Jedro

Odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka odmere odškodnine mora imeti po ustaljeni sodni praksi utemeljene razloge v zavlačevanju postopka s strani ene od strank ali v zlorabi procesnih pravic strank. Pri tem gre za pravni standard, ki ga ni mogoče izraziti z enako časovno enoto, zato je treba v vsakem primeru posebej presoditi, ali je šlo za tako dolg postopek s takimi procesnimi razpolaganji, da se utemeljeno zahteva iz tega naslova povečanje odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnik se je dne 5.2.1998 telesno poškodoval na delovnem mestu v podjetju R. S tožbo je od tožene stranke zahteval odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Glede nepremoženjske škode je s primarnim tožbenim zahtevkom zahteval odškodnino v višini 2.550.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 15.10.1998 (t.j. od izteka 15 dnevnega roka po vložitvi izvensodnega zahtevka za povrnitev škode pri toženi stranki) do plačila. S podrejenim tožbenim zahtevkom je uveljavljal odškodnino v višini 3.750.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožnikovemu zahtevku za povrnitev premoženjske škode in mu prisodilo 55.138,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 7.200,00 SIT od 14.9.1998 in od zneska 47.938,00 SIT od 1.6.1998 do plačila, glede nepremoženjske škode pa je v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, podrejenemu zahtevku pa je delno ugodilo in toženo stranko zavezalo plačati mu 2.650,000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Po pritožbi tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen podredni tožbeni zahtevek in v izreku o stroških razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in določilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški). Sodišču prve stopnje je naložilo, naj v ponovljenem postopku zavzame stališče do tožnikovega zahtevka (postavljenega v okviru podrejenega tožbenega zahtevka) o tem, da mu pripada povečana denarna satisfakcija zaradi čakanja na izplačilo le-te in da o svoji odločitvi navede razloge tako, da jo bo mogoče preizkusiti. Tožnik je v ponovljenem postopku postavil tožbeni zahtevek za zvišanje odškodnine zaradi preteka časa od nastanka škode do odmere odškodnine in z njim zahteval še nadaljnjo odškodnino v znesku 450.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2000 do plačila, ter povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 80.800,00 SIT od 23.12.1999 dalje do plačila, od 12.356,00 SIT od 21.9.2000 dalje do plačila in od ostalih pravdnih stroškov od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v novem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval poleg že prisojene odškodnine (2.705.138,00 SIT) še plačilo nadaljnje odškodnine 450.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2000 do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je toženka dolžna tožniku povrniti v znesku 339.131,00 SIT in sicer od zneska 245.975,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje, od zneska 80.800,00 SIT od 23.12.1999 in od zneska 12.356,00 SIT od 21.9.2000, vse do plačila. V presežku pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke na povračilo pravdnih stroškov zavrnilo. Zoper sodbo v celoti se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnik zahteval zvišanje odškodnine za 450.000,00 SIT zaradi preteka časa od nastanka škode do odmere odškodnine. Pritožnik prvenstveno uveljavlja pritožbeni razlog bistvne kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje v zavrnilni sodbi navedlo cel kup razlogov in ugovorov zakaj odškodnine ni treba zvišati, čeprav tožena stranka sploh ni podala nobenega ugovora v tej smeri in zvišanju sploh ni ugovarjala. Da bi sodišče v obrazložitvi sploh lahko navajalo takšne ugovore, bi morala tožena stranka vsaj prerekati zvišaanje odškodnine in na kratko navesti razloge, zakaj zvišanje odškodnine ni utemeljeno, česar pa nikoli ni storila. Z navajanjem takšnih razlogov in ugovorov v obrazložitvi sodbe, ne da bi ugovore predhodno navajala tožena stranka pa se je prvostopenjsko sodišče postavilo na stran tožene stranke in ugovore podajalo namesto nje in jo ščitilo, kar je v nasprotju z načeli pravdnega postopka. Nadalje pritožnik navaja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v določenih delih nerazumljiva. Tožniku ni jasno, v kakšni zvezi z vprašanjem zvišanja odškodnine je primerjava današjnjih gospodrskih razmer s tistmi v letu 1987, navedena na drugi strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Nadalje meni, da je bilo načelno pravno mnenje iz Bugojna sprejeto zato, da se zavarovalnico na nek način sankcionira, ko je v zamudi s reparacijo škode že od samega dneva dogodka dalje, obresti pa ne tečjeo, zato pride v poštev edino zvišanje odškodnine v skladu z 2. odstavkom citiranega načelnega pravnega mnenja. Odškodnina za nepremoženjsko škodo predstavlja satisfakcijo in če odškodnina ni izplačana hitro in pošteno, mora biti na koncu toliko višja, da se doseže enak namen satisfakcije. Pritožnik tudi navaja, da sodišče v 5. odst. na durgi strani izpodbijane sodbe meša vprašanje vzajemnega roka trajanja sodnega postopka z vprašanjem primernega časa za odmero odškodnine, kar sta dve različni stvari, ki ju ne gre enačiti. Zakonodajalec je v 1. odst. 919. čl. ZOR določil kot primeren rok za plačilo odškodnine rok 14 dni. Vrhovno sodišče pa je v sodbi II Ips 312/98 sprejelo stališče, da določbe navedenega člena veljajo tudi pri odškodninah tudi za oškodovance, ko gre za nepogodbeno odškodninsko odgovornost. V konkretnem primeru je bil navedeni 14 dnevni rok krepko prekoračen, čeprav tožena stranka ni imela nobenih razlogov za to, da odškodnine ni izplačevala v tem roku, niti ni imela ugovorov v tej smeri, pa tudi sodišče ni obrazložilo, zakaj se odškodnina ne bi mogla izplačati v tem roku. Izvajanja sodišča prve stopnje v trajanju sodnega postopka nepotrebna in nerelevantna, v delu, kjer sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka z nobenim procesnim dejanjem ni zavlačevala postopka pa ne vzdržijo resne kritike, saj že sam sodni postopek pomeni dovolj dolg odlog izplačila odškodnine, čeprav tožena stranka v sodnem postopku res ni nič zavlačevala. Dejstvo, da se je tožena stranka pustila tožiti in tožniku v predpravdnem postopku ni ponudila in izplačala primerne odškodnine, je največja zloraba pravice do sodnega varstva. Glede na trajanje sodnih postopkov in sodne zaostanke je tožena stranka s tem, da je bila pasivna in se pustila tožiti, zavlekla postopek za več kot dve leti. Pritožnik navaja, da sodišče tudi napačno razlaga 919. čl. ZOR, saj njegov 1. odst. z določitvijo 14 dnevnega izpolnitvenega roka postavlja sicer izpodbojno domnevo, da se da odškodninski primer reštii v roku 14 dni, to domnevo pa lahko izpodbija zavarovalnica, ne pa namesto nje sodišče. Zavarovalnica mora dokazati, da so obstajali zadržki, zaradi katerih ni mogla ugvotoviti obstoja obveznosti z njenega zneska in je za to potrebovala čas. V zvezi s tem je potrebno upoštevati temeljna načela ZOR iz 12., 13., 17. in 19. člena, ki nalagajo toženi stranki aktiven pristop k reševanju odškodninskega primera. Pritožnik tudi navaja, da je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje razbrati, da je po mnenju sodišča postala višina oz. obseg nepremoženjske škode pri tožeči stranki znan šele s pribavo izvedenskega mnenja, s čimer pa se pritožnik ne strinja in to v pritožbi podrobneje obrazlaga ter navaja, da je obseg oz,. višina škode postala znana z dnem, ko je bilo končano zdravljenje tožnika, to pa je bilo dne 11.6.1998, obseg nepremoženjske škode pa se dokazuje z zdravstveno dokumentacijo, katero je tožnik predložil. Poleg tega navaja, da je načelno stališče prvostopnega sodišča, da je za ugotavljanje višine oz. dokončnega obsega škode potrebno izvedensko mnenje, saj tega tožena stranka ni navajala in je sodišče kršilo načelo dispozitivnosti in po uradni dolžnosti zagovarjalo toženo stranko. Nadalje pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni obrazložilo, zakaj meni, da tožena stanka ni mogla v roku 14 dni ugotoviti višine oz. obsega škode. V nasprotju s pravili pravnega sklepanja je tudi obrazložitev na tretji strani, ko se očita tožniku, da od tožene stranke ni zahteval predujma. Tožnik je zahteval več, saj je zahteval plačilo odškodnine, v zahtevku za več pa je vsebovan tudi zahtevek za manj. Še bolj neutemeljene so navedbe, da bi moral tožnik toženi stranki ponuditi, da je pripravljen sprejeti ponujeno odškodnino kot predujem, saj bi to tožena stranka lahko nakazala na sodni depozit ali kot akontacijo, saj lahko zavarovalnica na sporni del vedno plača kot akontacijo. Glede očitka tožniku, da bi moral sam pribaviti izvedensko mnenje pritožnik navaja, da takšna mnenja na sodišču ne veljajo, ker jih zavarovalnice ne priznavajo, niti jih ne prizna sodišče v okviru pravdnih stroškov, zato je v pravdi potrebno pribaviti in plačati novo mnenje. Zaradi tega je od oškodovanca glede na ceno mnenja prveč zahtevati, da bi mnenje pridobil že pred pravdo. Sicer pa je tožnik zavarovalnici predlagal angažiranje izvedenca, pa tožena stranka na ta predlog ni odgovorila, ni dala soglasja, niti ni sama angažirala izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede dejstva, kdaj je bila tožena stranka seznanjena z obsegom nepremoženjske škode. Tožnik je v pripravljalnem spisu dne 20.89.2000 zatrdil, da je bil toženi stranki obseg nepremoženjske škode znan z zaključenim zdravljenjem dne 11.6.1998, s tem dnem je bila tožena stranka seznanjena z obsegom nepremoženjske škode. Ker tožena stranka tega ni prerekala, se po sistemu afirmativne litiskontestacije šteje, da so neprerekana dejstva priznana. Na podlagi tako ugovorajnega dejanskega stanja je materialno pravno mogoče zaključiti, da je bila tožena stranka že tega dne v plačilni zamudi. Pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov Višjega sodišča v Ljubljani, ki je s prvo sodbo II Cp 1886/2000 prvostopenjskemu sodišču naložilo zvišanje odškodnine, pri tem pa sodišče prve stopnje navaja cel kup bolj ali manj utemeljenih razlogov, zakaj toženi stranki ni potrebno plačati povišane odškodnine. Pritožnik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka glede odmere pravdnih stroškov, ker je izrek v pravdnih stroških delno nerazumljiv, glede prisojene obresti od zneska 245.975,00 SIT, katere je sodišče prisodilo za čas od izdaje sodbe prve stopnje dalje. Tu ni jasno, ali gre za prevaro ali za drugo prvostopno sodbo. Če gre za drugo sodbo, je sodišče prve stopnje odločilo v škodo tožnika, da mu gredo obresti šele od 9.3.2010, čeprav so bili stroški prisojeni že s sodbo z dne 11.10.2000 z obrestmi od tega dne. Višje sodišče v razveljavitvenem sklepu odločbe o stroških razveljavilo, vendar pa sodišče prve stopnje ne more sedaj prisoditi obresti od stroškov šele od 9.3.2000, ker bi to pomenilo spremembo v škodo tožnika, čeprav je zgolj tožnik vložil pritožbo - prepoved reformatio in peius, pritožba pa pritožniku ne more iti v škodo. Pritožnik predlaga, da se pritožbi ugodi in se mu prisodi še nadaljno odškodnino v višini 450.000,00 SIT ter celotno zaznamovane pravdne stroške z obresti. Pritožba ni utemeljena. S pritožbo pritožnik neutemeljeno izpodbija odločitev prvostopnega sodišča, s katerim je to zavrnilo tožnikov zahtevek za zvišanje odškodnine zaradi preteka časa od nastanka škode do odmere odškodnine. Odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka odmere odškodnine mora imeti po ustaljeni sodni praksi utemeljene razloge v zavlačevanju postopka s strani ene od strank ali v zlorabi procesnih pravic stranke. Pri tem gre za pravni standard, ki ga ni mogoče izraziti v neki časovni meji, od katere naprej se šteje, da gre za dolgo čakanje na odmero odškodnine. Ustavno je strankam zagotovljena pravica do enakega sodnega varstva, zato je potrebno v vsakem posameznem primeru posebej presoditi, ali je šlo res za tako dolg postopek s takimi procesnimi razpolaganji, ki zahtevajo odmero iz tega naslova povečane odškodnine. V konkretnem primeru drugostopno sodišče ugotavlja, da je celotni postopek s strani obeh strankk tekel korektno in zavlačevanja postopka ali celo zlorab procesnih pravic ni mogoče ugotoviti. To v pritožbi potrjuje tudi pritožnik, ko priznava, da tožena stranka sodnega postopka ni zavlačevala. Sodišče druge stopnje ni moglo slediti naziranju tožnika, da največjo zlorabo pravice do sodnega varstva predstavlja dejstvo, da se je tožena stranka pustila tožiti, saj je, kot je že navedeno, že z ustavo strankam zagotovljena pravica do enakega sodnega varstva, zaradi česar samo dejstvo, da je bilo tožniku za odmero odškodnine potrebno vložiti tožbo zoepr toženo stranko, ne more predstavljati zlorabe njenih pravic. Tožba v predmetni zadevi je bila vložena dne 1.12.1998, prva sodba sodišča prve stopnje, s katero je bila odmerjena odškodnina, pa je bila izdana dne 11.10.2000, torej prej kot v dveh letih, kar ne predstavlja take dolgotrajnosti postopka, da bi tožniku šla pravica do povišane odškodnine. Poleg tega sodišče ugotavlja, da sicer že pravnomočno prisojena odškodnina tožniku ustreza tudi času čakanja na odškodnino od vložive pritožbe, kar je razvidno že iz primerjave samega prvotnega tožbenega zahtevka, uveljavljenega v tožbi, z dne 2.12.1998, z odškodnino, prisojeno z odločbo sodišča prve stopnje z dne 11.10.2000, ki je bila potrjena s strani drugostopnega sodišča. Tožnik je namreč prvotno v tožbi uveljavljal odškodninski zahtevek v skupni višni 2.605.138,00 SIT, z navedeno sodbo pa mu je bila odmerjena odškodnina v višini 2.705.138,00 SIT. Dodatno upoštevanje trajanja postopka pri odmeri odškodnine potrjuje tudi primerjava prisojene odškodnine z zahtevkom tožnika naslovljenim na toženo stranko pred vložitvijo tožbe v predmetni zadevi dne 24.9.1998, v katerem je tožnik zahteval odškodnino v skupni višni 2.057.200,00 SIT. S tako odločitvijo sodišča in upoštevanjem časa čakanja na odškodnino, ki se odraža v višini prisojene odškodnine, pa je bilo zagotovljeno tudi spoštovanje oziroma upoštevanje vseh tistih temeljnih načel obligacijskega prava, na katere se v pritožbi sklicuje tožnik. Pritožba sodišču prve stopnje tudi zmotno očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zahtevek za zvišanje odškodnine zaradi preteka časa pomeni zahtevek za ponovno oziroma dodatno odmero odškodnine, odmera odškodnine pa pomeni uporabo materialnega prava, na pravilno uporabo materialnega prava pa sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zaradi tega pritožbene navedbe, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je navajalo razloge, zakaj odškodnine ni treba zvišati, čeprav tožena stranka ni podala nobenega ugovora v zvezi z zahtevkom za zvišanje odškodnine in čeprav tožena stranka zvišanju sploh ni ugovarjala oziroma ga ni prerekala, niti utemeljene in s strani prvostopnega sodišča s tem tudi ni bilo kršeno načelo dispozitivnosti. Smiselno enako velja glede očitka, da je sodišče izven predloga tožene stranke pomenilo, da je bil potreben izvedenec. Kot je navedlo že prvostopno sodišče, je pravilen obseg nepremoženjske škode v smislu kriterijev po 200. in 203. čl. ZOR lahko ugotovilo šele na podlagi izvedenskega mnenja, postavitev izvedenca medicinske stroke pa je po podatkih spisa že v odgovoru na tožbo zahtevala tožena stranka. Ugotovitev obsega škode je mogoča šele v trenutku, ko se posledice po zaključenem zdravljenju ustalijo, ugotovljen obseg škode pa je pogoj za odmero denarne satisfakcije. Ugotavljanje obsega nepremoženjske škode in posledična odmera denarne satisfakcije pa pomeni, kot je že navedeno, uporabo materialnega prava, na katero pravilnost sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pred ugotovitvijo obsega nepremoženjske škode predstavlja odškodninska terjatev tožnika ne čisto nedenarno terjatev, katere višino je v primeru spora potrebno šele ugotoviti, ugotovi in določi pa se (v primeru spora) šele s sodbo, zajeto terjatev tožnika in s tem obveznost tožene stranke ni mogla dospeti pred pravnomočnostjo sodbe, s katero je bil ugotovljen obseg škode in odmerjena odškodnina. Podana tudi ni očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo, ker ni obrazložilo, zakaj meni, da tožena stranka ni mogla v 14 - dnevnem roku ugotoviti višine oz. obsega škode. Isti očitek je pritožnik uveljavljal že v pritožbi zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje z dne 11.10.2000 in takrat se je drugostopno sodišče že opredelilo do te trditve oz. tega očitka pritožnika, takratno opredelitev pa sedaj tudi na kratko povzema: zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo lahko tečejo šele od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje, je dejstvo, zakaj tožena stranka ni mogla ugotoviti višine oziroma obsega škode v 14 - dnevnem roku, pravno nepomembno, sodišče pa je dolžno navesti le razloge o pravno pomembnih dejstvih. Pri tem pa drugostopno sodišče dodaja, da tudi določilo 919. člena ZOR, za katerega uporabo se zavzema pritožba, v drugem odstavku dovoljuje izplačilo odškodnine ali pogodbeno dogovorjene vsote po izteku 14-dnevnega roka iz 1. odst. 919. člena ZOR, če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas. V konkretnem primeru se je obveznost zavarovalnice oz. znesek obveznosti zavarovalnice ugotovil po sodni poti (kar je, kot je bilo že navedeno, nedvoumno ustavna pravica obeh pravdnih strank), njena obveznost (zavarovalnice) je bila ugotovljena z dnem izdaje prvostopne sodbe in šele po ugotovitvi njene obveznosti bi lahko tožena stranka prišla v zamudo, ki pa se po že pravnomočni odločitvi sodišča v tem delu sankcionira s prisojenimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje. Zaradi tega po mnenju sodišča druge stopnje tudi ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbe 919. čl. ZOR oz. zlasti na prvi odstavek 919. čl. ZOR v utemeljevanje zvišanja odškodnine zaradi preteka časa, neutemeljeni, pa so tudi pritožbeni očitki o nepravilni interpretaciji 919. čl. ZOR s strani sodišča prve stopnje in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede dejstva, da je bila tožena stranka seznanjena z obsegom nepremoženjske škode, saj je sodišče prve stopnje po mnenju drugostopnega sodišča pravilno ugotovilo, da je bilo za ugotovitev obsega nepremoženjske škode potrebno pridobili izvedensko mnenje, do česar se je sicer sodišče druge stopnje v tej obrzaložitvi že opredelilo in se v izogib ponavljanju le sklicuje na svoje predhodne navedbe. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni prerekala dejstva, da ji je bil obseg nepremoženjske škode znan z zaključenim zdravljenjem 11.6.1998. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbeni zahtevek po višini in predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke glede ugotovite obsega nepremoženjske škode (zaradi ugotovitve morebitnih zatrjevanih posledic bolečinskega obdobja ter predhodnih poškodb, ki bil ahko vplivale na potek in uspešnost zdravljenja). Na ta način je tožena stranka prerekala, da bi ji bil na obseg nepremoženjske škode, v času vložitve odgovora na tožbo, tj. dne 2.11.1999, s tem pa je posredno zanikala tudi, da ji je obseg škode bil znan že dne 1.6.1998. Končno je neutemeljena pritožba pritožnika tudi glede odločitve o pravdnih stroških. To sodišče je pritožbi tožnika z odločbo opr. št. II Cp 1886/2000 delno ugodilo in med drugim razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje (II P 1047/98) v delu, ki se je nanašal na stroške postopka. V novem sojenju je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo (III P 89/2001) ponovno odločilo tudi o stroških postopka in tožniku prisodilo zamudne obresti od zneska 245.975,00 SIT od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Glede na to, da je bila prva sodba sodišča prve stopnje (II P 1047(98) glede stroškov postopka razveljavljena, je torej očitno in ne more biti nejasno, da so pravdni stroški v višini 245.975,00 SIT, ki so tožniku priznani z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (III P 89/2001), priznan z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje druge sodbe sodišča prve stopnje, torej sodbe opr. št. III P 89/2001, ki je bila izdana dne 9.3.2001. S tako odločitvijo sodišča prve stopnje ni zagrešilo očitano mu bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je izrek v tem delu povsem razumjiv. Pri odločbi o stroških tudi ni podana kršitev načela prepovedi performatio in peius. Prepoved reformatio in peius po izrecni določbi 359. čl. ZPP velja le za spremembo sodbe s strani sodišča druge stopnje, ne pa za odločanje sodišča prve stopnje po razveljavitvi njegove sodbe s strani sodišča druge stopnje in vrnitvi v novo sojenje. V skladu s 4. odst. 163. čl. ZPP odloči sodišče o stroških s sodbo, s katero se konča postopek pred njim. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je končno z izpodbijano sodbo in s tem dnem je bilo odločeno tudi o stroških postopka, nastalih do tedaj. Šele z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil končan postopek pred sodiščem prve stopnje pa so zapadli tudi do tedaj nastali in priznani stroški, obresti pa je mogoče priznati le za čas od zapadlosti terjatve oziroma obveznosti dalje. Zaradi tega je bila odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu materialno pravno pravilna in ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, niti ne pomeni kršitve načela prepovedi refomatio in peius. Poleg tega je določitev sodišča glede povračila stroškov skladna tudi s tožnikovim tožbenim zahtevkom, postavljenim v pripravljalni vlogi z dne 22.1.2001, s katerim je tožnik od ostalih pravdnih stroškov (3. alineja točke 2 zahtevka) zahtval obresti od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje. Zaradi tega bi odločitev sodišča, s katero bi tožniku prisodilo zamudne obresti od teh ostalih pravdnih stroškov za čas od 11.10.2000 dalje, kot sicer v pritožbi zahteva tožnik, pomenila prekoračenje postavljenega tožbenega zahtevka. Na podlagi vsega navedenega je bilo potrebno v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo tožnika zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP.