Jedro

Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, zato njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se opravijo odločbe tožene stranke št. ... z dne 7. 3. 2011 in z dne 22. 6. 2011 ter se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z dnem 8. 12. 2010 in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine z dnem 8. 12. 2010, ter je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni ugodilo predlogu tožnika, da zasliši tožnikovega lečečega nevrokirurga dr. A.A. in na podlagi zaslišanja le tega postavi drugega sodnega izvedenca nevrokirurške stroke. Postavljeni sodni izvedenec je namreč podal mnenje, da je po pregledu MR z dne 26. 6. 2011 v konziliju z dr. B.B. (radiologom) ugotovil blage degenerativne spremembe spodnjih vretenc ledvene hrbtenice, pri čemer ni pomembnejše patologije kostne strukture in mehkih tkiv, zanesljivo tudi ne utesnitvenih elementov živčne strukture, in da objektivni klinični pregledi ne potrjujejo navedb o zdravstvenih težavah tožnika. Navedena ugotovitev je v nasprotju z izvidom in mnenjem specialista radiologa z dne 10. 9. 2010, kot tudi z mnenjem specialista radiologa z dne 18. 8. 2008. Prav tako je v nasprotju z izvidi specialista nevrokirurga med drugim tudi z dne 30. 3. 2011, kjer ta po pregledu MR L/S hrbtenice ugotavlja močno degeneriran in poseden prostor L5-S1, predvsem pa degeneriran disk s protruzijo na nivoju L4-L5. Že iz izvida specialista nevrokirurga z dne 8. 12. 2010 pa je po pregledu MR L/S hrbtenice ugotoviti močno degeneriran disk, predvsem na desni ter poseden i.v. prostor, na nivoju L4-L5 pa gre za protruzijo diska. Glede na navedeno je zaključek izvedenca, da gre predvsem za zelo poudarjene subjektivne težave v nasprotju z MR izvidi in drugo zdravniško dokumentacijo v spisu. Sodni izvedenec je na obravnavi zanikal strokovnost podaje mnenja s strani radiologa in zatrdil, da pacienta pozna le lečeči nevrokirurg. Na vprašanje glede stenozantnih sprememb je odgovoril, da je teh le za začetek. V nadaljevanju je povzel mnenje lečečega kirurga iz leta 2008 in na vprašanje glede mnenja tega kirurga v zvezi z močno degeneriranim diskom pojasnil, da je lečeči nevrokirurg kasneje dne 31. 5. 2011 zapisal, da so kasnejše slike MR LS hrbtenice pokazale, da diskusa hernije ni več, in da je pričel razmišljati, da gre za nestabilno hrbtenico. Izvedenec se kljub temu, da je menil, da pacienta najbolje pozna lečeči zdravnik, s slednjim ni posvetoval in to kljub temu, da se je lečeči nevrokirurg v letu 2012, 2013 odločil, da pri tožniku poskusi z operacijo. Ker sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu glede zaslišanja lečečega nevrokirurga in postavitvi drugega izvedenca, je bistveno kršilo določbe postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje: Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost odločb toženca z dne 7. 3. 2011 ter z dne 22. 6. 2011 ter odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu na tej podlagi prizna pravica do invalidske pokojnine.

Po 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na 2. odstavek citirane določbe se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (3. alinea) in v I. kategorijo invalidnosti, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti (1. alinea).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z dokončno odločbo z dne 22. 6. 2011 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom od 2. 3. 2011 dalje. Tožnik je zahteval razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotavljalo na podlagi listin v sodnem in upravnem spisu, z zaslišanjem tožnika, z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije II. stopnje ter s pomočjo sodnega izvedenca C.C., dr. med. spec. nevrokirurga. Slednji je tudi na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in osebnega pregleda tožnika ugotovil, da zaradi začetnih degenerativnih sprememb v hrbtenici tožnik ni sposoben polne fizične obremenitve kot fizični delavec, je pa sposoben za kakršnokoli drugo delo, ki ne zahteva fizične obremenitve, tudi za svoje poklicno delo kot avtomehanik. Ocenil je, da je invalidska komisija II. stopnje pravilno ocenila, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti v polnem delovnem času. Zmožen je opravljati drugo delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Tožnik se v pritožbi ponovno sklicuje na iste izvide in mnenja, ki jih je sodni izvedenec tako v pisnem mnenju, kot ustno na obravnavi podrobno obrazložil, upoštevajoč pri tem celotno razpoložljivo medicinsko dokumentacijo. Pojasnil je, da se je v zvezi z radiološkimi izvidi, na katere se je skliceval tožnik, in ki so zgolj v pomoč pri ugotavljanju nevrokirurških težav, posvetoval s D.D., dr. med. specialistom radiologom, ter nato glede nevrokirurških izvidov vztrajal, da zanesljivih znakov za kakršnokoli utesnitev živčnih struktur, ki so podlaga za operacijo, ni, in da gre pri tožniku zgolj za začetne degenerativne spremembe. Ker je sodni izvedenec na vsa vprašanja v zvezi z izvidi, ki jih tožnik ponovno izpostavlja v pritožbi, tekom postopka že jasno in strokovno prepričljivo odgovoril, je tovrstne pritožbene navedbe zavrniti kot neutemeljene.

Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je podlaga za odločitev zgolj medicinska dokumentacija do izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke, zaradi česar se tožnik neutemeljeno sklicuje na dokumentacijo iz leta 2012 do 2013, iz katere je razvidno, da naj bi se lečeči nevrokirurg odločil, da poskusi z operacijo. Medicinska dokumentacija do izdaje izpodbijanih odločb namreč ne daje podlage za drugačno odločitev, kot jo je, upoštevajoč izvedensko mnenje, sprejelo sodišče prve stopnje. Tudi iz odpustnega pisma lečečega nevrokirurga dr. A.A. z dne 31. 5. 2011 (A7) namreč izhaja, da se v tem času (torej do izdaje izpodbijanih odločb) ni odločil za kakršnokoli kirurško terapijo. Glede same potrebe po operaciji se torej mnenji sodnega izvedenca in tožnikovega lečečega kirurga v relevantnem obdobju (do izdaje izpodbijanih odločb) nista razlikovali, zaradi česar ni bilo potrebe, da sodišče prve stopnje sledi tožnikovemu dokaznemu predlogu po zaslišanju lečečega zdravnika ali celo po angažiranju drugega sodnega izvedenca. Obveznost sodišča je namreč, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev, to pa je sodišče prve stopnje tudi storilo. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Glede na dejstvo, da je tožeča stranka svoj predlog za postavitev novega izvedenca in zaslišanje lečečega nevrokirurga utemeljila predvsem s tem, da se je lečeči nevrokirurg v letu 2013, torej bistveno po izdaji dokončne odločbe odločil, da poskusi z operacijo, je sodišče ravnalo prav, ko je tak predlog zavrnilo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana, kot to zmotno meni tožeča stranka. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi bila medicinska dokumentacija, izdana po izdaji izpodbijanih dokončnih odločb tožene stranke, ki bi dokazovala poslabšanje zdravstvenega stanja tožnika, kvečjemu razlog za uvedbo novega postopka pri toženi stranki in bi bila torej razlog za priznanje novih pravic, kot rečeno pa ne more biti podlaga za presojo v tem postopku izpodbijanih odločb. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo enako dejansko stanje kot tožena stranka, je na podlagi 1. odst. 81. čl. ZDSS-1, tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.