Jedro

Revizijsko sodišče mora poudariti, da sodi ugotovitev prave volje strank pri sklepanju pogodbe med dejanske ugotovitve. Sodišče mora v vsakem postopku posebej ugotoviti, in sicer na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), kaj sta hoteli pogodbeni stranki, ko sta sklepali pogodbo.

Takšne narave je tudi ugovor, da je toženec aneks podpisal brez očal. Toženec tega med postopkom ni dokazal, dokazno breme pa nosi sam (2. odstavek 7. člena ZPP). Sicer pa, če toženec ni imel očal ob podpisu aneksa z dne 10.5.1990, pa je aneks gotovo prebral doma (z očali), in bi lahko reagiral takoj ali v rokih predvidenih v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Rok za izpodbijanje tega dela pravnega posla (izpodbijati je mogoče pogodbo v celoti ali v njenem delu) še ni potekel niti ne 1.2.1991, ko je tožnik že grozil s tožbo (117. člen).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči plačati 13.000 DEM v tolarski protivrednosti z zamudnimi obrestmi, kot se plačujejo za devizne vloge na vpogled od 1.1.1991 dalje do plačila. Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Izpodbija le odločitev o tožbenem zahtevku. V reviziji trdi, da obstaja nasprotje med ugotovitvami sodišča prve in druge stopnje in vsebino listin v spisu. Listina, s katero sta pravdni stranki stopili v medsebojno razmerje, je kupoprodajna pogodba z dne 22.11.1989. V njej je navedeno, da so predmet te pogodbe vsi tisti prostori v kleti hiše, ki so navedeni v cenitvi in ki v odnosu na celoto predstavljajo 1/4 celote. Tožnik ni nikoli izročil cenitve tožencu. Iz nje pa je razvidno (čeprav daje možnosti za špekulacije, ker posebej ocenjuje obe stanovanji in posebej garažo), da sta v kleti stanovanje v izmeri 69,66 m2 in garaža v izmeri 17,50 m2, v visokem pritličju pa stanovanje v izmeri 91,67 m2. Če je toženec kupil 1/4 oziroma 244/1000 glede na celoto, je kupil celotno kletno etažo. Do tega je mogoče priti tudi z izračunom kupnine. Preračun kupnine iz tedanjih dinarjev v DEM po tečaju na dan izvedenskega mnenja znaša za stanovanje 40.623,50 DEM in ne 50.000,00 DEM, za garažo pa 15.504,75 DEM, vsota pa 55.928,25 DEM. To vsoto je toženec že plačal in tako tožniku ne dolguje ničesar več. Tudi primerjava vrednosti s stanovanjem v visokem pritličju kaže le neznatno odstopanje od vrednosti obeh enot v kleti skupaj. Aneks je bil podpisan le z namenom natančnega definiranja prostorov. Priznanje neobstoječega dolga toženca ne obvezuje. Revident opozarja še na dejstvo, da je aneks podpisal toženec brez očal. Zato toženec predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vočena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Toženec v reviziji uveljavlja le eno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. V reviziji trdi, da obstaja nasprotje med ugotovitvami v sodbah sodišč prve in druge stopnje in vsebino listin, s katerimi je sodišče razpolagalo. Iz obrazložitve v reviziji izhaja, da si revident drugače razlaga pogodbeno voljo strank pri sklepanju pogodbe z dne 22.11.1989. Pri svoji razlagi izhaja iz pogodbeno določenega 1/4 solastninskega deleža v povezavi s ceno v cenilnem poročilu S. M., ki jo revident sam preračuna v DEM na dan cenitve. Ker sta sodišči ugotovili, da sta stranki določili ceno za stanovanje v višini 50.000,00 DEM, za garažo pa 20.000,00 DEM, revidentov izračun cene pa je drugačen, to neskladje uveljavlja kot procesno kršitev.

Revizijsko sodišče mora najprej poudariti, da sodi ugotovitev prave volje strank pri sklepanju pogodbe med dejanske ugotovitve. Sodišče mora v vsakem postopku posebej ugotoviti, in sicer na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), kaj sta hoteli pogodbeni stranki, ko sta sklepali pogodbo. Nejasnost glede vsebine pogodbe z dne 22.11.1989 (2. odstavek II. člena), v tem primeru navedba, da gre za solastninski delež v višini 244/1000 oziroma 1/4 (že ta dva podatka nista povsem skladna) je moralo sodišče najprej spraviti v sklad s preostalim besedilom v istem členu, ki se glasi: "Pogodbene stranke ugotavljajo, po skupnem ogledu nepremičnin, da navedeni del nepremičnine, ki je predmet pogodbe, predstavlja v naravi vse tiste prostore v kleti hiše, ki so navedeni v cenitvi". Cenitev z dne 20.11.1989 vsebuje tri enote (dve stanovanji in eno garažo), pri čemer je vsaka enota ocenjena posebej. Poleg tega revident še v reviziji trdi, da toženec cenitve ob sklepanju pogodbe ni imel. Ti dejstvi sta pomenili dodatno nejasnost. Sodišči sta se zato v dokaznem postopku oprli na listine, ki sta jih podpisali obe pravdni stranki ali pa toženec sam. Katere so te listine, je sodišče druge stopnje posebej naštelo (pogodba z dne 22.11.1989, aneks z dne 15.1.1990, aneks z dne 10.5.1990 ter dopis toženca L. z dne 8.2.1990). Nobenega nasprotja ni med tem, kar se trdi v razlogih sodbe o vsebini teh listin, in med samimi listinami v spisu. Sodišči sta vsa pravno odločilna nasprotja navedli, jih pojasnili in nato dokazno ocenili.

Nasprotje, ki naj bi izhajalo iz ugotovitev v obeh sodbah in listin v spisu, revident gradi na podatkih v cenilnem poročilu izvedenca S. M. Toda v cenilnem poročilu cena ni bila določena v DEM, temveč le v tedanjih dinarjih, v sporni pogodbi pa sta navedeni tako cena v dinarjih kot cena v DEM. Poleg tega sta stranki v III. členu pogodbe določili, da pogodbeno dogovorjena kupnina znaša 1.500.000.000,00 din, kar na dan "izplačila" znaša 50.000,00 DEM. Dan izplačila ni bil ne dan cenitve, ne dan sklenitve pogodbe, do plačila pa tudi ni prišlo v roku, ki je bil določen v pogodbi z dne 22.11.1989 (31.12.1989). Zato preračunavanje cene v DEM na dan cenitve za odločitev sploh ni pravno odločilno. Poleg tega je cenilec ocenil obe enoti skupaj (stanovanje in garažo) na 1,869.003.000,00 din, samo stanovanje pa na 1,404.240.000,00 din, kar je mnogo bližje že navedeni ceni v pogodbi, tj. 1,500.000.000,00 din. Sicer pa revident v reviziji sam priznava, da cenitveno poročilo (ki naj ga ob sklepanju pogodbe sploh ne bi imel) glede predmeta nakupa ni jasno.

Preizkus sodb sodišč druge in prve stopnje tako pripelje do sklepa, da sodišči nista storili kršitve, ki jima jo očita revident. Revident vsebinsko uveljavlja ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja pa je po 3. odstavku 385. člena ZPP prepovedan revizijski razlog.

Takšne narave je tudi ugovor, da je toženec aneks podpisal brez očal. Toženec tega med postopkom ni dokazal, dokazno breme pa nosi sam (2. odstavek 7. člena ZPP). Sicer pa, če toženec ni imel očal ob podpisu aneksa z dne 10.5.1990, pa je aneks gotovo prebral doma (z očali), in bi lahko reagiral takoj ali v rokih predvidenih v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Rok za izpodbijanje tega dela pravnega posla (izpodbijati je mogoče pogodbo v celoti ali v njenem delu) še ni potekel niti ne 1.2.1991, ko je tožnik že grozil s tožbo (117. člen).

Ker drugih procesnih kršitev revident ni uveljavljal, je revizijsko sodišče zaradi omejitev iz 386. člena smelo preizkusiti le še, ali je bila storjena katera od procesnih kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Navedenih kršitev ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti končno preizkusilo še materialnopravno pravilnost obeh sodb (tudi ta obveznost izhaja iz 386. člena ZPP). Ob na revizijski stopnji neizpodbojni ugotovitvi, da sta pravdni stranki sprva sklenili pogodbo za stanovanje, potem pa še za garažo, ter ob nadaljnji ugotovitvi, da je bila kupnina plačana za stanovanje v celoti, za garažo pa le delno, sta sodišči pravilno razsodili, da mora toženec plačati še preostanek dolgovane kupnine, to je protivrednost 13.000 DEM s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje se je pri odločanju pravilno oprlo na 454. člen ZOR. Odločitev je v skladu tudi s 516. členom ZOR, ki določa zapadlost toženčeve obveznosti.

Glede na vse navedeno revizija tožene stranke ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP moralo zavrniti kot neutemeljeno.