Jedro

Tožena stranka bi bila dolžna tožeči stranki izplačati protivrednost v denarju, če izpolnitev v naravi ne bi bila mogoča in bi šlo za nadomestno izpolnitev, ki bi zapadla šele z ugotovitvijo, da je izročitev lesa z lastnostmi, ki jih tožeča stranka opisuje sedaj v pritožbi, nemogoča. Sodišče se odloči za združitev pravd izključno iz razlogov ekonomičnosti postopka, pravde pa kljub združitvi ohranijo svojo samostojnost, zato gredo toženi stranki tako stroški, nastali v postopku po tožbi, kot stroški tožene stranke, nastali v postopku po nasprotni tožbi.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo z dne 29. 1. 2013 se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 4. točki izreka sodbe spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh plačati 881,33 EUR pravdnih stroškov.

V preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 2. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je v 15 dneh dolžna povrniti 1.287,12 EUR stroškov z odgovorom na pritožbo.

III. Pritožbi zoper sklep III Pg 3245/2008-71 z dne 9. 4. 2013 se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da stroški v izreku izpodbijanega sklepa znašajo 1,54 EUR.

IV. Pritožba zoper sklep III Pg 3245/2008-72 z dne 9. 4. 2013 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

K izpodbijani sodbi z dne 29. 1. 2013:

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče razsodilo:

1. sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 70692/2008 z dne 25. 9. 2008 se razveljavi tudi v prvem in četrtem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne,

2. tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 320,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2010 dalje do plačila,

3. zahtevek po nasprotni tožbi se zavrne v delu, v katerem tožena stranka zahteva plačilo 23.569,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2010 dalje do plačila in

4. tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve prepisa te sodbe plačati toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.334,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper 1., 2. in 4. točko izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje po drugem sodniku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka v celoti, v 15 dneh pod izvršbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je delno utemeljena.

K zahtevku po tožbi (pritožba zoper 1. točko izreka sodbe):

5. V uvodu pritožbe navedena dejstva, v zvezi s katerimi tožeča stranka meni, da so v izpodbijani sodbi ostala spregledana (točka A. - splošno pritožbe, o teh več v nadaljevanju), na pravilnost uporabljene materialnopravne podlage za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke niso vplivala, neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ni opravilo presoje bistvenih delov razmerja med strankama. Zmotno je namreč stališče pritožnice, da bi moralo sodišče ugotoviti pravno podlago, po kateri se je sporni les znašel pri toženi stranki, glede na pogodbo o delu, ker je bil les ostanek iz opisanega posla o predelavi lesa. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v obligacijskem razmerju med pravdnima strankama pogodbene podlage ni bilo. Tožena stranka je bila na podlagi pogodbe o delu (kot navede tudi pritožnica), v pogodbenem razmerju z M. Š., za katerega je les predelala, medtem ko za dejstvo, da se je les tožeče stranke nahajal pri toženi stranki, pogodbene podlage ni bilo. V tej situaciji zato ne gre za primere iz členov 620, 621 in 625 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (1), na katere se sklicuje pritožnica. Hkrati se tudi sama sklicuje na račun, ki ga je tožena stranka izstavila M. Š., tako stališče pa glede zahtevka po tožbi navsezadnje postavi pod vprašaj tudi aktivno legitimacijo tožeče stranke. Na neobstoj pogodbene podlage med pravdnima strankama nima nobenega vpliva niti dejstvo, da stroški hranjenja lesa niso nikoli bili predmet posebnega dogovora med toženo stranko in M. Š., ker so bili zajeti v ceni za dogovorjeno storitev.

6. Neposlovno obligacijo pa ustvarijo le primeri povzročitve škode, poslovodstva brez naročila in, kot v tej zadevi, neupravičene pridobitve. Zato je sodišče prve stopnje razmerje med strankama pravilno presojalo na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ. Zmotno je namreč stališče tožeče stranke, da ne gre za primer, ko je premoženje tožeče stranke (les) prešlo v sfero tožene stranke kot izpolnitev brez pravne podlage, kot je bilo obrazloženo zgoraj. Dejstvo prehoda premoženja je bilo sicer res v tesni zvezi s podjemno pogodbo med toženo stranko in M. Š., vendar tudi po presoji višjega sodišča ni bilo njen sestavni del, ne glede na to, da je bila tožena stranka, dokler je opravljala storitev predelave lesa, dolžna material, ki ji je bil izročen v predelavo, tudi hraniti. Tožeča stranka je v postopku sama trdila, da je z M. Š. sklenila pogodbo o gradnji hiš in s toženo stranko ni sklenila nobenega dogovora, da je bil dogovor o hrambi sklenjen med M. Š. in toženo stranko, pri čemer je tožeča stranka kupila les in uredila dobavo na dogovorjeno lokacijo, ves čas pa je ostala lastnica lesa.

7. Splošno pravilo o vračanju neupravičeno pridobljenega vsebuje 190. člen OZ, ki v prvem odstavku določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Primarno pravilo vračanja neupravičeno pridobljenega je torej vrnitev prejetega. Drži sicer stališče pritožbe, da zahtevek na vrnitev prejetega ni absolutno primaren oz. brezpogojen v vsakem primeru. Vendar je šele, kadar vrnitev prejetega ni mogoča (ker gre na primer za individualno določeno stvar, ki je uničena), neupravičeno obogateni dolžan nadomestiti vrednost tistega, kar je prejel (2).

8. Zaradi ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka istega lesa, kot ga je prejela, po 12. 11. 2007 nima več in ga zato ne more vrniti, tožeča stranka svoj denarni zahtevek namesto vrnitvenega utemeljuje tudi s trditvami v smeri „negeneričnosti oz. nenadomestnosti“ izročenega lesa (specifična vrsta lesenih tramov, naročenih pri avstrijskem proizvajalcu, ki so posebej sušeni in zlepljeni iz manjših kosov, ki jih v Sloveniji sploh ne proizvajajo, les pa se s časom tudi spreminja). Dejstvo, da toženi stranki ni uspelo dokazati svojih trditev, da les še vedno hrani, na nepravilno postavljen tožbeni zahtevek tožeče stranke nima vpliva, medtem ko je ostale trditve tožeča stranka prvič postavila šele v pritožbenem postopku, saj je pred tem trdila le, da je tožena stranka les porabila. Tožena stranka bi bila dolžna tožeči stranki izplačati protivrednost v denarju, če izpolnitev v naravi ne bi bila mogoča in bi šlo za nadomestno izpolnitev, ki bi zapadla šele z ugotovitvijo, da je izročitev lesa z lastnostmi, ki jih tožeča stranka opisuje sedaj v pritožbi, nemogoča. Take trditve pa niso bile del trditvene podlage tožeče stranke, zato jih višje sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker tožeča stranka v tožbi niti ni postavila kondikcijskega zahtevka, s pritožbenimi trditvami, da je v postopku navajala, da je bila pripravljena sprejeti tudi nadomestno količino novega lesa, ne more uspeti. Še več, v postopku pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka sama uveljavljala, da je les generično blago, ki ga je mogoče kadarkoli vrniti.

Pritožba zoper 1. točko izreka sodbe je zato neutemeljena.

K zahtevku po nasprotni tožbi (pritožba zoper 2. točko izreka sodbe):

9. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja dve bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, obe pa sta neutemeljeni. Prvo uveljavlja v zvezi z dejstvom, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi povzelo trditev tožene stranke, da je bila hramba med predelavo lesa brezplačna, v izreku sodbe pa odločilo, da je tožena stranka upravičena do stroškov hrambe za čas izvajanja predelave lesa. Bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana le, kadar so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih v nasprotju z izrekom sodbe. Povzetki trditev tožene stranke, na katere se sklicuje tožeča stranka, pa niso razlogi sodbe, niti taka odločilna dejstva. Odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z utemeljenostjo zahtevka tožene stranke (2. točka izreka sodbe), so namreč podani na strani 5 obrazložitve (povzetki trditev tožene stranke pa na strani 4 sodbe).

10. V tej zadevi med strankama ni sporno, da tožena stranka z zahtevkom, postavljenim v nasprotni tožbi, zahteva povračilo stroškov iz naslova ležarine in prestavljanja lesa v količini 28,44 m3, torej lesa, ki ni bil porabljen v predelavi v okviru podjemne pogodbe, sklenjene med M. Š. in toženo stranko. Toženi stranki je bilo namreč pred pričetkom opravljanja storitve za M. Š. dobavljeno skupaj 122,189 m3 lesa. Stranki pa se tudi strinjata, da je bila hramba lesa, ki je bil za M. Š. obdelan, vključena v ceno storitve, ki jo je plačal M. Š. To pa je glavni pritožbeni očitek v zvezi z drugo bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, in sicer ga tožeča stranka uveljavlja v zvezi z dejstvom, ki naj ga sodišče prve stopnje ne bi ugotovilo oz. se do tega ni opredelilo, da je namreč tožena stranka do 12. 11. 2007 izvajala z M. Š. dogovorjeno predelavo lesa, zato do tedaj pasivna legitimacija tožeče stranke, ki je bila zgolj dobavitelj lesa, ni podana, kajti šele po koncu posla med toženo stranko in M. Š. sta se pravdni stranki pričeli pogajati o nadaljnji usodi spornega lesa. Po mnenju pritožnice teh pravno pomembnih dejstev sodišče ni ugotovilo in ni presodilo bistvenih delov razmerja med strankama oz. razmerja med toženo stranko in M. Š., saj tožena stranka za čas izvajanja storitve predelave lesa posebne terjatve na plačilo spremljajočih stroškov nima ne zoper M. Š., ne zoper tožečo stranko.

11. Tožena stranka v tej zadevi zahteva povračilo stroškov, ki jih je imela v zvezi s stvarjo, ki je last tožeče stranke. Povračilo stroškov, potrebnih za vzdrževanje stvari, ima posestnik oz. imetnik stvari pravico zahtevati od lastnika stvari, torej od tožeče stranke (prim. tako določbo prvega odstavka 261. člena OZ o pridržani pravici upnika, kot tudi pravila vračanja pri neupravičeni pridobitvi in pravico pridobitelja do povračila stroškov po 194. členu OZ).

12. Da je do povračila stroškov tožena stranka upravičena vse od trenutka, ko je bil les pripeljan, in ne šele od takrat, ko je bil posel predelave lesa za M. Š. zaključen, pa izhaja iz dejanskega stanja, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe OZ o pogajanjih. Tožena stranka je namreč v nasprotni tožbi in nadaljnjih vlogah navedla, da so dogovori o hrambi lesa potekali pred pričetkom opravljanja storitve za toženo stranko (medtem ko so dogovori o odkupu lesa res pričeli teči šele, ko je bila storitev predelave lesa za M. Š. zaključena). Sodišče prve stopnje tega časovnega trenutka sicer ni izrecno navedlo, se je pa do tega opredelilo s tem, ko je po ugotovitvi, da med strankama ne skladiščna ne shranjevalna pogodba ni bila sklenjena, so pa med pravdnima strankama potekala pogajanja o hrambi lesa v povezavi z morebitno dodatno (torej ne najprej z M. Š. sklenjeno) podjemno pogodbo, stroške s skladiščenjem preostanka lesa tolmačilo z vidika kritja stroškov s pripravami na sklenitev pogodbe (prim. četrti odstavek 20. člena OZ). Tožena stranka je v svojih vlogah trdila, da je bil pogoj za hrambo celotne količine lesa (torej tudi morebitnega neobdelanega ostanka), protidajatev s strani M. Š. in tožeče stranke skupaj, ki bi za toženo stranko zgradili regale, kamor bi se les shranjeval. Tožena stranka je jasno navedla tudi, da ker do realizacije takšnega dogovora nikoli ni prišlo, je zato odpadel tudi kakršenkoli dogovor o hrambi (list. št. 59 spisa). To so torej tista pravno pomembna dejstva, ki jih je pri uporabi določb o kritju stroškov med pogajanji pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje.

13. Ne glede na to torej, da je pravilno stališče tožene stranke v pritožbi, ki tudi sicer med strankama ni sporno, da je bila hramba lesa sestavni del storitve tožene stranke, dokler naročilo M. Š. ni izpolnjeno (in je vanjo torej vključen le za M. Š. obdelani les, teh stroškov pa tožena stranka ne vtožuje), so glede na obrazloženo neutemeljene nadaljnje pritožbene trditve, da so se kakršnakoli dogovarjanja v zvezi s spornim lesom in zato torej tudi stroški z njegovo hrambo pričeli šele, ko se je ugotovilo, da ta ne bo porabljen. Tožena stranka je zatrjevano tudi dokazala, saj je o tem na zaslišanju izpovedal M. K. (list. št. 111 spisa), potrdil pa tudi zaslišani M. Š. (list. št. 112 spisa), da so namreč pogajanja o tem tekla že ob pričetku posla med M. Š. in toženo stranko, torej že od takrat, ko je bil les pripeljan k toženi stranki. Pritožbeni trditvi tožeče stranke je zato mogoče pritrditi le v delu, ki se nanaša na pogajanja o morebitnem odkupu lesa, kajti le slednja so se pričela šele po tem, ko je bilo ugotovljeno, da preostanek lesa ne bo porabljen oziroma, da do realizacije dogovora o postavitvi regalov ni prišlo, vendar slednje na odločitev ne vpliva.

14. Glede na navedeno je nadalje pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka ob zahtevku tožeče stranke, naj les vrne, do tožeče stranke iz naslova stroškov skladiščenja neporabljenega lesa terjatev, ki je do dne, ko je tožeča stranka vračilo zahtevala, tudi že zapadla. Iz pritožbeno neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, kdaj je bil les dokončno dobavljen, izhaja, da je bilo to 25. 6. 2007. Tožena stranka je torej do povračila stroškov iz naslova ležarine in prestavljanja lesa v količini 28,44 m3 upravičena od 25. 6. 2007. Pritožbeno stališče, da pred 12. 11. 2007 stroškovne posledice v smislu 20. člena OZ sploh niso mogle nastati, je zato napačno. S tem pa je odgovorjeno tudi na vprašanje, ki si ga tožeča stranka postavlja v pritožbi, in sicer, kakšno zvezo bi opisani zaključni dogovor o prevzemu nepredelanega lesa imel z morebitnimi drugimi bodočimi posli. Tožena stranka je namreč v postopku izkazala nasprotno od pritožbenih trditev, da sporni les toženi stranki naj ne bi bil izročen zaradi kakega bodočega posla.

15. Glede na zgoraj pojasnjeno so v zvezi s pridržno pravico izpolnjeni tudi pogoji, ki jih v nadaljevanju pritožbe še uveljavlja tožeča stranka, in sicer, da morata med strankami obstajati dve pravni razmerji: da retinent pridobi pravni naslov, na podlagi katerega je upravičen imeti dolžnikovo stvar v posesti, in razmerje, iz katerega izhaja retinentova terjatev, ki je dolžnik ob zapadlosti ne izpolni. V zvezi s prvim je tožeča stranka sama navedla, da je odredila dobavo blaga k toženi stranki v zvezi s podjemno pogodbo med M. Š. in toženo stranko. Drugo pa leži v dejstvu, da je bila, kot trdi tudi še v pritožbi, tožeča stranka ves čas lastnica lesa, v zvezi s katerim so nastali vtoževani stroški.

16. Pritožbene trditve o očitno pretiranem zavarovanju in utemeljenosti denarnega zahtevka tožeče stranke za odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi niso pravno relevantne, saj se nanašajo na tožbeni zahtevek po tožbi in na odločitev o stroških ležarine nimajo vpliva.

Pritožba zoper 2. točko izreka sodbe je zato neutemeljena.

K 4. točki izreka sodbe (odločitev o pravdnih stroških):

17. Z združitvijo pravd v skupno obravnavanje vsaka pravdna zadeva še naprej obstaja, le skupno se obravnavajo. Sodišče se odloči za združitev pravd izključno iz razlogov ekonomičnosti postopka, pravde pa kljub združitvi ohranijo svojo samostojnost, zato je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno priznalo tako stroške, nastale v postopku po tožbi (v katerem tožeča stranka ni uspela), kot stroške tožene stranke, nastale v postopku po nasprotni tožbi (v katerem je tožena stranka delno uspela). Pri tem je pravilno upoštevalo, da je tožena stranka nasprotno tožbo vložila v času že veljavnega novega Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), zato je stroške po nasprotni tožbi na tej materialnopravni podlagi tudi odmerilo, medtem ko je stroške pripravljalnih vlog tožene stranke v postopku po tožbi pravilno odmerilo še po stari Odvetniški tarifi, pri tem pa pravilno ocenilo tudi potrebnost posameznih vlog v postopku (prim. prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Zato pritožbena trditev, da je sodišče stroške toženi stranki neutemeljeno priznalo dvakrat, ni utemeljena.

18. Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem tožeča stranka uveljavlja, da je, upoštevaje vrednost zahtevka po nasprotni tožbi, sodišče za postopek po nasprotni tožbi napačno izračunalo, da je tožena stranka uspela s 13,40 %. Ker glede na vrednost spornega predmeta po nasprotni tožbi 23.889,60 EUR znesek 320,07 EUR, s katerim je tožena stranka uspela (in kolikor je tožeči stranki naloženo v plačilo), res predstavlja le 1,34 % uspeh, je višje sodišče v tem delu pritožbi tožeče stranke ugodilo.

19. Tožeča stranka je tako v postopku po nasprotni tožbi upravičena do plačila 1.340,78 EUR pravdnih stroškov (kar predstavlja 98,66% od 1.359,00 EUR odmerjenih pravdnih stroškov), tožena stranka pa do 32,18 EUR (kar predstavlja 1,34% od odmerjenih 2.401,58 EUR pravdnih stroškov).

20. V celotnem postopku je tako tožeča stranka upravičena do povračila 1.340,78 EUR, tožena stranka pa do 2.222,11 EUR (2.189,93 EUR po tožbi + 32,18 EUR po nasprotni tožbi). Po medsebojnem pobotanju je zato tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 881,33 EUR, zato je višje sodišče sodbo v izpodbijani 4. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

K odločitvi o pritožbenih stroških:

21. Tožeča stranka s pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku po tožbi in zahtevku po nasprotni tožbi (v zanjo neugodnem delu) ni uspela, uspela je le s pritožbo zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Glede na to sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je priglasila strošek nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tožbi skladno z OT v višini 625 točk, kar znaša 286,87 EUR, za postopek po nasprotni tožbi po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 700,00 EUR in materialne stroške po tar št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR ter 20% DDV. Skupaj z 78,87 EUR plačane sodne takse za odgovor na pritožbo ji gre zato 1.287,12 EUR.

K izpodbijanemu sklepu III Pg 3245/2008-71 z dne 9. 4. 2013:

22. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo tožeči stranki, da je poleg stroškov, določenih v 4. točki izreka sodbe z dne 29. 1. 2013, dolžna toženi stranki v 15 dneh plačati še pravdne stroške v višini 15,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

23. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

24. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

25. Pritožba je utemeljena.

26. Na pritožbene trditve o vplivu združitve pravd v skupno obravnavanje na odmero pravdnih stroškov je višje sodišče odgovorilo že v okviru presoje stroškovne odločitve v izpodbijani sodbi (prim. 17. točka obrazložitve). Iz razlogov, ki so prav tako že navedeni v sodbi (prim. 18. točka obrazložitve), pa je pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na delež uspeha tožene stranke v postopku po nasprotni tožbi.

27. Sodišče prve stopnje je skladno z napačno ugotovitvijo v sodbi, da je tožena stranka v postopku po nasprotni tožbi uspela s 13,40%, na isti način odmerilo tudi strošek dopolnilnega mnenja izvedenca (v višini 115,16 EUR) v izpodbijanem sklepu. Višje sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožena stranka do tega zneska upravičena le v 1,34% delu, kar znaša 1,54 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

K izpodbijanemu sklepu III Pg 3245/2008-72 z dne 9. 4. 2013:

28. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je vsaka od pravdnih strank dolžna priči U. D. v 15 dneh plačati potne stroške za pristop na narok za glavno obravnavo dne 15. 11. 2011 v višini 7,50 EUR na TRR, naveden v izpodbijanem sklepu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

29. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

30. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

31. Pritožba ni utemeljena.

32. Nobena od pravdnih strank stroška zaslišanja priče U. D. ni priglasila kot svojih stroškov pravdnega postopka, zato ne sodijo v odločitev o pravdnih stroških strank, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo, kot zmotno meni pritožnica. Pritožba, da bi moralo sodišče o njih odločiti skladno z izračunanim uspehom strank v postopku, zato prav tako ni utemeljena.

33. Tožeča stranka v pritožbi tudi ne izpodbija dejstva, da sta zaslišanje U. D. predlagali obe stranki, zato je odločitev, da vsaka povrne polovico teh stroškov, pravilna.

34. Ker pritožba ni utemeljena, prav tako pa v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Določbe o razmerju podjemne do prodajne pogodbe, kakovosti podjemnikovega materiala in podjemnikovih obveznostih v zvezi z napakami materiala.

(2) prim. Sklep VS RS III Ips 41/2011 z dne 11. 6. 2013.