Jedro

Upnik je predlagal nadaljevanje izvršbe na več dolžnikovih nepremičnin, torej na več predmetov izvršbe, zato je potrebno pri odmeri višine sodne takse uporabiti (tudi) sodno takso po tar. št. 4015 ZST-1, ki določa, da se taksa po tar. št. 4014 ZST-1 za drugo in vsako nadaljnje navedeno sredstvo oziroma predmet izvršbe poveča za 6,00 EUR. Vsaka nadaljnja nepremičnina, za katero je upnik predlagal nadaljevanje izvršbe, predstavlja nadaljnji predmet izvršbe, za katerega mora predlagatelj plačati (dodatnih) 6,00 EUR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upnika zoper plačilni nalog, opr. št. 139576/2011 z dne 7. 12. 2011. 2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik in navaja, da je dne 21. 11. 2011 vložil predlog za dovolitev novega sredstva izvršbe in zanj plačal sodno takso v višini 12,00 EUR ter priložil potrdilo o plačani sodni taksi. Trdi, da je bilo v predlogu predlagano le eno izvršilno sredstvo, in sicer izvršba na nepremičnine v lasti dolžnika, sodna taksa pa pravilno plačana v skladu s tar. št. 4014 ZST-1, ki znaša 12,00 EUR. Dodaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno odmerilo sodno takso tudi po tar. št. 4015 ZST-1, saj je bilo predlagano le eno izvršilno sredstvo, v okviru tega pa več predmetov izvršbe. Meni, da je potrebno tar. št. 4015 ZST-1 razlagati v smislu, da je za odmero takse odločilno število predlaganih sredstev izvršbe in ne posameznih predmetov v okviru tega sredstva. Drugačna interpretacija je v nasprotju s sodno prakso. Sklepno upnik predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, upnika oprosti plačila sodne takse za predlog za nadaljevanje izvršbe v višjem znesku od že plačanih 12,00 EUR, torej za 156,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je upnik dne 22. 9. 2011 zoper dolžnika vložil predlog za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine z zneskom glavnice 5.220.815,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2011 dalje. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o izvršbi, opr. št. VL 139576/2011 z dne 28. 9. 2011, s katerim je dovolilo predlagano izvršbo, in sicer z rubežem in cenitvijo dolžnikovih premičnih stvari, z rubežem plače, z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet, z izvršbo na deležu družbenika v družbi in z rubežem vrednostnih papirjev. Zoper navedeni sklep o izvršbi dolžnik ni ugovarjal. Dalje je iz spisovnih podatkov razvidno, da je upnik dne 21. 11. 2011 podal predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom (list. št. 20 – 21), in sicer z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi na sedemindvajsetih nepremičninah dolžnika, z ugotovitvijo njihove vrednosti ter s prodajo nepremičnin in s poplačilom iz zneska, dobljenega s prodajo na upnikov račun, sodišče prve stopnje pa je s sklepom z dne 6. 12. 2011 predlogu upnika ugodilo.

6. Upnik je ob vložitvi predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom plačal sodno takso v višini 12,00 EUR (list. št. 22). Zaradi premalo plačane sodne takse ga je sodišče prve stopnje s plačilnim nalogom z dne 7. 12. 2011 pozvalo, da v roku osmih dni od vročitve naloga plača sodno takso za predlog za nadaljevanje izvršbe po tar. št. 4014 in 4015 ZST-1 v znesku 156,00 EUR. Zoper navedeni plačilni nalog je upnik vložil ugovor iz razloga, da je sodišče sodno takso napačno odmerilo, vendar je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom njegov ugovor zoper plačilni nalog zavrnilo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče pri odmeri višine sodne takse upoštevalo, da je upnik ob vložitvi predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom plačal 12,00 EUR, zato mora plačati še 156,00 EUR, saj znaša sodna taksa za predlog za nadaljevanje izvršbe na sedemindvajsetih dolžnikovih nepremičninah 168,00 EUR.

7. Po presoji višjega sodišča se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na Zakon o sodnih taksah – ZST-1 in tar. št. 4014 ter 4015 ZST-1. Tako ZST-1 pri tar. št. 4014 določa, da znaša sodna taksa za postopek o predlogu upnika, po katerem naj sodišče poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov dovoli izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti, če je v predlogu navedeno samo eno sredstvo oziroma predmet izvršbe, 12,00 EUR. Ni dvoma, da je upnik z vlogo z dne 21. 11. 2011, poleg že dovoljenih izvršilnih sredstev, predlagal nadaljevanje izvršbe na dolžnikovih nepremičninah. Višje sodišče poudarja, da ZIZ v 30. členu izrecno in taksativno našteva sredstva izvršbe za uveljavitev denarne terjatve, tako med drugim določa, da sme sodišče kot sredstvo izvršbe dovoliti prodajo nepremičnine. Ker je upnik sodišču prve stopnje predlagal, da poleg že dovoljenih sredstev izvršbe dovoli izvršbo tudi na nepremičnine, je nastopil zakonski dejanski stan, po katerem se sodna taksa odmeri po tar. št. 4014 ZST-1, tj. v višini 12,00 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni spregledalo, da je upnik predlagal nadaljevanje izvršbe na sedemindvajsetih nepremičninah, ki so v lasti dolžnika in ki so individualizirane v upnikovem predlogu in sklepu o nadaljevanju izvršbe z dne 6. 12. 2011. Opozoriti je potrebno na določbo 32. člena ZIZ, kjer je v prvem odstavku opredeljeno, da je lahko predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. Ker je upnik predlagal nadaljevanje izvršbe na več dolžnikovih nepremičnin, torej na več predmetov izvršbe, je bilo potrebno pri odmeri višine sodne takse uporabiti tudi sodno takso po tar. št. 4015 ZST-1, ki določa, da se taksa po tar. št. 4014 ZST-1 za drugo in vsako nadaljnje navedeno sredstvo oziroma predmet izvršbe poveča za 6,00 EUR. Skladno z gramatikalno razlago navedene zakonske določbe je pravilna zgolj tista interpretacija tar. št. 4015 ZST-1, kjer vsaka nadaljnja nepremičnina, za katero je upnik predlagal nadaljevanje izvršbe, predstavlja nadaljnji predmet izvršbe, za katerega mora predlagatelj plačati (dodatnih) 6,00 EUR. Ker je upnik predlagal, da sodišče prve stopnje dovoli nadaljevanje izvršbe na sedemindvajsetih nepremičninah, ki so v lasti dolžnika, pri tem pa je že plačal 12,00 EUR, kar ustreza njegovi taksni obveznosti po tar. št. 4014 ZST-1, je upnik dolžan poravnati še preostalih 156,00 EUR, kar predstavlja 6,00 EUR za vsako izmed nadaljnjih šestindvajsetih nepremičnin. Stališče upnika, da več različnih nepremičnin (kot predmetov izvršbe) spada v okvir izvršbe na nepremičnini (kot sredstva izvršbe), je napačno, saj ZST-1, prav tako tudi določbi 30. in 32. člena ZIZ, razlikuje med sredstvi in predmeti izvršbe, od njihovega števila pa je odvisna tudi višina taksne obveznosti, in sicer v povezavi s predlaganim nadaljevanjem izvršbe.

8. Višje sodišče zaključuje, da je upnik, ki predlaga nadaljevanje izvršbe na sedemindvajsetih dolžnikovih nepremičninah, dolžan plačati sodno takso v višini 168,00 EUR, in sicer na podlagi obeh tar. št. 4014 in 4015 ZST-1. Ker je upnik iz naslova sodnih taks že plačal 12,00 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno izdalo plačilni nalog, s katerim je upniku naložilo plačilo (preostalih) 156,00 EUR. Zatrjevana drugačna sodna praks sodišč prve stopnje ne more biti razlog za drugačno odločitev višjega sodišča, saj nepravilna uporaba materialnega prava ne more biti razlog za potrditev takšne prakse.

9. Upoštevaje zgornjo obrazložitev in ker je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in pri tem ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, je višje sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.