Jedro

Iz različnih razlogov neuspešno zaključen izvršilni postopek ne more biti v procesnem smislu ovira za ponovno vodenje izvršilnega postopka zoper dolžnika z novim ali istim izvršilnim sredstvom.

Kadar je zastavitelj tudi osebni dolžnik, lahko upnik na podlagi izvršilnega naslova zoper njega predlaga izvršbo na vse njegovo premoženje, če pa je zastavitelj zgolj realni dolžnik, pa bo upnik lahko zahteval izvršbo le s poplačilom iz zastavljene stvari.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijanih:

1. točki izreka v delu, v katerem je odločeno, da se izvršilni predlog upnika zoper dolžnika zavrže in izvršba ustavi v 2. točki in v prvem odstavku 3. točke izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (v 1. točki izreka glede razveljavitve zaznambe sklepa o izvršbi pri nepremičninah, vpisanih v vl. št. 162 k.o. X) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: - izvršilni predlog upnika z dne 03. 12. 2008 zoper dolžnika R. L. in I. L. zavrglo, izvršbo zoper dolžnika ustavilo in razveljavilo zaznambo sklepa o izvršbi opr. št. pod opr. št. Dn z dne 10. 12. 2008 pri nepremičninah, vpisanih pri vl. št. 162 k.o. X (1. točka izreka); - ugovoru dolžnika I. L. z dne 18. 12. 2008 ugodilo, sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba na nepremičnini, vpisani pri vl. št. 1075 k.o. X razveljavilo in predlog upnika v tem delu zavrnilo, izvršbo ustavilo in razveljavilo zaznambo sklepa o izvršbi opr. št. pod opr. št. z dne 10. 12. 2008 pri nepremičnini, vpisani v vl. št. 1075 k.o. X (2. točka izreka); - odločilo, da je upnik dolžan dolžniku I. L. v 8 dneh povrniti potrebne stroške ugovora v znesku 280,91 EUR (prvi odstavek 3. točke izreka), v presežku pa stroškovni predlog dolžnika zavrnilo (drugi odstavek 3. točke izreka).

Zoper sklep se je zaradi bistvene kršitve določb postopka pravočasno pritožil upnik. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Upnik je res na podlagi sporazuma strank že dne 16. 03. 1995 predlagal izvršbo, ki se je vodila pod opr. št. in je bila s sklepom z dne 21. 06. 2005 ustavljena, ker tudi na 3. javni dražbi nepremičnine niso bile prodane. Pove, da sta dolžnika tekom prejšnjega izvršilnega postopka na račun dolga plačala znesek 2.390.000,00 SIT in 300.000,00 SIT, s čimer pa terjatev upnika ni bila v celoti poplačana. Sodišče je za navedeni plačili s sklepom z dne 12. 09. 2002 izvršilni postopek delno ustavilo in obrazložilo, da se izvršba nadaljuje še za znesek 717.614,73 SIT. V nadaljevanju izvršbe dolžnika nista več plačala ničesar. Sodišče prve stopnje zmotno interpretira pojem že razsojene stvari. Če bi stališče sodišča prve stopnje držalo, bi upnik lahko izvršbo predlagal samo enkrat, čeprav njegova terjatev ne bi bila poplačana v celoti. Glede izvršbe na nepremičnino, vpisano v vl. št. 1075 k.o. X, navaja, da je že v odgovoru na ugovor navedel, zakaj ima zoper dolžnika I. L. izvršilni naslov tudi glede te nepremičnine. Navedena parcela št. Y je bila namreč tudi zastavljena, saj je bila v času sporazuma, ki ima moč sodne poravnave, vpisana pri vl. št. 162 in šele kasneje vpisana v drug vložek. Upnik je res sicer hipoteko pridobil šele na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, vendar se sodišče do teh navedb sploh ni opredelilo in ni pojasnilo pravno-dejanskega stanja glede pridobitve hipoteke in odpisa parcele v drug vložek.

Dolžnik I. L. je na pritožbo upnika odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da upnik za izvršbo do njega nima nobene podlage, saj med njima ni nikoli obstajalo upniško-dolžniško razmerje. Izvršilni predlog je treba zato že iz tega razloga zavreči. Dolžnik je jamčil le kot zastavni dolžnik in ne kot dolžnik po pogodbi, pri čemer je bilo v zavarovanje terjatve zastavljena zgolj nepremičnina pri vl. št. 162. Vztraja, da je bila upnikova terjatev v celoti poplačana. Pravilno je postopanje sodišča, da je upnikov predlog zavrglo iz razloga, ker je bila izvršba s tem izvršilnim sredstvom že ustavljena.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo upnika sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v delu, v katerem pritožnik ni uspel, to je v 1., 2. točki izreka in prvem odstavku 3. točke izreka (prvi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ). Preizkus je napravilo v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V konkretni izvršilni zadevi je upnik izvršbo za izterjavo denarne terjatve v znesku 2.994,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 04. 1997 dalje do plačila zoper dolžnika R. L. in I. L. predlagal na podlagi izvršilnega naslova, to je sporazuma strank o ustanovitvi zastavne pravice opr. št. R ki so ga dne 23. 12. 1991 pri Okrajnem sodišču v Brežicah sklenili in podpisali upnik, R. L. kot dolžnik in I. L. kot zastavitelj v skladu z določili 251a. do 251f. člena takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 20/78, v nadaljevanju ZIP). Takšen sporazum strank ima moč sodne poravnave in je torej izvršilni naslov (1. točka drugega odstavka 16. člena ZIP). Tudi za zastavitelja, ki hkrati ni osebni dolžnik, velja, da ima upnik zoper njega izvršilni naslov za neposredno izvršbo. Pri stvarnih zavarovanjih, kamor spada zastava, se upnikova terjatev zavaruje tako, da upnik pridobi določeno stvar, iz katere se nato lahko poplača. Zastavitelj lahko ustanovi zastavno pravico za zavarovanje svojega ali tujega dolga, zastavitelje torej ločimo na tiste, ki so hkrati osebni in realni dolžniki, in tiste, ki so zgolj realni dolžniki. Kadar je zastavitelj tudi osebni dolžnik, lahko upnik na podlagi izvršilnega naslova zoper njega predlaga izvršbo na vse njegovo premoženje (z upoštevanjem omejitev po ZIZ), če pa je zastavitelj zgolj realni dolžnik, pa bo upnik lahko zahteval izvršbo le s poplačilom iz zastavljene stvari.

Pritožba utemeljeno opozarja na napačno stališče sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru v delu, v katerem je bila ponovno dovoljena izvršba na nepremičnine, vpisane v vl. št. 162 k.o X, za že razsojeno stvar oziroma za res iudicata. Pri tem sodišče druge stopnje dodaja, da je nepremičnina v skladu z 18. členom Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002) prostorsko odmerjen del zemeljske površine skupaj z vsemi njenimi sestavinami. Pojem nepremičnine je torej enak pojmu zemljišča oziroma zemljiške parcele, kot jo opredeljuje zemljiškoknjižno pravo (glej 11. člen v zvezi s 3. členom Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003). Nepremičnino torej predstavlja posamezna dolžnikova parcela in ne celotni vložek, kar je v predlogu pravilno upošteval upnik. V postopku izvršbe se smiselno uporabljajo določbe ZPP, če ni v ZIZ drugače določeno (15. člen ZIZ). ZIZ posebnih določb o pravnomočnosti nima, zato se tudi o tem smiselno uporabljajo določbe ZPP. Po ZPP postane pravnomočna ne le sodba, temveč tudi meritorni sklepi in sklepi, ki pomenijo konec postopka (prim. dr. Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Ljubljana 2002 str. 312). Na primer sklep o zavrnitvi predloga za izvršbo je meritorni sklep: z njim sodišče odloči, da izvršba iz določenih razlogov ni dovoljena. Nova izvršba je mogoča le ob spremenjenih pogojih (npr. če je bil predlog za izvršbo zavrnjen, ker še ni potekel rok za izpolnitev terjatve - 6. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ je seveda dovoljena izvršba potem, ko ta rok preteče). Prepoved ponovnega odločanja (res iudicata predstavlja negativno procesno predpostavko za vodenje postopka) pa se prav tako ne more nanašati na obravnavano situacijo. Izvršbo je namreč mogoče voditi vse dokler upnik ni poplačan. Tako iz različnih razlogov neuspešno zaključen izvršilni postopek ne more biti v procesnem smislu ovira za ponovno vodenje izvršilnega postopka zoper dolžnika z novim ali istim izvršilnim sredstvom. V konkretnem primeru je bil izvršilni postopek pod opr. št. s sklepom z dne 26. 04. 1995 ustavljen, ker je bila tudi tretja javna dražba neuspešna. Po 194. členu ZIZ sodišče v takšnem primeru ustavitve zaznambe sklepa o izvršbi ne razveljavi. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 09. 12. 2008 dovolilo izvršbo z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, z ugotovitvijo vrednosti nepremičnine, s prodajo nepremičnine in s poplačilom upnika, ponovno je torej dovolilo tudi prvo izvršilno dejanje, to je zaznambo sklepa o izvršbi, ki pa je v zemljiški knjigi že vpisana. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbi upnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavilo v delu, v katerem se izvršilni predlog zavrže in izvršba ustavi ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V preostalem delu pa je pritožbo upnika zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu 1. točko izreka sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V zavarovanje upnikove terjatve so torej stranke sporazumno ustanovile zastavno pravico na nepremičninah iz vl. št. 162 k.o. X (do uveljavitve ZZK leta 1995, torej v času uporabe pravnih pravil Zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930, se je kot nepremičnina obravnaval celoten zemljiškoknjižni vložek in šele z ZZK so kot nepremičnina začela funkcionirati posamezna zemljišča znotraj vložka) v lasti dolžnika in zastavitelja (priloga A2). S tem je bila zavarovana upnikova denarna terjatev do dolžnika, zaradi dolžnikove neizpolnitve obveznosti pa je upnik v skladu z 251.f členom ZIP zaradi izterjave denarne terjatve predlagal izvršbo na zastavljene nepremičnine. Po citiranih določbah ZIP sodišče na predlog strank določi narok, na katerem se v zapisniku ugotovi sporazum strank o obstoju terjatve in času njene dospelosti ter soglasje, da se z vknjižbo zastavne pravice zavaruje denarna terjatev. Na podlagi tega sporazuma nato sodišče s sklepom odredi vknjižbo zastavne pravice. Ko ugotovi, da je postal sporazum strank iz 251.c člena izvršljiv, sodišče na predlog upnika s sklepom odredi in opravi izvršbo na nepremično. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da dolžnik I. L. kot zastavitelj za poplačilo terjatve ne more jamčiti tudi s svojo nepremičnino parc. št. Y, vpisano v vl. št. 1075 k.o. X, ker je bila zastavna pravica na podlagi sporazuma ustanovljena le na nepremičninah, vpisanih pod vl. št. 162 k.o. X. Pri svoji odločitvi pa se ni opredelilo do navedb in dokazov upnika v odgovoru na ugovor, da je bila v času sklenitve sporazuma parc. št. Y vpisana v vl. št. 162 (takrat so bili glede na zgoraj navedeno vpisi mogoči zgolj pri vseh nepremičninah v istem vložku) in šele kasneje vpisana v drug vložek, zaradi česar je podana v pritožbi očitana kršitev. Sodišče druge stopnje je zato tudi v tem delu pritožbi upnika ugodilo in izpodbijano 2. in prvi odstavek 3. točke (odločitev o stroških je akcesorna odločitvi o ugovoru) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku naj v skladu z navodili ponovno odloči o ugovoru dolžnika I. L. in ob upoštevanju materialnopravne zakonodaje presodi utemeljenost upnikovega zahtevka (3. točka 365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških dolžnika za odgovor na pritožbo se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).