navedenem določilu so takse oproščeni samo država in državni organi, lokalne samoupravne skupnosti, humanitarne organizacije ter tuje države in tuji državljani, če tako določa mednarodna pogodba ali če velja vzajemnost. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ni državni organ temveč pravna oseba, ki posluje v skladu s predpisi, ki veljajo za javne zavode (3.čl. Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije - Ur.l. RS, št. 10/1993). Niti ta zakon niti Zakon o zavodih ne določata oprostitve sodnih taks v smislu 3.odst. 11.čl. ZST, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče nepravilno prevalilo breme plačila sodne takse tretje tožene stranke na tožečo stranko. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna plačati le takso, ki za pritožbo bremeni drugo toženo stranko, ne pa tudi tiste, ki bremeni tretjo toženo stranko (3.tč. 365.čl. ZPP).