20. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d. o. o., Ž. Ž., Z., ki jo zastopa B. B., odvetnik v V., na seji senata dne 3. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1235/2002 z dne 10. 3. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 65/00 z dne 21. 6. 2002 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Carinarnica Sežana je pritožnici naložila plačilo carinskega dolga v znesku 2.265. 033 SIT za blago (tekstilna konfekcija), ki je bilo prijavljeno v tranzitni postopek, pa ni bilo predano namembni Carinski izpostavi Obrežje in ni izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Carinska uprava Republike Slovenije je pritožbo pritožnice zoper tako odločitev prvostopnega upravnega organa zavrnila. Strinjala se je z njegovim stališčem, da je pritožnica odgovorna za plačilo carinskega in davčnega dolga, ker je kot zavezanka iz drugega odstavka 125. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/05 – v nadaljevanju CZ) v skladu s četrtim odstavkom 24. člena Pravilnika o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95 in nasl.) vpisana v polje 50 enotne carinske listine kot glavna zavezanka. Ugotovila je tudi, da je bil carinski dolg pravilno obračunan kljub temu, da se je prvostopni upravni organ glede nastanka carinskega dolga v obrazložitvi nepravilno skliceval na 144. člen CZ (carinski dolg pri nezakonitem vnosu blaga), pravilno pa bi se moral na 145. člen CZ (carinski dolg pri odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora). Oba upravna organa pa sta se strinjala, da je ugotavljanje morebitne kazenske odgovornosti pooblaščene osebe carinskega organa predmet kazenskega postopka in ne vpliva na pritožničino odgovornost za plačilo carinskega dolga. Upravno sodišče je pritožničino tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča. Strinjalo se je s stališčem, da je v skladu s 125. členom CZ pritožnica kot glavna zavezanka odgovorna za pravilno izvedbo tranzitnega postopka, ne pa oseba, ki naj bi blago odstranila izpod carinskega nadzora. Ugotovilo je tudi, da se je Carinarnica Sežana nepravilno sklicevala na 145. člen CZ, saj je v obravnavanem primeru obračun carine utemeljen na 146. členu CZ (carinski dolg zaradi neizpolnjevanja dolžnosti).

2.Pritožnica v ustavni pritožbi navaja razloge, zaradi katerih meni, da je odločitev Vrhovnega sodišča nepravilna. Meni, da bi moral v obravnavanem primeru na podlagi prve alineje 145. člena CZ carinski dolg plačati tisti, ki je blago odstranil izpod carinskega nadzora, ne pa pritožnica. Zato naj bi bilo popolnoma napačno stališče Vrhovnega sodišča, da ugotavljanje kazenske odgovornosti pooblaščene osebe carinskega organa ne vpliva na odgovornost pritožnice za plačilo carinskega dolga, zaradi česar se sodišču v tem sodnem postopku ni bilo treba ukvarjati z ravnanjem carinikov. Ker sodišče ni ugotovilo, da bi morala carinski dolg plačati oseba, ki je blago odstranjevala izpod carinskega nadzora, naj bi bila pritožnici kršena pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do povračila škode (26. člen Ustave). Pravica iz 22. člena Ustave naj bi ji bila kršena tudi zato, ker je kazenski postopek, v katerem se je ugotavljala kazenska odgovornost carinikov v zvezi z odstranjevanjem blaga izpod carinskega nadzora, zastaral, zaradi česar naj ji ne bi bilo zagotovljeno varstvo pravic v kazenskem postopku tako kot drugim oškodovancem. Kršitev pravice iz 22. in 25. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z zatrjevanjem pritožnice, da v obravnavanem primeru ni šlo za običajni tranzitni postopek, ampak za primer, ko je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, in da je carinski zavezanec za carinski dolg tista oseba, ki je blago odstranila izpod carinskega nadzora. Ker naj sodišče ne bi obravnavalo dejstev, ki so očitna, relevantna in v prid pritožnici, po mnenju pritožnice sojenje ni bilo pošteno. Upravnemu sodišču očita, da ni opravilo glavne obravnave, čeprav bi jo po zakonu moralo. Ker je postopek pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem trajal pet let, naj bi ji bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave.

B.

3.Navedbe pritožnice, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo (navedbe, da ne gre za tranzitni postopek, navedbe o nepravilni uporabi določb CZ oziroma navedbe o nepravilni določitvi carinskega zavezanca), pomenijo predvsem očitek zmotne uporabe prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor zmotne uporabe prava.

4.Kolikor je pritožničin očitek o popolni napačnosti stališča Vrhovnega sodišča, da ugotavljanje kazenske odgovornosti pooblaščene osebe carinskega organa ne vpliva na odgovornost pritožnice za plačilo carinskega dolga, razumeti kot očitek o arbitrarnosti odločitve oziroma kot očitek o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave (ki pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave na področju sodnega varstva pravic), pa je ta neutemeljen. Oceno arbitrarnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati, saj sta sodišči navedli bistvene pravne argumente za svojo odločitev. Pritožnici sta pojasnili, da CZ vsebuje številne določbe procesne narave, ki jih morajo upoštevati stranke v carinskem postopku, če se želijo izogniti domnevi, da je bilo carinsko blago dano v prost promet, preden je bil izveden carinski postopek ter so bile plačane carine in druge uvozne davščine. Med te določbe sodi tudi obveznost prevoznika (pritožnice) iz prvega odstavka 125. člena CZ, ki se je z vpisom v polje 50 enotne carinske listine kot zavezanka zavezala nositi plačilo carine ter drugih uvoznih davščin v primeru, če ta obveznost ne bo izpolnjena. Ker pritožnica te obveznosti ni izpolnila (blago ni bilo predano namembni carinarnici), je po stališču Vrhovnega sodišča v skladu s prvim in drugim odstavkom 146. člena CZ kot glavni carinski zavezanec dolžna plačati carinski dolg. Glede na navedeno obrazložitev je neutemeljen tudi očitek pritožnice, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z zatrjevanjem pritožnice, da v obravnavanem primeru ni šlo za običajni tranzitni postopek, ampak za primer, ko je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, in da je carinski zavezanec za carinski dolg tista oseba, ki je blago odstranila izpod carinskega nadzora.

5.Pritožnica kršitve pravice iz 22. člena Ustave tudi ne more utemeljevati z navedbo, da ji je bila pravica do enakega varstva pravic kršena zato, ker je kazenski postopek, ki je tekel v zvezi z odgovornostjo carinikov za kaznivo dejanje tihotapljenja blaga, zastaral. Kazenski postopek namreč ni predmet presoje v obravnavanem primeru.

6.Očitno tudi ne gre za kršitev pravice iz 26. člena Ustave. Ta določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Neuspeh s pravnimi sredstvi pa ne predstavlja takega protipravnega dejanja.

7.Z vidika 22. člena Ustave bi bil lahko relevanten tudi očitek pritožnice, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave. Vendar pritožnica te domnevne kršitve ni uveljavljala v pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča. Po določbi 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je eden izmed pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva. To ne pomeni le, da mora pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. Navedeno pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi. Ker pritožnica tega ni storila, njenih navedb o kršitvi 22. člena Ustave, ker Upravno sodišče ni opravilo glavne obravnave, Ustavno sodišče ni moglo upoštevati.

8.Pritožnica sodišču očita, da ji ni zagotovilo poštenega sojenja (22. in 23. člen Ustave), ker naj ne bi obravnavalo dejstev, ki so očitna, relevantna in v njeno korist. Ker je očitek pavšalen, ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Zgolj dejstvo, da je odločitev sodišč drugačna od tiste, s katero bi soglašala pritožnica, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice do poštenega sojenja.

9.Pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem sodnem postopku. Posamezniki imajo kljub ugotovljeni neskladnosti pravne ureditve z Ustavo (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, Uradni list RS, št. 92/05 in OdlUS XIV, 72) do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ker pritožnica ni izkazala, da bi to sodno pot že izkoristila, ni podana procesna predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči

10.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan