Jedro

Odpoved PZ je nezakonita, če ni vročena delavcu. Zato bi moral delodajelec delavcu odpoved PZ vročiti na naslov, ki mu ga je delavec posredoval za čas dela v RS, ne glede na to, ali je delavec na tem naslovu dejansko bival ali ne, ne pa opraviti vročitev odpovedi PZ prek oglasne deske delodajalca po 3. odstavku 87. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje s toženo stranko dne 7.6.2004 prenehalo nezakonito in da mu še traja (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od

7.6.2004 dalje vpisati v delovno knjižico delovno dobo in obračunati plačo, kot bi jo prejel, če bi bil zaposlen pri toženi stranki, po izplačilu davkov in prispevkov pa tožniku izplačati za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega plačilnega dne dalje do plačila, obračunati regres za letni dopust za leto 2004 v višini, kot preostalim delavcem tožene stranke, od regresa odvesti akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od njegove dospelosti dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (2. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama za nedoločen čas in zahtevek po izplačilu solidarnostne pomoči v višini 508.082,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.7.2004 dalje (3. točka izreka). Sklenilo je, da je tožba v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, zavrže in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 76.950,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.12.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče je v sodbi ugotovilo, da je tožeča stranka res krivdno zavrnila ponujeno delo, vendar pa tožena stranka ni postopala zakonito pri odpovedi delovnega razmerja. Odločitev sodišča je v nasprotju z razlogi sodbe, saj je sodišče zanesljivo ugotovilo, da je pri tožniku podana krivda, da ni nastopil delovnega razmerja, s čimer je huje kršil delovno, pogodbeno in zakonsko obveznost po 31. členu Zakona o delovnih razmerjih.

Sodišče je kot nosilni razlog sodbe navedlo, da bi toženec moral o prenehanju delovnega razmerja tožniku vročiti odpoved na naslovu, na katerem pa tožnik, kot je sam priznal, ni več živel, naj bi pa na njem dvigoval pošto. Tožena stranka se sprašuje, kako lahko dviguje pošto na naslovu, kjer ne živi. Meni, da imajo pravila procedure funkcijo izvrševanja in uresničevanja materialnih pravic in nikakor niso sama sebi namen. Odločitev sodišča bi bila pravilna samo v primeru, če bi sočasno ugotovilo neupravičenost ravnanja tožene stranke oziroma bi bila smiselna, če bi sodišče zahtevalo odpravo kršitve, t.j. da izpelje postopek vročanja na podlagi procesnih garancij. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede vročanja. Kljub dejstvu, da je tožnik sam izpovedal, da na naslovu P. ne živi več, da gre za tujega državljana, upoštevajoč okoliščino, da je bil tožnik pri tem dve leti odsoten, je nerazumljivo insistiranje, da bi vročitev morala biti opravljena na naslovu P. Ključno je stalno ali začasno prebivališče, ne pa domneva, ki temelji na izvaji tožnika, da dviguje pošto. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je namreč ugovarjala tudi, da se pogodba o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas sploh ni začela izvajati, ker tožnik ni začel delati. Ti dve situaciji pa sta zajeti s splošno normo po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva in na ta dejstva pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere se sklicuje pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da naj bi tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). Sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki naj bi predstavljal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga je izdal direktor tožene stranke dne 28.6.2004, namreč nima navedene pravne podlage in tudi ne vsebine, kot to določa 86. člen ZDR.

Glede na tak dokazni zaključek, je zato sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izdana na zakonit način. Ugotovilo je, da tožena stranka ni postopala v skladu z določbo 2. odstavka 83. člena ZDR in tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni podala pisne obdolžitve in ga pozvala na zagovor ter, da tudi niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Že sama navedena kršitev s strani delodajalca, ki delavca sploh ni seznanil z razlogi, zaradi katerih naj bi mu izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi in mu omogočil zagovor, predstavlja tako kršitev, da je že iz tega razloga odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Bistvena, za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku sploh ni vročila pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Navajanje tožene stranke, da tožniku ni vročala sklepa o prenehanju delovnega razmerja iz razloga, ker tožnik ni imel začasnega prebivališča v Sloveniji, je neutemeljena. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje namreč izhaja, da je tožnik vsa pisanja s strani delodajalca in tudi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v spornem obdobju prejemal na naslov Prisoje 9, Koper, kar je bil tudi naslov tožnika zapisan v pogodbi o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko z dne 19.3.2004. Zato so vse pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z naslovom tožnika v Republiki Sloveniji in dolžnostjo tožene stranke, da mu vroča pisanje na navedeni naslov, neutemeljene. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala tožniku vročiti pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi na naslov, ki ga je tožnik posredoval toženi stranki za čas dela v Republiki Sloveniji.

Dejstvo, ali je tožnik na navedenem naslovu dejansko prebival ali ne, ni pomembno. Tožena stranka je bila namreč dolžna tožniku na navedeni naslov poslati odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma kot je sama imenovala sklep o prenehanju delovnega razmerja. Ker je bilo ugotovljeno, da tožena stranka tožniku pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni nikoli vročila, je sodišče prve stopnje že iz tega razloga utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev prenehanja delovnega razmerja.

Zaradi tako hudih kršitev v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je torej sodišče prve stopnje moralo razveljaviti samo odpoved. Zato sodišču prve stopnje sploh ni bilo potrebno izvajati dokaznega postopka v zvezi s samimi očitanimi kršitvami, saj tudi v primeru, da le-te obstajajo, sam izostanek pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomeni nezakonito odpoved.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker naj sploh ne bi "nastopilo" delovno razmerje, ker se pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, ni začela izvajati, ker tožnik ni začel delati.

Sodišče je namreč v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost prenehanja delovnega razmerja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 28.6.2004, t.j. v času trajanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas od 24.4.2004 do 23.4.2005, zato so te pritožbene navedbe same s seboj v nasprotju.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker v sporih o prenehanju delovnega razmerja tožena stranka zmeraj nosi svoje stroške postopka, kot je bilo to določeno za sporni primer v določbi 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94 in naslednji).