Jedro

Tožnica je delovni invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihično enostavno, fizično lahko delo, kjer ni potreben hiter tempo dela in izrazita spretnost prstov obeh rok s polnim delovnim časom. Ocena poslabšanja invalidnosti še ni mogoča, ker zdravljenje v smislu 63. člena ZPIZ-2 še ni zaključeno in še ni mogoče ugotoviti, če gre za takšne spremembe v zdravstvenem stanju, da ji gredo nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožbeni zahtevek na priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zato ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 23. 10. 2014 in št. ... z dne 29. 7. 2014 ter za začasno invalidsko upokojitev tožnice za polovični čas od polnega, 4 ure, v trajanju enega leta in pol. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ima hude ortopedske težave, zaradi katerih rok ne more držati v prisiljeni drži, ima težave s ščitnico in trožilno koronarno bolezen, zaradi katere čuti pekočo bolečino v prsih, dušenje, hudo nihanje krvnega pritiska in podivjan puls. V avgustu leta 2012 je zbolela za klopnim meningoencefalitisom, zaradi katerega ni mogla govoriti in hoditi. Trajne posledice ima še v močnih glavobolih, izgubi spomina, sposobnosti pozornosti in sposobnosti predvidevanja. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je menila, da ni možno zaključiti, ali je dela z omejitvami zmožna v polnem delovnem času. Takšno stališče izvedenske komisije je v nasprotju z nevrološkim izvidom, specialistom nevrokirurgije in klinične psihologije z dne 3. 3. 2014, ki je ugotovil, da tožnica ni sposobna za pridobitno delo in ji je svetoval invalidsko upokojitev. Prav tako je mnenje v nasprotju s psihiatričnim izvidom psihohigienskega dispanzerja, v katerem gre pri tožnici za kronisicirano simptomatiko. Meni, da ugotovitve izvedenskega organa, predvsem v delu, ki se nanaša na psihiatrični izvid, niso prepričljivo argumentirana in skladna z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, predvsem z nevrološkimi in psihiatričnimi izvidi. Vztraja, da je pri njej zdravljenje zaključeno. Dejstvo je, da vsi specialisti, ki so tožnico zdravili smiselno predlagal invalidsko upokojitev v polnem delovnem času. Mnenje sodnih izvedencev je v nasprotju s predloženo medicinsko dokumentacijo, saj sta lečeča specialista nevrolog in psihiater ugotovila, da gre za popolno izgubo delazmožnosti in noben lečeči specialist ni navedel, da zdravljenje ni končano in da je potrebno nadaljnje zdravljenje. Ker se izvedenci z lečečimi specialisti tožnice niso strinjali in navajajo, da je dejansko stanje drugačno, bi morali z dodatnimi preiskavami to ugotoviti in listinsko potrditi. Dvom, da je lahko lečeči specialist naklonjen stranki in napiše mnenje njej v prid, je popoln nesmisel. Sodišče ni pojasnilo, zakaj mnenjem lečečih specialistov za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne verjame. V sodbi ni razlogov, zakaj sodišče ne verjame izpovedbi stranke. Sodišče in izvedenci bi morali ugotavljati zdravstveno stanje na dan 22. 7. 2014 in medicinsko dokumentacijo do tega datuma. Vpogled v kartoteko tožeče stranke po navedenem datumu ne sme imeti vpliva na odločitev. Ko je izvedenka psihiatrinja v zaslišanju na sodišču navajala, da s psihiatričnega stališča zdravljenje še ni zaključeno, tožnica pripominja, da je njena lečeča psihiatrinja ocenila, da je zdravljenje zaključeno do take mere, da je tudi s psihiatrične plati možna podaja ocene delazmožnosti. Nadalje ta ista izvedenka psihiatrinja navaja, da je prav lečeči specialist tožeče stranke tisti, ki oceni, da ni možna nobena izboljšava in to je v danem trenutku lečeči specialist tudi ugotovil. Tudi izvedenec nevrolog negira osebno izpoved tožeče stranke. V kolikor meni, da je mnenje lečečega specialista netočno, bi to moral preizkusiti z dodatnimi preiskavami. Tudi specialist ortoped je podal svoje mnenje, na katerega pa očitno niti izvedenci niti sodišče nima pripomb, ker ga nikjer ne omenjajo. Poudarja, da niti invalidski komisiji nista ugotovili, da zdravljenje na dan 22. 7. 2015 ne bi bilo zaključeno. Tožnica je pred sodiščem upravičeno zahtevala postavitev novih izvedencev, ker postavljeni izvedenci niso upoštevali predložene dokumentacije in osebne izpovedbe tožnice. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku skladno z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 23. 10. 2014, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 29. 7. 2014. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sporno v tej zadevi je, ali tožnica zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja ne more več opravljati dela z omejitvami s polnim delovnim časom v okviru III. kategorije invalidnosti.

6. Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v prvem odstavku 63. člena določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije niso ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po 1. alineji drugega odstavka citirane določbe se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ter v III. kategorijo zavarovanec, ki ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Nadalje pa je v prvem odstavku 93. člena ZPIZ-2 določeno, da se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela tako, da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi to pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne ali pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev nove pravice.

7. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 25. 7. 2012 s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihično enostavno, fizično lahko delo, kjer ni potreben hiter tempo dela in izrazita spretnost prstov obeh rok s polnim delovnim časom. V novem postopku, ki ga je dne 12. 6. 2014 začel tožničin osebni zdravnik, sta invalidski komisiji I. stopnje dne 22. 7. 2014 in II. stopnje dne 2. 10. 2014 ugotovili, da so pri tožnici leta 2012 ugotavljali obolenje koronark. Sprva je bilo narejeno stentiranje na LAD, leto kasneje pa je bila narejena dilatacija z balonskim katetrom na LCX. 1. 4. 2014 je bila obremenitveno testirana, test na ishemijo miokarda ni bil evidentno pozitiven, svetovali so ji lažje fizično delo. Leta 2012 je tožnica prebolela tudi klopni meningoencefalitis. EEG je maja 2013 brez posebnosti. Tudi MR glave ni pokazal patoloških sprememb v možganih. V začetku leta 2014 je bila pregledana pri ortopedu zaradi bolečin v ledvenokrižnem delu hrbtenice, kjer se kažejo degenerativne spremembe. Priporočajo konzervativno zdravljenje, fizioterapijo in odsvetujejo prenašanje težjih bremen. Marca 2014 nevrolog na pregledu ugotavlja, da je prisoten blag posturalni tremor obeh rok, sicer pa je hoja samostojna, ne navaja senzibilitetnih izpadov. Psihiater poroča, da je brez produktivne psihopatološke simptomatike. Testi pri psihologu navajajo nekaj težav na kognitivnem področju ter kronificirano anksiozno depresivno simptomatiko. Na podlagi novejše medicinske dokumentacije pa sta ugotovili, da ta ne navaja težjih zdravstvenih sprememb, oziroma poslabšanja in sta zato ocenili, da je tožnica v okviru III. kategorije invalidnosti še nadalje zmožna opravljati drugo delo.

8. Na takšno mnenje je toženec oprl izpodbijano dokončno odločbo z dne 23. 10. 2014 in iz enakih razlogov kot je bilo odločeno že s prvostopno odločbo z dne 29. 7. 2014, zavrnil priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je na podlagi medicinske dokumentacije ugotovil, da ne izkazuje poslabšanja zdravstvenega stanja.

9. Prav v zvezi s tem vprašanjem, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, je sodišče prve stopnje dodatno razčiščevalo dejansko stanje s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B. v sestavi specialista nevrologa, specialistke za interno medicino in specialistke za psihiatrijo. Izvedenski organ v takšni sestavi je v prvotnem mnenju ugotovil, da do izdaje izpodbijane dokončne odločbe z dne 23. 10. 2014 pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti ter da zdravljenje tožnice s psihiatrične strani še ni zaključeno. Predlagal je začasno invalidsko upokojitev za polovični čas 4 ure v trajanju enega leta in pol z omejitvami, ker je ocenil, da je to primeren čas za izboljšanje duševnega funkcioniranja s pomočjo psihiatričnega zdravljenja. Na pripombe toženca, da gre za neskladje v izvedenskem mnenju, ko je izvedenski organ hkrati ugotavljal potrebo po časovni razbremenitvi in, da zdravljenje ni zaključeno, je izvedenski organ mnenje spremenil v toliko, da zdravljenje pri tožnici še ni zaključeno in da pa bo mogoče končno oceno podati po intenzivnejšem poskusu zdravljenja.

10. Takšno dopolnjeno izvedensko mnenje se nanaša zgolj na psihiatrični del tožničinega obolenja, medtem, ko je tako specialistka internistka in specialist nevrolog vztrajala pri prvotnem mnenju, da je tožnica zmožna za delo z omejitvami. Specialist nevrolog je izrecno poudaril, da tožnica z nevrološkega vidika nima dokumentiranih motenj in da tudi pri osebnem nevrološkem pregledu ni našel jasnih deficitov, ki bi opravičevali drugačno mnenje, enako pa na mnenje ne more vplivati drugačno mnenje lečečega nevrologa. Specialistka psihiatrinja pa je v mnenju posebej poudarila, da s psihiatrične strani ne zadostujejo ugotovitve kot so opisane v psiholoških in psihiatričnih dokumentih, saj tožnica ni bila vključena v nobeno intenzivno celostno obravnavo.

11. Ob tako jasnih mnenjih, v katerih sta se oba specialista psihiatrinja in nevrolog, opredelila do nevroloških in psihiatričnih oziroma psiholoških izvidov, pritožba neutemeljeno ponavlja, da gre za nasprotje med mnenjem izvedenskega organa in posamezni izvidi. Naloge lečečih specialistov in izvedencev se med seboj razlikujejo že po svojih vlogah, razen tega pa so lečeči zdravniki v drugačnem odnosu do pacientov in niso vezani na absolutno nevtralnost podajanja mnenj, kar je posebej poudaril tudi izvedenec specialist nevrolog.

12. Tudi sicer gre za dovolj prepričljivo izvedensko mnenje, saj je obrazloženo iz vseh specialnostih, v katera sodijo tožničina obolenja in dovolj tudi medicinsko strokovno pojasnjeno, predvsem razlogi, zakaj pri tožnici s psihiatričnega vidika zdravljenje še ni zaključeno. V mnenju je predvsem poudarjena potreba po dodatni medicinski diagnostični obdelavi. Razen tega pa je v mnenju poudarjeno, da pri tožnici v psihiatričnem delu obstajajo rezerve izboljšanja funkcioniranja, ker je možno omejiti razpoloženjske motnje z intenzivnejšim celostnim psihiatričnim zdravljenjem, v katerem je možno tudi izboljšati strategije spoprijemanja s stresom. Gre torej za vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do takšnih zdravstvenih sprememb, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije v smislu definicije invalidnosti določene v 63. členu ZPIZ-2. 13. Čeprav sta bili v predsodnem postopku invalidska komisija I. stopnje dne 22. 7. 2014 in enako invalidska komisija II. stopnje dne 2. 10. 2014 mnenja, da novejša medicinska dokumentacija ne navaja težjih zdravstvenih sprememb oziroma poslabšanja, pa gre smiselno za enako mnenje, kot ga je podal izvedenski organ: da bo šele na podlagi dodatne intenzivnejše diagnostike lahko oceniti tožničino delovno zmožnost oziroma morebitno poslabšanje obstoječe invalidnosti. Na podlagi razpoložljive dokumentacije pa še ni mogoče zaključiti, da gre za poslabšanje zdravstvenega stanja, ker dokumentacija ni zadostna in ne daje objektivne podlage za takšen zaključek. V obeh primerih, če zdravljenje ni zaključeno (izvedenski organ) in če ni mogoče ugotoviti poslabšanja zdravstvenega stanja (predsodni postopek) zavarovancu ni mogoče priznati novih pravic iz invalidskega zavarovanja skladno z določbo 93. člena ZPIZ-2, pač pa, ker še ni prišlo do sprememb oziroma jih še ni mogoče ugotoviti, obdrži dosedaj priznane pravice. Tako tožnica obdrži pravice iz invalidskega zavarovanja kot invalid III. kategorije invalidnosti, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje in pred tem toženec z izpodbijanima odločbama.

14. Glede na navedeno je edino pravilen zaključek, da ocena poslabšanja invalidnosti še ni mogoča, ker zdravljenje v smislu 63. člena ZPIZ-2 še ni zaključeno in torej še ni mogoče ugotoviti, če gre pri tožnici za takšne spremembe v zdravstvenem stanju, da ji gredo nove pravice iz invalidskega zavarovanja.

15. Pritožba neutemeljeno vztraja, da bi že izvedenci, če se niso strinjali z lečečimi specialisti, morali izvesti dodatne preiskave. Izvedenci praviloma dajejo mnenja na podlagi razpoložljive dokumentacije in ne izvajajo dodatnih preiskav in tudi ne ugotavljajo zdravstvenega stanja na podlagi novih izvidov. Zato bi dodatne preiskave, pri katerih vztraja pritožba, morale biti opravljene že pred uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pri tožencu. To še zlasti velja v socialnih sporih, ko se skladno z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1 zaradi presoje pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe, ocenjuje stanje do dokončne odločbe, vsakršno novo stanje pa predstavlja podlago za nov postopek.

16. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje že s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenskega organa v sestavi specialistov, v katero specialnost sodijo tožničina obolenja in ni bilo nikakršne potrebe po pridobitvi novega izvedenskega mnenja. Glede na določbo 254. člena ZPP se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci samo v primeru, če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev. Takšno stanje pa ni podano v obravnavanem primeru, niti ga pritožba ne zatrjuje.

17. Neutemeljen in brez podlage je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni pojasnilo, zakaj ne verjame stranki in lečečim specialistom. Strankina izpoved, še zlasti pa navedbe, ne morejo predstavljati takšne podlage, na katero bi sodišče oprlo svojo odločitev, saj ne gre ne za objektivno, niti za strokovno medicinsko podlago. Definicija invalidnosti, s tem pa tudi poslabšanje invalidnosti, se ne nanaša samo na pravna, temveč tudi na medicinska vprašanja. Tudi sicer ocenjevanje invalidnosti ter spremembe v zdravstvenem stanju, temeljijo lahko le na podlagi medicinskih ugotovitev, to je na takšnih ugotovitvah in dokazih, ki izkazujejo rezultate posameznih preiskav in objektivno stanje posameznika. Zato tudi priporočila lečečih specialistov, če niso ustrezno objektivizirana, ne morejo predstavljati podlage za odločitev oziroma ne izvedenec in ne sodišče ne morejo slediti njihovih predlogom, v kolikor niso podprti z ugotovitvami, ki temeljilo na pravilih medicinske znanosti in stroke.

18. Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Hkrati je na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.