Jedro

Kaznivo dejanje nasilništva spada med kazniva dejanja zoper javni red in mir. Ne gre za osebno kaznivo dejanje, kar smiselno izhaja že iz kvalificirane oblike po drugem odstavku, ko dejanje iz prvega odstavka storita dve ali več oseb ali je bilo hudo ponižanih več oseb (torej najmanj tri). Ker je šlo pri obeh dejanjih pod točko 1. za začasno povezano nasilno in ogrožujoče ravnanje obtoženca, s katerim je na identičen način, v enakih krajevnih okoliščinah spravljal, najprej le oškodovanko, pozneje pa tudi oba oškodovanca, v podrejen položaj, ju gre pravno opredeliti kot eno samo kaznivo dejanje nasilništva.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi obdolženčevega zagovornika se po uradni dolžnosti izpodbijana sodba spremeni: v odločbi o pravni opredelitvi, tako da se dejanji pod točkama 1. a) in 1. b) pravno opredelita kot eno kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika; v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se obdolžencu za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika, opisano pod točkama 1. a) in 1. b) izreka, določi kazen 1 (eno) leto in 1 (en) mesec zapora, nakar se mu upoštevaje nespremenjeno določeno kazen za kaznivo dejanje pod točko 2. izreka, po 3. točki drugega odstavka 53. člena v zvezi s prvim odstavkom 53. člena Kazenskega zakonika, izreče enotna kazen 2 (dve) leti zapora, sicer pa se pritožba obdolženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi G. J. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in enega kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1. Za kaznivi dejanji nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 sta mu bili določeni kazni petih mesecev in desetih mesecev zapora, za kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku 296. člena KZ-1 pa kazen enega leta zapora, nakar mu je bila po 3. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen dveh let in dveh mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je bil obdolžencu v enotno kazen zapora vštet čas, ki ga je prestal v priporu od 29. 7. 2015 od 11.57 ure dalje. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan povrniti potrebne izdatke oškodovancev S. D. in V. P., po četrtem odstavku istega člena pa ga je sodišče oprostilo povrnitve ostalih stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika, obdolžencu postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zagovornik se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pravočasno pritožil (razen v delu glede oprostitve plačila stroškov postopka) iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbo o kazenskih sankcijah. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena, je pa bilo potrebno v pritožbeno izpodbijano sodbo poseči po uradni dolžnosti.

5. Po presoji izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo. Prav tako niso podane pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP.

6. Prvi sklop pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, je predvsem namenjen, po mnenju zagovornika nezanesljivim, neskladnim, in s tem neverodostojnim izpovedbam obeh oškodovancev. Tako glede oškodovankinega opisa dogodka z dne 21. 1. 2015 meni, da je na glavni obravnavi oškodovanka S. D. izpovedovala popolnoma drugače, kot je navajala 21. 1. 2015 na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon. Pritožnik zatrjuje, da naj bi šlo za povsem nasprotujoči si izpovedbi, a v nadaljevanju teh razlik v izpovedovanju oškodovanke niti ne konkretizira. V nasprotju s pritožnikom pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je oškodovanka o odločilnih okoliščinah predmetnega dejanja izpovedovala dovolj zanesljivo, da ji je sodišče prve stopnje lahko verjelo, kot je to tudi obrazložilo pod točko 10 izpodbijane sodbe. Obdolžencu opis dejanja pod točko 1. a) očita vpitje na oškodovanko, njeno naganjanje iz hiše, zmerjanje z izrazi, da je „kurba narkomanska“, grožnje „da ji bo razbil bučo, da ji bodo možgani ven padli“, zahtevanje 50,00 EUR, poteg torbice, ki jo je imela v rokah, vrženje oškodovanke na tla ter stiskanje na tleh ležeče za vrat in davljenje. Vsa ta ravnanja, ki gotovo pomenijo nasilno in ogrožujoče ravnanje zoper oškodovanko ter njeno spravljanje v podrejen položaj, je oškodovanka opisala pri podaji kazenske ovadbe. Res je, da se na glavni obravnavi 1. 9. 2015, torej več kot sedem mesecev po dogodku, vseh podrobnosti dogodka več ni spominjala, kar pa je sodišče prve stopnje prepričljivo pripisalo njeni starosti (87 let). Res sta oškodovanca S. D. in V. P. na glavni obravnavi 1. 9. 2015 različno opisovala dogodek z dne 12. 2. 2015. Po opisu dejanja naj bi tega dne obdolženec nanju vpil, ju zmerjal, proti njima zamahoval z rokami, ju sunil, da sta padla na tla, ko sta vstala, ju ponovno vrgel na tla, enako pa storil tudi izven hiše. Medtem, ko tudi v tem primeru pritožnik ni konkretiziral razlik v izpovedovanju, ki jih ima v mislih, pa je sodišče prve stopnje pri sprejemanju dokazne ocene verodostojnosti obeh prič pravilno izhajalo iz dejstva, da gre za osebi stari 87 oziroma 84 let. Po mnenju obrambe naj bi neverodostojnost izpovedovanja oškodovancev potrjevale tudi izpovedbe priče A. Š., ki je kot priča izpovedal, da naj bi obdolženec tudi brcal oškodovanca P. Brcanje oškodovanca obdolžencu v opisu dejanja z dne 12. 2. 2015 niti ni očitano, vendar pa ni priča A. Š. edini, ki ga je omenjal. Tudi policist A. M., ki je bil poslan v intervencijo v zvezi z dejanjem, je omenjal brcanje oškodovancev, ko je izpovedoval o tem, kaj naj bi mu neposredno po dejanju povedala. Brcanje oškodovancev je navedeno tudi v uradnem zaznamku policistov A. M. in B. P. z dne 12. 2. 2015. Kot že rečeno, brcanje oškodovanca ni niti del opisa predmetnega dejanja, vendar pa zgolj zaradi tega, ker ga na glavni obravnavi, za razliko od priče A. Š., oškodovanca nista omenjala, ni mogoče govoriti o njuni neverodostojnosti. Tudi sicer je imelo opisano ravnanje obdolženca z oškodovancema vse značilnosti nasilnega in ogrožujočega ravnanja ter spravljanja obeh oškodovancev v podrejen položaj, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Prav tako ne gre pritrditi pritožniku, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bilo v odločilnih dejstvih o poteku obeh dogodkov precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi zapisniki.

7. Pritožnik sicer soglaša, da je oškodovanka S. D. zadnji dogodek z dne 24. 7. 2015, ko ni šlo le za grdo in ponižujoče ravnanje zoper oškodovanko, temveč tudi njeno pretepanje s kvalifikatorno posledico - lahko telesno poškodbo, podrobno opisala. Vendar pa glede tega dejanja pritožnik zatrjuje, da ga ni videla nobena od prič. Priči R. Č. in A. Z. K. sta namreč slišali le glasno govorjenje, kletvice in žalitve. V zvezi z dejanjem z dne 24. 7. 2015 pa gre ugotoviti, da ga ni le oškodovanka podrobno in prepričljivo opisala, pač pa so njene izpovedbe potrjene tudi s pridobljeno zdravstveno dokumentacijo in izvedenskim mnenjem izvedenca sodnomedicinske stroke. Iz obvestila o telesni poškodbi, ki ga je izdala dr. B. K. (list. št. 24) izhaja, da je oškodovanko pregledala neposredno po obravnavanem dejanju, že ob 12.50 uri, in pri njej ugotovila udarnine goleni in rok. Izvedenec sodnomedicinske stroke je na podlagi oškodovankine medicinske dokumentacije opisal sledeče poškodbe, ki izvirajo iz obravnavanega dogodka: več podplutb po obeh rokah - desno samo ena na podlahti, levo pa več manjših posameznih; večja podplutba se je nahajala na levi goleni, podplutba z raztrganino pa še pod desno ključnico. Glede načina nastanka teh poškodb je ugotovil, da so podplutbe zapestij nastale ob prijemu obdolženca za roke oškodovanke in močnega stiska, raztresene podplutbe po celi levi roki ter podplutba na levi goleni in pod desno ključnico pa so nastale zaradi zadanih brc. Ugotovljene telesne poškodbe, ki imajo po zaključkih izvedenca vse lastnosti lahke telesne poškodbe, se torej ujemajo s tistim, kar je glede poteka dogodka navajala oškodovanka in je predmet opisa kaznivega dejanja pod točko 2 krivdoreka. Tudi glede slednjega je sodišče prve stopnje pravilno dognalo, da pomeni grdo in ponižujoče ravnaje ter pretepanje oškodovanke ter njeno spravljanje z nasilnim ravnanjem v podrejen položaj (točka 14 obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. V drugem delu pritožbe pa zagovornik sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP), v smislu kršitve obdolženčeve pravice do obrambe. Prepričan je namreč, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njegovemu dokaznemu predlogu za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, saj bi bilo mogoče le na ta način, glede na različna dognanja izvedencev prof. dr. M. B. Ž. T. (v predmetnem kazenskem postopku) in doc. dr. M. K. (v nepravdnem postopku Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. Pr 102/2015), odpraviti dvom ali je obdolženec mogel razumeti pomen očitanih mu dejanj in imeli v oblasti svoje ravnanje. Pritožnik poudarja, da je v dvomu vsak dokazni predlog v korist obdolženca in bi ga sodišče moralo izvesti. Svoje argumente za zavrnitev dokaznega predloga obrambe je sodišče prve stopnje v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP uspešno predstavilo pod točko 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov namreč ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, verodostojnost izvedenih dokazov pa prosto presoja, pri čemer mora svojo dokazno oceno ustrezno utemeljiti. Res je sicer, da je sodišče dolžno v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen (Vrhovno sodišče RS tako že v sodbi, opr. št. I Ips 211/2006, z dne 15.02.2007 in drugih), vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bili v predmetnem kazenskem postopku vsi dvomi glede obdolženčeve sposobnosti razumevanja pomena dejanja in obvladovanja ravnanja v času storitve inkriminiranih dejanj odpravljeni že z neposrednim zaslišanjem izvedenke dr. T. na glavni obravnavi 3. 11. 2015. V smislu določbe prvega odstavka 257. člena ZKP sodišče ponovi dokazovanje z istimi ali drugimi izvedenci, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je njihov izvid nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Poglavitno vprašanje, na katerega je morala izvedenka dr. T. odgovoriti se je nanašalo na obdolženčevo sposobnost razumevanja pomena dejanja in obvladovanja ravnanja in v skladu s to nalogo je tudi pristopila k izdelavi izvedenskega mnenja za potrebe predmetnega kazenskega postopka. Po drugi strani pa je bila naloga izvedenca dr. K. v nepravdnem postopku, da poda pisni izvid in mnenje o obdolženčevem zdravstvenem stanju, o obstoju duševne motnje, o tem ali ima hudi moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja ravnanja, ali morebitna duševna bolezen sama pomeni ogrožanje njegovega življenja ali hudo ogrožanje njegovega zdravja, da poda oceno o obstoju milejše možnosti zdravljenja z drugimi oblikami pomoči in o nujno potrebni dobi zdravljenja, če milejše oblike zdravljenja ne pridejo v poštev. Na vprašanje glede motene presoje realnosti in sposobnosti obvladovanja ravnanja je dr. K. odgovoril, da ta obstaja. Preiskovanec (sedaj obdolženec) po njegovem mnenju živi v svojem bolezensko namišljenem svetu, katerega vsebina je znana samo njemu. Njegovo mišljenje je kaotično, neorganizirano, pod vplivom bolezenskih prepričanj o vsemogočnosti, realnosti halucinatornih doživljanj, lastni uspešnosti in podvigih. Izvedenec zaključuje, da „pri tem ni jasen vzrok, ki je povzročil hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja“. Izvedenec dr. K. torej govori o hudi motenosti realnosti in sposobnosti obvladovanja. Izvedenki dr. T. so bili zaključki izvedenca dr. K. predstavljeni in do njih se je prepričljivo opredelila na glavni obravnavi 3. 11. 2015. Vztrajala je pri podanem mnenju in poudarila, da ji je bilo kot izvedenki psihiatrične stroke v kazenskem postopku naloženo, da ocenjuje razumske in voljne sposobnosti obdolženca za konkretna pretekla dejanja. Njegovo vedenje ob obravnavanjih dejanjih in po njih je imela možnost oceniti na podlagi spisovnega gradiva (zapisnikih), na podlagi česar ni prišla do zaključka, da obdolženec ne bi vedel za kaj gre ter da bi bilo njegovo vedenje del nekega psihotičnega dogajanja. Pri pregledu 9. 9. 2015 ni ugotovila dezorganizacije mišljenja niti zmotne interpretacije realnosti. Glede na to, da je torej izvedenka dr. Tomorijeva z argumenti, ki so bili oprti na dognanja psihiatrične stroke, poznavanje kazenskega spisa in opravljene preglede obdolženca, na glavni obravnavi, ob predstavitvi izvedenskega mnenja dr. K., prepričljivo obranila svoje mnenje, je sodišče prve stopnje imelo zanesljivo podlago za zavrnitev predmetnega dokaznega predloga obrambe. Svojo odločitev je prav tako ustrezno obrazložilo. Obramba zato ni uspela uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kot posledice zatrjevane kršitve obdolženčeve pravice do obrambe.

9. Ob uradnem preizkusu prvostopenjske sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev 4. točke 372. člena ZKP. Ta je podana, če je sodišče kazenski zakon prekršilo v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti. Konkretno gre za nepravilno pravno opredelitev kaznivega dejanja, ki se obdolžencu očita pod točko 1. izpodbijane sodbe. Dejanji pod točkama 1. a) in 1. b) sta bili v obtožnem predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 21. 7. 2015, številka Kt/2835/2015, pravno opredeljeni kot eno kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Na glavni obravnavi 1. 9. 2015 je okrožna državna tožilka obtožbo spremenila tako, da je ti dve dejanji pravno opredelila kot dve kaznivi dejanji nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, z obrazložitvijo, da gre za dva oškodovanca, kar pomeni, da je dejanji štela kot t. i. osebni kaznivi dejanji. V pravni opredelitvi, ki jo je sprejelo prvo sodišče, pa je slednje modifikaciji le navidezno sledilo, saj predmetni dejanji ni obravnavalo kot osebni, pač pa je vsak historični dogodek štelo za samostojno kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta tako okrožna državna tožilka kakor tudi sodišče prve stopnje postopala pravno zmotno, in da je bila pravilna pravna opredelitev predmetnega kaznivega dejanja po obtožnem predlogu z dne 21. 7. 2015. Kaznivo dejanje nasilništva po 296. členu KZ-1 spada med kazniva dejanja zoper javni red in mir iz XIX. poglavja KZ-1. Ne gre za osebno kaznivo dejanje, kar smiselno izhaja že iz kvalificirane oblike po drugem odstavku, ko dejanje iz prvega odstavka storita dve ali več oseb ali je bilo hudo ponižanih več oseb (torej najmanj tri). Ker je šlo pri obeh dejanjih pod točko 1. za časovno povezano nasilno in ogrožujoče ravnanje obtoženca, s katerim je na identičen način, v enakih krajevnih okoliščinah spravljal, najprej le oškodovanko, pozneje pa tudi oba oškodovanca, v podrejen položaj, ju gre pravno opredeliti kot eno samo kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Ob takšnem zaključku, je sodišče druge stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 394. člena ZKP po uradni dolžnosti spremenilo odločbo o pravni opredelitvi tako, da se dejanji pod točkama 1. a) in 1. b) pravno opredelita kot eno kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. 10. Podobno kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče prišlo do zaključka, da glede na obdolženčevo vztrajno ponavljanje kaznivih dejanj z elementi nasilja zoper isto oškodovanko, ko ga niti izrečene zaporne kazni več ne odvrnejo od takšnega ravnanja, zoper njega ne pride v poštev nobena druga kazenska sankcija, razen zaporne kazni. Tako je za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 pod točko 1. a) in b) obdolžencu določilo kazen enega leta in enega meseca zapora. Pri tem je, razen povratništva kot obteževalne okoliščine, obdolžencu upoštevalo, enako kot že sodišče prve stopnje, še visoko stopnjo krivde, da gre za dve dejanji, katerih žrtev sta bila dva precej starejša oškodovanca, ter da sta bili dejanji storjeni v času preizkusne dobe po prejšnji pogojni obsodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 23. 11. 2012, opr. št. I K 51614/2012. Tudi sodišče druge stopnje pri odmeri kazni ni našlo okoliščin, ki bi šle obdolžencu v prid. Glede na to, da pritožnik pritožbe zoper odločbo o kazni ni obrazložil, jo je sodišče druge stopnje preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP glede kazni določene za kaznivo dejanje nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1 pod točko 2. sodbe, in ugotovilo, da je določena kazen ustrezna upoštevaje že izpostavljene obteževalne in odsotnost olajševalnih okoliščin. Tudi na novo izrečena enotna kazen dveh let zapora ustreza vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

11. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, sodbo sodišča prve stopnje pa je po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka (prvi odstavek 394. člena ZKP).

12. Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v obdolženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).