Jedro

Če je bila tožba vložena pred osamosvojitvijo Republik Hrvaške in Slovenije, ostane sodišče, ki je bilo ob vložitvi tožbe krajevno pristojno po sporazumu med strankama, pristojno še naprej.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 4. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 704.444,00 SIT z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe) in ji povrniti za 86.915,00 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi (4. točka izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (3. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Navedla je, da nasprotuje podlagi in višini tožbenega zahtevka. Trdi, da je ugovarjala nepristojnost slovenskega sodišča, ker ima sedež v Republiki Hrvaški, kjer taka sodba ni izvršljiva.

Tožena stranka ni navedla, v katerem delu izpodbija sodbo, zato jo je pritožbeno sodišče skladno z določbo 1. odst. 365. člena ZPP preizkusilo v delu, s katerim pritožnica ni uspela, to je glede odločitve iz 2. in 4. točke izreka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožba je bila v tej zadevi vložena dne 18.6.1991, torej pred osamosvojitvijo Republike Slovenije in Republike Hrvaške. Takrat je bilo prvostopno sodišče nedvomno pristojno za odločanje v tej zadevi, ker sta stranki o tem sklenili sporazum po 70. členu ZPP (ki ga je tožeča stranka priložila tožbi). Po določbi 3. odst. 15. člena ZPP pa v primeru sprememb okoliščin, na katere se opira pristojnost sodišča, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej. Zato bi bil ugovor nepristojnosti neutemeljen, tudi če bi ga tožena stranka podala že v postopku na prvi stopnji. Vendar pa tega ni storila, ampak je pristojnosti ugovarjala prvič šele v pritožbi.

To pa pomeni, da bi bilo - tudi če slovensko sodišče sicer ne bi bilo pristojno - treba šteti, da je med strankama prišlo do tihe prorogacije pristojnosti, ki je v takem primeru dopustna po določbi 50. člena v zvezi z 2. odst. 49. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih. Pri tem pritožbeno sodišče le pripominja, da v pritožbi zatrjevano dejstvo, da sodba v Republiki Hrvaški ne bo izvršljiva, za odločitev o pritožbi tožene stranke ni upoštevno, ker za njegovo uveljavljanje ta stranka nima pravnega interesa.

Pritožbeno sodišče je torej ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlog za izpodbijanje sodbe prve stopnje ni podan. Glede vsebine same odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožena stranka ni obrazložila, v čem naj bi bila sodba napačna. Zato jo je v tem obsegu pritožbeno sodišče po določbi 2. odst. 365. člena ZPP preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb parvdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da nobeden od teh dveh pritožbenih razlogov ni podan. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v napadenem delu potrdilo prvostopno sodbo.